Morske oči
Včeraj na letalu, ki je lebdelo visoko nad egejskimi otoki, pred mano sedi skuštran možakar z očali, ob njem pa svetlolasa deklica Zaria, hči, sem razbrala z zapisa. V rokah je imel pametni telefon, čas leta si je krajšal z zapisovanjem spominov, ki sem jih, kukalka, prav čitljivo lahko brala. Zanimanje mi je vzbudil, ker je v zelo lepi, tekoči grščini naročil kavo, še prej pa s hčerjo čisto po naše kramljal. Mogoče je bil Grk, ki že dolgo živi v Sloveniji, pred njim sta bila še stara starša, tudi oče je izgledal in, kakor sem lahko ujela, govoril grško. Prav privilegirano se mi je zdelo brati, kako nekdo preživlja čas na morju, izvedela sem tudi nekaj o njihovo družini. Zariine mame ni bilo, najbrž je pisal njej. O tem, kako se mu je zdelo, da ima okoli sebe tri otroke, mamo (videti je bila urejena gospa, nosila je lep nakit), ki ima sicer rada vse pod nadzorom, v resnici pa je čisto izgubljena. Oče, tudi zelo po svoje, ampak imeli so se v redu, ko se je piscu uspelo tudi sprostiti, zaradi česar je čutil očitke staršev, z Zario sta veliko plavala ... Bilo mi je, kot bi brala knjigo, bolje, živo knjigo pred sabo. Svojo sem sicer vzela iz torbe, bolj za kamuflažo, sicer pa je še kar dolga pot minila hitro, brez turbulenc, le Lucijan me je na vsake toliko cukal s svojimi "ampak a veš kaj, mamica ..." Potožil mi je, da ga naj bi bolel zobek, Zaria, ki je nazaj k nama kukala med sedežema, je prišepnila, da ga bo mogoče prišla iskat zobna miška.
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home