Monalisine skrivnosti

Če nisi na nedeljskem izletu, kjer bi te mulčki veselo cukali za lase, od zadaj pa naskakoval še kak navdušen, blaten pes, lahko na toplem soncu uživaš v branju. 

V že včeraj omenjeni Ozovi knjigi Zgodba o ljubezni in temnini, sem naletela na odlomek o črnolasih dekletih s starinskih fotografij. Nekatera se rahlo smehljajo – nasmeh Mona Lise, ki ve nekaj, kar bi sam zelo rad vedel, a ne boš nikoli izvedel. Ob tem sem se spomnila, da mi je že večkrat kdo rekel, da se tako smehljam. Pred leti npr. bivši, enkrat mimogrede, da se mu je vedno, ko sem šla po stopnicah dol proti vratom, zdelo, da vem nekaj, kar on ne, čeprav o tem predava. Da sem razvozlala kakšno veliko uganko. Kaj takega sicer sploh ne drži, vem pa, da mi je res šlo na smeh, ker sem se za tisto urico in pol prestavila v nek paralelni čas in prostor, kjer je vse vrvelo in brbotalo. Navznoter sem bila vznesena kot ribica, ki s plavutmi zna tudi  leteti, zato ni čudno, da se mi je nekaj poznalo tudi na obrazu. 

Nek zanimiv stric, fizik, s katerim sva se tudi ujela, ko sem kot študentka delala na recepciji njihovega podjetja, mi je enako prišel povedat, da ga spominjam na prefrigano Mona Liso. Večkrat je popoldan, ko je večina šla že domov, pristopil in sva malo poklepetala. O filozofiji, pa o prevajanju. Glede slednjega je imel  stroga merila in slabo mnenje o prevodih, ki jih pri nas objavljajo. Enkrat mi je prinesel nek članek o tem, kako se mladi prevajalci niso pripravljeni potruditi, se poglobiti, najprej raziskati področij, ki jih vehementno prevajajo; tudi o tem marsikaj vem, iz prve roke :). 

Skrivnostni monalisin nasmeh torej buri mnoge razmišljajoče značaje. Tiste, ki se radi sprašujejo in potapljajo; nikoli ne veš, na kakšna bitja lahko naletiš pod gladino.

P.S. Filmska adaptacija Ozove avtobiografije naj bi nastala pod režijsko taktirko Natalie Portman; mislim, da bi se mnenje gospoda fizika o zaletavem početju nekompetentnih mladih ljudi tudi v tem primeru kar potrdilo. Natalie pa najbrž ne pozna.  

** Med brskanjem po policah s knjigami, sem po dolgem času videla še knjigo, ki mi jo je Darja enkrat prinesla v teater, Iztokovo Nasmeh Mona Lise ... nekako je še nisem prebrala. Že še ni bil pravi čas ...