Keltski blues

Noč pred menstrualnim izbruhom ponavadi spim globoko omamljena. Nič ne slišim, nič me ne zdrami iz globoke narkoze, ko se v krču odvijajo mrakobne zgodbe. Preden sem zatisnila oči, sem razmišljala o betonskih stolpnicah in gumitvistu; najbrž kak natrgan spomin iz londonske periferije. Popoldnevi, ki lezejo v temo, razpuščeni otroci na ulicah - do kadar se jim zljubi, nihče jih namreč ne kliče k večerji, jim ne tečnari, naj naredijo domačo nalogo. Ponižujoča izpostavljenost, čakanje na sodni dan.

Zamižim in se znajdem na trajektu podobnem splavu. Kabine kot vagoni vlaka, nabito polne ljudi. Vsi s seboj tovorijo ogromno prtljage, zunaj je prostor za kolesa. Sumim, da se potapljam par stoletij v preteklost. Zdi se mi, da sem Irka z vzhodnjaškim naglasom. Fantje popivajo na palubi, irska narodna muzika, otročad pleše, meni pa se, sedim v kotu, tik pod desnim očesom grdo razpira koža. V predmenstrualnem času se mi ponavadi na spodnji očesni polkrožni liniji, ne vem, kako se ji reče, mislim to, tik pod beločnico, ki si jo nekatere ženske barvajo oz. začrtajo s kajali, to, ki je vlažna in iz katere rastejo spodnje trepalnice; približno na sredini krajca (če so oči male sijoče lunice) se mi pojavi pikica, podobna mini očesnemu ječmenu; samo včasih. Mogoče celo zato, ker prerada s prsti žokam po očeh, si odstranjujem zaspančke itd. ter tako z njimi prinašam kakšne bakterije. No, na ladji je šlo zares. Začutila sem, da se pikica napihuje, v sekundi mi je kot siva mrena zasenčila vid. Čez oko se mi je naredil balonček, ki je nato počil kot balon iz žvečilnega gumija. Oddahnem si, ker se zdi, da sanjam, nihče me čudno ne gleda, res pa je, da je tema, ljudje pijansko veseljačijo in jih ne zanima, kaj komu kje raste in zakaj, sploh pa ne razumejo moje irskoslovanske spakedranščine. Neugodno mi je tudi zato, ker ne vem, kje točno izstopim, v gosti temi se čisto nič ne vidi in sopotniki pri vsakem postanku enako razbrzdano tulijo, kot da je vsak od le-teh obljubljena dežela, v katero so namenjeni. Nimam pojma, kam me je vodila pot, vem pa, da sem imela polno naročje popotnih cul, zunaj pa z zeleno spiralno ključavnico zaklenjen bicikel. Ko se mi spet zazdi, da nekaj gomazi v očesu, pošlatam in otrpnem od groze. Koža pod očesom se mi je razklala. Globok urez, kakor da bi me kdo z nožem, a se je zgodil sam od sebe. Koža se je razcepila na dvoje, kot če bi bila vmes razpeta zadrga. Koščka sta mi tja do sredine lica visela vsak po svoje, nobene krvi. Norela sem od obupa, ljudje okrog pa nič. Nek opotekajoči mulec mi je v obraz posvetil z vžigalico, mi skoraj zažgal obrvi in trepalnice in v pijanosti zgolj skomignil, češ da itak vidi dvojno. Iščem nekoga treznega, a se nihče ne zmeni zame. Ženske in otroci že spijo, ostali razgrajajo vsak po svoje. Zvok orglic raztaplja globoko noč. Potem se plovilo ustavi, prepozno vidim, da smo pri mojem postanku. Z razmesarjenim obrazom se prerivam med po tleh ležečo sodrgo, ne najdem ključa za ključavnico, mornar že naznanja odhod. Brez kolesa, svoje cule zmečem na kopno, stopnišče so že odstranili, z vso močjo se v paniki zaženem čez rob, bosonoga skorajda že otipam tla pod nogami, ko me izneveri ravnotežje, zaniham nazaj in čofnem v ledeno mrzlo vodo. Pozabim na obrazno razpoko, kličem na pomoč, a odziva ni. Zaslišim samo še cerkvene zvonove, ki kličejo k nedeljski jutranji maši in odprem oči. Potipam se po desnem licu, vse je natanko tako, kot je bilo, preden sem sinoči zatisnila oči. Nekoliko vroča koža je znamenje, da v meni že brbota ciklična kri.