četrtek, april 27, 2006


So jutra, ko se ob grenki kavi in kozarcu motnega soka odločim, da bom krhka. Brez ostrih robov in zadrg se postavim dnevu ob bok. Hitro povesim pogled, zlahka se urežem. Potem nekdo reče besedo, dve, nekdo, ki v zibelki pod prsmi hrani fosilna nahajališča modrosti in z zastavo svobodnjaštva v desnici plapola. Iz drobljivega testa me spremeni v mlečno peno. Kipeča in voljna izzivam, da me dolg, smirkov jezik, ki štrli iz kleščnega krokodiljega gobca, poliže do dna.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home