mimezis

njeno lubeničasto oko
igrivo budno pahljačasto

vabi
izziva vse pove
trepalnice kot tipalke metuljčice
mežikajo

pometajo nerodnost
med njima dovolj
blizu sta si da
bi se objela z jeziki
razvezala prste
in odplula iz zasvinjanega pristanišča

nalašč jo pušča v megli
rad jo ima ko je nima

za seboj puščata katranaste ovinke
sledi po katerih ne znata nazaj
naprej ne vidita
je premedlo

vmes grizljata vsak svojo
krvavo ustnico