nedelja, april 16, 2006

S strahom pod vezalkami levega čevlja

Bregovičev Tango rezko žvenketa izza hotelske zavese, njene črepinjaste misli v njem igrajo violino. Za zaveso je balkon, pod njim grmovje in smetiščni kontejnerji. Nekje za aprilsko nočno temo godrnja prebujajoče se morje. Tišina je že med hojo po tržaških ulicah poniknila v asfalt.

Dvodobna muzika je tkivni plod njene domišljije, mogoče jo sliši tudi on, ki še spi; prečudno ne bi bilo. Težka okenska zavesa bledo rožnate barve diši po roseju, ki je vlažil ustnice ljudi pri sosednji mizi; njune so se utapljale v belem grozdnem soku z delikatno aromo citrusa. S kelihastimi kozarci na odmore ven, v črno, že toplo noč, kjer kadilci proti nebu puhajo oblačke dima. Že se ji odpenjajo uhani. Velik obroč z levega ušesa v nekaj minutah večkrat pade na pločnik, ko on razlaga, da se dobro razume s črnkami, o nekem trdoerotičnem slovenskem romanu in, da mu je bil film
Učiteljica klavirja brezvezen. Sram jo jo, ker se maloprej, Gorenjka, ni spomnila, kaj je avba.

Italijani niso tako privlačni ljudje, uživajo neopravičljiv sloves, sta ugotavljala. (mimogrede: nabrite moške skoraj gotovo krasijo skodrani lasje).

S postelje gre v kopalnico. Bos kodravec je začasno sezul strah, čaka ga v levem čevlju, ki se valja pod posteljo. Ona skozi priprto oko ogleduje njegovo nagoto, z drugim še zaspano miži. Neznanec z zgodbami v očeh in kosom svinjskega stegna v prtljažniku smaragdnega plovila. Zdaj si s prsti neutrudnega kamnoseka moči lase, je prepričana, v zarosenem ogledalu prepoznava svoj obraz, kateremu mnogokatero jutro ne pripada. Preden si z milom umije vse prste, jih povoha. Voda izpira sledove noči.

Hotelske sobe so si vse v sorodu. Trde postelje, prazne nočne omarice, ogledala brez odtisov potnih dlani. Kopalnice kot opustošene operacijske sobe. Ploščice po tleh mokre, nihče ne pobriše za seboj, saj so tam za to drugi.

Televizor še kar prižgan, črnobela slika, čeznjo kodirana italijanska navodila. S skupnimi močmi ob prihodu ne znata pognati porniča, zamrznjena slika nečesa tretjega kot pokvarjen neonski napis migota na ekranu.

Iz kopalnice zadiši po vnovičnem. Uleže se nazaj k njej in ji z vlažnimi rokami drsi po hrbtu. Ona požira slino. Vpraša jo, če bi za zajtrk jedla kalamare. Telesi se treseta od smeha. Med razpirajočo predigro bizarna jutranja debata o neočiščenih kalamarih naravnost iz morja, in o ribičih, ki večino ulova zamrznejo, ko je morje najbolj radodarno, nevedni turisti pa kupujejo vedno sveže ribe.

Njegovi ciganski lasje so kot vrvi manilske konoplje. Z nalezljivim nasmehom razvnema gladino. Fantomsko porojeno bitje z vodometno dušo. Videc s skrhanim spominom. Hitrohodec s torpedno govorico. Mnogoženec, delivec opojnih večerov brez bridke sablje. Na gusarskem jeziku mu kikirika pronicljiva sla.

Ob spolzkem terenu nabrekne kot glina, pretakne vsako špranjo, da bi našel najlagodnejše zavetje za prenočišče hrapavega jezika, se namesti z vsemi rilci, brodi po lepljivi sredici, njen vrat z roko potiska k tlom, krepi se za sklepni junaški padec. Oglasijo se siringe, celega trese od brbotajočega izbruha. Ječi kot kostanji v burji, ko kar jezdi in jezdi po slemenastih vrhovih. Na trajajočem potovanju je, razžarjen krater. Naposled meteoritska moč zgrmi skozi kitovo žrelo. Opazovalka, soudeleženka, je ganjena. Reče samo: »Človek, ki mu najlepše pride

4 Comments:

At 12:51 pop., Anonymous Anonimni said...

Opis celonočnega fukaranja?

 
At 1:09 pop., Anonymous Anonimni said...

:)

čl.

 
At 4:00 pop., Anonymous Anonimni said...

všeč mi je tvoje pisanje: tekoče in drzne besede, ki vedno znova presenetijo. lahkotnost in čutnost hkrati. prispodobe me zapeljejo, da odplavam. razigranost - življenje kot pisana igra, včasih vesela, včasih žalostna ali resna. pa kaj, jutri bo nov dan. sonce bo, neglede na vse, spet zasijalo. včeraj ne obstaja, jutri prav tako ne. glavni igralec, režiser in gledalec v eni osebi hkrati. pleši, in svet bo plesal s tabo, je rekel oni. med tvojimi vrsticami sem kot sprehajalec prage, ki mu je z bližnjega okna pravkar hudomušno pomežiknil golem.
da ne bom samo hvalil, poezija malce zaostaja za pisano besedo ;)
lp, b.

 
At 4:08 pop., Blogger Zvita said...

golemi vam pa, moškim, ne dajo miru

zaostajalka, (se) bom že še (cene češnje že še je, tako so nas učili) nadoknadila

kaj pa vem no, razdiranja, sestavljanja, vsega po malem

in kak gozdni škrat na vsake toliko zapleše ringaraja v pikčastih spodnjih hlačkah

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home