Hiša pregrehe

Faye je ženska srednjih let. Živi v lepi viktorijanski hiški na obrobju velemesta. Ima dva najstniška otroka, Ivy, 15, in Dean, 17 let. Na deželi ima konja, ki ga med vikendi pogosto jaha. Obraz in hrbet ji krasijo svilnati, dolgi lešnikovi lasje, ki si jih simpatično zavija v figo in jih namesto z japonsko iglo, spne s prvim svinčnikom, ki ga najde na mizi. Svoje bujno oprsje nosi ponosno in navihano, ponavadi brez nedrčka. V znamenitem kulturno-spomeniškem mestecu ima trgovinico s starinami in spominki, ki vabi turiste, zbiralce, ljubitelje lepega. Včasih se doma ob kaminu greje s svojim ljubimcem, starejšim, poročenim lastnikom ene najelitnejših svetovnih veleblagovnic. Sama je ločenka. Še vedno stežka obuja spomine na kilometre, ki sta jih z očetom njenih otrok nekdaj nabirala po Evropi s starinskim motorjem. Predivja je bila zanj. Sprva se je zaljubil v njeno nepredvidljivost, nemirno žilico za spogledovanje z ognjem, sčasoma pa ga je prav to odneslo daleč proč od nje. Bila je navarna, sebi in drugim. Očitali so ji neodgovornost, nezrelost. Požvižgala se je na večino, živela je, kot je čutila. Če jo je žgalo v trebuhu, si je omislila drzne avanture, ko je tonila v melanholijo, se je naslonila na močan hrbet svojega konja, in z njim oddirjala v zeleno.

Faye veliko pije. Prazne steklenice vina vsepovsod. Zjutraj namesto zajtrka, otroka v kuhiniji pričakajo izpiti kozarci, ko ona vsako jutro znova zaspi na delo, opita zmedeno tipa pohištvo ob svoji postelji, da bi se spomnila, kje se nahaja. Včasih sta se ponoči z Ivy srečali na preprogastem križpotju med sobami prvega nadstropja, pot na stranišče. Mama gola, brezsramno z nasmeškom na ustih, Ivy vedno bolj ravnodušna. Na istem križpotju je namreč sredi noči srečevala tudi gole moške. Kakšen med njimi je nesramno pohotno premeril njene poganjajoče obline, kakšen izginil, kar so ga nesle noge. Nekdo ji je voščil dober večer, nekdo pa celo pripomnil, da jabolko ne pade daleč od drevesa, in da bo deklina kmalu zrela. O tem z mamo nista govorili. Ivy se je sramovala svojega telesa v razcvetu, kot tudi mamine razvratnosti. Njuna vez se je iz dneva v dan krhala, medtem ko Dean ni kaj dosti vedel o tem. Med tednom je živel v internatu, obiskoval je šolo za disleksične otroke, vikende pa včasih z očetom včasih z mamo, ki si je ponavadi zanju našla varuško.

Petek. Fayin vikend z otroki, planirali so izlet na deželo. Ni se vrnila iz službe; ker je bila z njima varuška, je verjetno pozabila nanju. Redko je držala svoje obljube, otroka se nista zanašala nanjo. Naučila sta se, da se ničesar ne smeta preveč veseliti, niti se žalostiti. Je, kot je. Kljub zamujanjem je ponavadi sporočila, kadar je ni bilo. Tokrat nič. Otroka sta prenočila vsak pri svojih prijateljih. Varuška tudi ni samevala. Pridružila se ji je kolegica, s katero sta sami doma razposajeno kraljevali v malem dvorcu. Nekega večera sta se, že inspirirani v družbi temnopoltega Tyrona, spraševali, če nima Faye po hiši montiranih kamer. V njeni odsotnosti se je namreč spalo povsod, tako v otroških posteljah, kot tudi v njeni. Marsikaj se je dogajalo v hiši pregreh.

Faye se ni oglasila niti v soboto niti v nedeljo. Otroka sta po telefonu spraševala po njej, tudi njun oče, besen nanjo. Ljubimec je tožaril, ker se mu ni oglašala na mobitel. Še njena mama je klicarila večkrat dnevno.

V nedeljo proti večeru je nekaj ropotalo pri vhodnih vratih. Varuška pogleda, ko se Faye zvrne na kolena predosobe. Nasmešek. Obraz mrtveca. Siva polt, make-up razpacan po licih, izušene ustnice. Lasje speti s svinčnikom. Obleke nepravilno zapete. Po turško se usede na preprogo.
»Ne morem nikamor. Izmučena sem,« reče in glava ji pade na ramo.
Potem se za silo zbere in puncama obnovi vikendaško pripetijo. Z znanko gre v petek po službi na kozarček belega. Tam spozna postavnega črnca, s katerim zapusti pub. Gresta kar naravnost v njegovo stanovanje, kjer divje fukata, na koki, ves vikend. Ko omagata, gre pač domov. Saj je že nedelja.

Ko se s podzemno pricijazi do najbližje postaje domu, pred katero vsako jutro pusti svoj avto, ga najprej išče po parkirišču, in ugotovi, da je vanj zaklenila ključ, ki jo čaka pod volanom. Nič. Z ostro peto salonarja razbije zadnjo šipo in leze čez avtomobilski zadek, ko jo po ramenih potrepljata moža v modrem. Varnostnika ji nikakor ne verjameta, da je avto njen, vsa razmazana in neurejena na čelu prej nosi pečat narkomanke kot poslovne ženske, ki vozi brhko limuzino. Ker se napadalno brani in ju žali, jo odpeljeta naravnost na policijsko postajo. Tam počasi, z razrvanimi živci le dokaže svojo identiteto, zato jo izpustijo. S taksijem nazaj na parkirišče, klicati ni hotela nikogar.
Sesuta je sedela pred puncama, ki sta ji svetovali naj gre kar spat, da se ne sreča z otrokoma.
»Ja, imata prav,« še reče.
»Jutri bomo vse nadoknadili. Ivy in Dean si lahko vzameta nekaj dni dopusta v šoli in gremo skupaj na izlet. Vsem nam bo prišel prav. Lahko noč punci in hvala, za vse.«