"Life is only a mirage."

Po zelo dolgem času sem gledala fatalen Dom za obešanje. Izdih. Tako nadčuten je, pretresljiv, kaloričen, da ti je slabo, težak in hkrati lirično sentimentalen, obskurno melodiozen, da bi med gledanjem nadse najraje priklicala grozovito nevihto, v njej bosa tekla na sredino Sorškega polja, se zlasala do onemoglosti, odprtih ust izzivala gromeče bliske, da mi raztrgajo žrelo, dokler ne bi izmučena zaspala na razmočeni zemlji, jo zalila še s svojimi debelimi solzami, da bi, ko se zbudim, obrodila kaj ne gnilega. Mogoče sem patetično rahločutna, kakorkoli že; iz otroštva se spomnim samo, da smo navdušeni oponašali Perhanovo puranjo govorico, zdaj me je ogled ožel kot sočno kumaro. Harmonija igre same, pokrajinsko-scenskih okvirjev, muzike, obupa, ki rjove z ekrana, simbolizma, tragikomike, hlapljive eteričnosti ...

Za nekaj ur sem umrla, kot že dolgo ne. In soudtracka si ne upam sneti, niti slučajno.