3some

Brskam po založenem predalu. Ključi od stanovanja nekega poltujca.

Kingsbury. Moj rdeč kovček je lahko tudi klopca. Čakam ga. Črn BMW, se mi zdi, je mogoče temno moder, ali zelen?! Hm ... Pred postajo ustavi srebrn BMW. Sončna očala. Temna, skoraj obrita glava. Lepo raščena ramena. Rebrast t-shirt, kavbojke. Pomaham. Pomaha nazaj. Mimo mene stopi v trgovino. Kaj pa mu je?! Čakam, vre mi iz ušes. Predrznost pa taka! Za hrbtom mi pihne v levo vrelišče.
»Ummm,« gledam ga, »pardon, zamenjala sem te za nekoga.«
»Mhm, poznam to,« smeh. »Lahko te pa kam zapeljem, rabiš prevoz?«
»Ne, hvala. Nekoga čakam. Res.«
Skomigne z rameni. Gre v avto, še enkrat vpraša, če bom ok. Pokimam, odpelje, ko na istem mestu ustavi še črni panter; tako sem poimenovala tisti avto s podolgovatimi, mačjimi očmi / lučmi. Širok Johnov nasmeh. Bel t-shirt, kavbojke, brez očal. Ob njem sedi še nekdo. Zmeda.
Stopi proti meni.
»Hej,« objem. »Si dolgo čakala? Se opravičujem, z Jamesom pleskava stanovanje in sva ravno nekaj zašuštrala. Pridi,«
vzame moj kovček in ga položi v prtljažnik. James spretno skoči na zadnji sedež kabrioleta in naju gleda, ko si izmenjava nežen poljub, rahlo se z lici dotakneva kože.
»Kar nekaj časa je minilo,« reče John, s katerim sva vse skupaj preživela slabih deset dni, po obrokih.
Seznani me z najboljšim prijateljem, ki je, vsaj po videzu, dosti bolj moj tip moškega, kot John, kar vsi trije začutimo kot jesenski piš za tilnikom. V Johnovem sveže pleskanem stanovanju naju James vljudno pusti sama.
»Se še kaj vidimo, upam,« namigne, srkne slovensko viljamovko, ki sem jo prinesla z Brnika, darilce v zadnjem trenutku, in izgine skozi vrata.

Zadnji večer, ko z Johnom sediva v mehiški restavraciji in srkava odličen koktejl, med nama tečno nelagodje, zamudila sva tudi kino predstavo, okrog naju razigrana druščina praznuje roj. dan, midva pa se poslavljava, nič kaj preveč razočarana, me kot strela z jasnega vpraša, če sem se med bivanjem pri njem kdaj sestala z Jamesom. Ponorčujem se iz njegove nevere v prijatelja in zanikam, ker na to nisem niti pomislila. Vrta naprej. Naročiva še nekaj koktejlov, hrana nama ne tekne.

Odpeljeva se še v nek lokalni pub na kozarček vina, kjer mi groteskno nalita priletna Angležinja, ki igra biljard s svojim tipom in mamo, vsaj trikrat razloži, da sem podobna Michelle iz takratnega Big Brotherja. John dreza naprej in sprašuje, če bi rada, da se nama James pridruži. Pred nosom mi moli njegovo številko, zato rečem, naj ga pač pokliče.
»Res?« je začuden, ker sva se po njegovem brez dvoma srečala, medtem ko je on na borzi vneto množil denarce. Že opazno opita, se pošaliva, da se bi lahko pozabavali v troje. Telefon že zvoni.

»Ej J., pridi k meni, Tia pravi, da bi rada v troje. Ja, res. Ona je za,« zveni precej resno, zato mu vzamem telefon in rečem, da upam, da mu ne verjame, da pa vseeno lahko pride na kozarček. Njegov glas je odločen, možat, smeji se, češ da bi lahko vedela, da se hecata. Preveč prepričjivi nismo, nihče od nas.

John že dvojno vidi, zato je skrajni čas, da se odpeljeva in da ne sede več za volan. Odpreva buteljko, se sezujeva, snamem si uhane in zapestnice. Muzika. Kmalu zacinglja zvonec.

James je veder, navija, da bi šli nekam plesat, jaz zelo za, čeprav sem imela zgodaj zjutraj polet domov, John pa službo in ni pri volji, nima pa nič proti, če greva sama. Ahm, najbrž ja. Prvi znaki nejevolje, za srečanje je, kajpak, forsiral sam. Sedim na mehki preprogi, čebljamo, z Jamesom se zapleteva v debato in nekaj nedorečenega lebdi po dnevni sobi, prebarvani s toplimi opečnatimi barvami. Zanima ga, o čem pišem. John se fantovsko prikrajšan odstrani v delovno sobo, najbrž za vrati vleče na ušesa. James prisede k meni, pogovarjava se zelo na blizu, njegova sapa mi ježi kožo. Čutim, da se kurje obnašam, a se zabavava, glasna sva, zelo sproščena. Johna niti malo ne pogrešava. Odločiva se, da plesat le ne greva, bilo je med tednom, kar daleč od centra, kjer je nek njegov varovanec vrtel klubsko muziko. Pozno je že. John viha nos, ni mu prav, da se James kar ne poslovi. Nekaj še motovilimo o začetnem nespodobnem povabilu na threesome, jasno je, da ne bo nič. Zapirajo se mi oči, John že nervozno priganja, da bi šel spat. James le odide.

V njegovi bajni postelji me zmanjkuje, ko spet načne že prežvečeno.
»Tole je bilo nesramno, veš,« se pritožuje.
»Kaj le?« zamomljam.
»Kot da me ne bi bilo zraven, ok, njega razumem, od tebe pa tega nisem pričakoval,« se kuja.
»Nesmisel. Smešni ste s tem. Bolj bi se moral zanesti na prijatelja, celo najboljšega, kot name. Konec koncev se komaj poznava. Sploh pa ga je zanimalo, kaj počnem.«
»Koga ne bi? Saj je zanimivo.«
»Tebi že ni,« pičim.
»Au. Tole je zabolelo.«
»Ne pretiravaj. Gola resnica. Ves čas nakladaš o svojih poslovnih podvigih, moje strasti te ne zanimajo, ne razumeš me, nič skupnega nimava.«
»Ni res.«
»No prav, če vztrajaš. Ne da se mi prepirati, zaspana sem. Čez dve uri se morava zbuditi. Lahko noč,« in mu obrnem hrbet.
Ima še monolog o zvestobi, o tem, da me je, čudno, a vendarle, nekako vzljubil in da me nikakor ne bi mogel deliti, da me je s tistim predlogom zgolj skušal, jaz pa sem, prasica, pokazala svoje resnične barve, saj dobro ve, da sem si to zares želela oz. bi najraje videla, da bi me pustil samo z njim. Nemiren je in se, dokler ga ne objamem, ne neha obračati semintja. Brezvezen, površen seks ga zadovolji. Odlično. Ko me zmanjka, se v polsnu naglas navihano zasmejim.
»Kaj je?« negotovo vpraša, kot da bi slutil, da v sanjah ležim z Jamesom.
»Še kar ti ne verjamem,« vztraja in končno še sam zaspi.

Ključev od njegovega stanovanju mu pa še kar nisem vrnila.