* A G O N I J A *

S fantom greva v kino. Zima je. Grejem se pod plaščem s fake kožuščkom, v škornjih in volnenem krilu. Za nama povprečno letargičen dan, skoraj zadovoljna sva. Večer je. Podzemna brezdušno prazna, čeprav je petek. Do Wood Greena ni daleč. Deset minut maksimum. Sediva v tišini. Glavo mu naslonim na ramo, ko me zvije. Izbuljim oči in se cela stresem. Krč.
»Kaj je?« se prestraši.
»Ne vem.«
Nekaj me zagrabi v želodcu, se skotali v trebuh in brca kot stonoga. Nekaj močnega, divjega me zbada, grabi, da mi je v trenutku slabo. Pokrijem si usta, da ne bi bruhala.
Franck me zaskrbljeno opazuje.
»Si kaj takega jedla?«
Odkimam. Ne morem več sedeti. Vstanem. Prestopam se iz leve v desno.
»Kaj ti je? Te boli trebuh?«
Scagano gledam, skomigajoč, potim se. Še dve postaji do cilja.
»Joj, ne vem, če bom zdržala. A greva kar dol?«
»Kam dol? Zdržala kaj?« vstane in me objame.
Odrinem ga. Vse me moti. Sopiham, vrti se mi v glavi. Primem se za drog pred vrati. Mižim. Počepam in se dvigujem. Mencam kot deklica, ki je ravnokar pomočila spodnjice brez pleničk, zato jih bo slišala.
»The next station is Wood Green. Please mind the gap,« reče ženska po zvočniku.
Že s prsti razpiram vrata, zaripla. Francku brzinsko sproročim, naj me počaka zunaj. Na vso moč stečem po tekočih stopnicah, se prerivam, odrivam vse pred mano. WC. Grozno me tišči. Ne misli na to, si prigovarjam, a še bolj živo čutim, kako mi tik za zadnjično odprtino brenči cel roj čebel, hlasta za zrakom. Zunaj pred postajo stečem k trgovskemu centru, v sklopu katerega je zanikrn McDonald's. WC. S stisnjenimi nogami, podrsavajočih korakov, tek se mi zazdi pretvegan, grem proti WC-ju. Čakalna kolona. Neverjetno. Izstrelim, da moram nujno mimo vseh, da je res hudo. Vse po vrsti se mi odmaknejo, očitno sem prepričljiva. Držim se za trebuh, zadržujem dih. Trudim se, da ne bi napenjala nobene mišice. Vsak premik bi znal biti odločilen. Notri se predhodnica obira. Traja. Potrkam in jo prosim, naj gre ven, da ne morem več. Počasi le odklene, me srepo pogleda in se z glavo ostro obrne proč, tista črnska gesta, ki pomeni ne sežeš mi do kolen, nekaj takega. Stopim med vrata, jih že zaklepam za seboj, ko se telo nenadoma protestno razbremeni, kar vda se. Izdihnem, samo še korak, dva do straniščne školjke. Še oblečena potrgam gumbe plašča, razkrečim noge, ko mi vroča tekočina kot lava zalije spodnje hlačke, pritisk je enormen, neobvladljiv. Slečem žabe, v sekundi odurno zasmrajene in mokre, znotraj že mezi rumenorjava sluzasta gmota. Zaudarja. Fej, kako smrdi! Usedem se na školjko, se primem za steno, roki že svinjski, teče iz mene, šprica, mižim. Brizganje ne poneha, traja in traja. Na litre, kilograme. Glasna sem. Ne obvladujem ne telesa ne zavesti. Pomislim, da rojevam, da sem namišljeno zanosila, mogoče imam spontani splav. Preverim, če krvavim. Ne, samo vsa usrana sem. Driskavo blato v žabah. Slečem jih in jih zabrišem v koš za damske vložke in tampone. Rob škornjev močno zasvinjan. Vonj je ostuden, stežka zadržujem bruhanje. Bosa po tleh brišem nesnago, bolj brišem bolj se paca. Zunaj mi že trkajo po vratih. Opravičujem se. Samo še minutko. Porabim ves papir, na srečo ga je kar nekaj, tudi brisačke so. Brišem škornje, plašč je pokakan na notranji strani, moje roke!, kot da bi vrtnarila po dreku. Na jok mi gre. Pogledam se v ogledalo. Zelenomodra koža, rumene oči. Drgnem svinjarijo z rok, nog, tal in s sten. WC se zamaši. Voda ne odplakne ton papirja. Joj! Nič. Zapnem plašč nazaj, odklenem. Ženske me gledajo odprtih ust. Nobena nič ne reče. Od sramu stečem ven. Za silo umita, a se še voham. Skupinica najstnikov pri mizi tik pred vrati, ki me je že ob vstopu z zanimanjem ogledovala, je zdaj osupla. Golonoga ženska z zavihanimi škornji in iritiranim obrazom, kot da bi si ravnokar snela kožo. S punco arabskega, verjetno islamskega porekla, ki je v McDonald'su najbrž inkognito, saj doma jedo le halal meso, in ima polna usta Big Maca, se na hitro spogledava. Z velikimi, sočutnimi očmi me vprašljivo gleda, češ, si splavila? Mogoče si zgolj domišljam, da sem opazovalna tarča. Stopim ven, hitrih gibov, da me kdo ne pokliče nazaj na čiščenje toaletnih prostorov; slaba vest mi že potrkava po lobanji.

Zunaj vojaško miren Franck. Pristaniški svetilnik, pomislim. Pride bližje, sumničavo noslja.
»Ne sprašuj, prosim, greva domov, morava,« ga ponižno rotim. Prime me za roko.
»Raje se me ne dotikaj. Vsa sem posrana,« se namakam v sramu.
V zenicah mu utripajo rdeči vprašaji.
»Zebe te, a?«
»Tudi.«

Greva nazaj na podzemno. Sediva pol metra narazen, ne sili vame, za kar sem mu hvaležna. V njegovem stanovanju počasi pridobivam barvo na obraz. Ko me močan curek vode dodobra izpere, se cela potopim v banjo in ležim kot mrlička. Nezaupljivo se tipam, iščem znake, kako obrazložitev. Nič. Franck skuha čaj in mi pogreje posteljo. Tisti večer skoraj brez besede objeta odleživa. Preden zaspim, mu šepnem v uho, da je imela vsa reč morda kaj opraviti z malarijo, ki sem jo staknila v Afriki, če sploh. Brez diagnoze. Skomigne, me nežno poboža po laseh in šepne nazaj:
»Nič hudega. Le zaspi.«

Včasih, ko se počutim votlo, se spomnim tistega večera. Morda sem takrat, v tistem stranišču z belimi ploščicami, svojo dušo spustila na plan. Življenje v smradu jo je verjetno razočaralo, zato si je zamašila nos, se ulegla med gore papirja in brisač, naivna kot vsak novorojenec, in željna avanture počakala, da kdo odmaši straniščni vrat. Potem jo je odplaknilo v podzemlje. Naj jo iščem tam, se vprašam. Ko se enkrat zastrupiš z njim, si ožigosan. Spodaj se zavržene duše napajajo s temo in odplakami. Bom raje kar brez.