sobota, april 22, 2006

Toplo naročje

Z vlaki me veže kilograme zaprašenih spominov, ki vendarle še niso izpuhteli v nič. Če bi jih zbirala, bi jih stežka stehtala na kuhinjski tehtnici. Za poln, težak zaboj jih je. Železno skrinjo. Če bi jih nizala na laks, bi z njimi lahko zaobjela kako malo mesto. Lepi spomini namesto marjetic, grdi namesto mačeh. Ali obratno.

Zadnji je še svež. Še zadeta od seksa, ga čakam. Vlak. Prevrtana, polna nabuhlih, nekam votlih vtisov, nesposobna za kakršnokoli vrednotenje. Večmesečna uvertura, predigra, v kateri sem kot plankton lebdela nad samo seboj, me je oklestila še tistih nekaj gramov razsodnosti, ki se me včasih drži okrog pasu. Z zasenčeno prisotnostjo mi je s stopal izžigal puščobnost. Še vedno nočem vrednotiti izkušnje, zgodila se je, kot je bilo zapisano. Morala se je zgoditi. Lahko bi bilo slabše, lahko obetavnejše. Je, kakor je.

Vedno jih čakam. Vlake. Te stare, nove mrcine nikoli ne čakajo mene. Prisopihajo, vedno se jim mudi, vmes se cijazijo, ustavljajo, in vesela sem, ko mi končno odprejo vrata. Zavetje so, četudi umazano, zatohlo, prepolno, skoraj prazno. So kot termoforno naročje, v katerega se skriješ s ceste, da te milo poujčka.

Čakala sem ga v Postojni. Dopoldanski mi je iz Sežane odpeljal za las. Zadeta, kot sem bila, ga nisem opazila na svojem mestu pred postajo, ko je pridno čakal, da minutni kazalec doseže čas odhoda. Nič ne čaka. Gre, ko mora oditi. Vsako soboto ob istem času. Napačno informirana in sploh vsa odsotna, ga nisem niti opazila. Ko sem znotraj stare stavbe hotela kupiti vozovnico, je ravno odpeljal.
»Če stečeš ven, ga mogoče še ujameš,« reče stric za okencem. Slutila sem, da bom prepozna. Vedno sem. Z na brzino popravljenim make-upom še od sinoči, vsa pregreta, topel dan, s polno torbo neuporabnih malenkosti, z zamazanimi spodnjicami – sokovi so vreli, s skrtačenimi zobmi brez zobne paste, pozabila, grozno neprijeten občutek, z utrujenimi očmi in tresočimi stegni, sem se usedla na klopco zunaj, brez moči, da bi konstruktivno razmislila, kako in kaj. Kaj že? Mislim, kam? (sama pri sebi) Domov. To je bilo to. Zdaj greš pa spet domov. Hm. Prav. Pa grem. Dva možakarja, ki najbrž vse dneve vedrita okrog postaje, me nekaj sprašujeta. Ne ljubi se mi ... Karkoli že bi rada. Jaz grem domov. Mar ni očitno? Že mogoče, da sem videti pošvedrana, neoprana, ampak jaz imam smisel za orientacijo. Nisem se izgubila. V trebuhu imam kompas. Kaže smeri. Vodi me, nekam že, včasih malo skreneva s poti, ampak domov se vedno vrneva, ker to znava.

Muzika v ušesih me moti. Močno igra. Štopati moram. Ni vlaka, avtobusa tudi ne, Njega še najmanj. Tudi on je šel domov. K ženi, ja, kam pa drugam. Vsak mož se vrača v domače naročje. Ne bom mislila na to. Naj gre. Lepo, mirno naj se pelje s tistim frajerskim plovilom po sobotno lenobnih cestah. V tistem koncu je tempo počasnejši, ljudje so strpnejši, a vlaki se držijo ure. Točnost je lepa čednost. Volnen pončo držim v rokah, med hojo mi trikrat pade na pločnik. Dva nasmejana obraza ob cesti vprašam, kje je odcep za avtocesto proti Ljubljani.
»Sorry, we haven't got a clue,« reče prijazna turistka.
»Prav. Nič hudega,« zamrmram; šele kasneje se spomnim, da govorim angleško.

Grem, kamor me je napotil. V rdeči obleki, ki ni sveža. Na živce mi gre. Še bolj slabo speti lasje, ki jih veter kot površno razpeta jadra odnaša v levo in desno, čez oči in nos, v suha usta. Vprašam še motorista, ki se v koloni pelje mimo. Kar v čelado bi mu zlezla, da mi ne bi pihalo. Pokima, da sem na pravi poti. Jasno. Saj imam kompas v trebuhu.

Štopam na zelo neprimernem koncu odcepa, le redki avtomobili iz Sežane sploh zavijajo proti Ljubljani. Učiti se moram. Zaspana sem. Kaj še? Raje ne rečem.

Presenetljivo hitro mi ustavi srebrn renault. Tip z znosnim zadahom po pivski noči in sončnimi očali čez oči.

Ni problema. Žal ne v Ljubljano. Ok. Tudi Postojna bo v redu. Klepetav je. Vse ga zanima. Gledam skozi okno. Avtoceste v meni vzbujajo trpko žalost. Osamljenost. Potovanje brez cilja. Otroški spomini na potovanja na morje, ko je mami v avtu vedno izgubljala živce, fotr vozil, kot da bi bil vsakokrat znova prvič za volanom. Enkrat smo povozili srno, da je mami morala z najlonko privezati havbo, da si pri blazni hitrosti (tja do 120km/h,) totalno otovorjena lada ne bi zaželela hlajenja, se na lepem odprla ...

Tipu se ne mudi. Iz Postojne je šel v Sežano na kavo, mislil je iti na še eno v Koper, ampak me pelje v Postojno. Seveda. Najprej greva na avtobusno postajo, mogoče so od tam povezave v Lj. boljše, če ne, greva pogledati na železniško. Ni problema.
Avtobusov sploh ni, informacije ne delajo. Sobota. Pelje me na železniško, kjer vlak ustavi čez dobro uro in pol. Hja, boljše kot nič. Štopati nočem več. Zahvalim se mu. Užaljen je, ker skoraj skočim iz avtomobila. Nočem na pijačo z njim. Ne morem. Prekurjena sem, mar ne vidi?! Kupim vozovnico. Star prodajalec, mogoče mlajši, kot izgleda, sočustvuje z mano, ker bo treba čaaaakati. Usmeri me nazaj v mesto, na kavo, bo hitreje minilo. Nočem. Pri avtomatu si kupim jabolčni sok. Od nekod pride nek postopač, mi stoji za ritjo in sprašuje, koliko stane pollitrska steklenica soka. Odrezavo ga pogledam, češ, saj tukaj piše, odjebi. S seboj imam knjigo, ne razumem, kaj mi hoče povedati. Kličem prijateljico, ki doma barva jajčka. Nič. Bom zunaj počakala. Saj bo hitro.

Klopca. Postojniška železniška postaja bdi nad mestom. Razgled s hribčka je siv, socialističen. Toplo je, a močno piha. Kmalu me začne zebsti. Grem v stavbo. Čakam. Presedam se. Šla bi na stranišče, a je brutalno zanemarjeno. Žalost se mi naseljuje v žile. Z vsemi štirimi bi se ji rada izognila, a mi tesno sledi. Sprehajam se po peronu, veter brezobzirno gradira nasilno zaganjanje. Žive duše ni. Minute se kot obupani pijanci vlečejo ena v drugo, čas je skrušen obelisk nad mojo naivnostjo.

Brzivlak pričakam na peronu 2. Dvajset minut prej sem tam, da mi slučajno ne uide, prevetrena do kosti. Čutim, kako mi obraz rdeči od mraza, in kako mi iz oči teče slan potoček, pomešan z barvo dvojne plasti mascare. Vseeno mi je. Kmalu sedem v toplo naročje. Vlak mi ga nudi, ja, in tudi domov me pelje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home