Neobvezno

In je vse malo drugače. Kot ponavadi. Grem po tesni ulici, v vrečki, poslikani z Marilyn Monroe, nesem brusnične rezine. Mimo švigneta dva razigrana fanta na biciklih, precej mlajša. Skodran, zelenok se navihano ozre nazaj in reče, da mora vprašat, če zavesa seže do tal. Zmede me, rdeče krilo ni zavesa, prosojna majčka pa tudi ni do tal. Grem par korakov dlje kot bi morala iti, klasika. Kako lepo je biti brezskrbno mlad, pomislim. Ko se zlahka zasmejiš komurkoli, se mu vdihneš v večer, ker ti pač zapaše. Spet razmišljam o igrivosti iz knjige, o končnih in neskončnih igrah. O pesmih, ki ne bodo nikoli napisane. O strasti nekoga, ki ve, kaj dela in se temu posveča. Lep avgustovski večer je. Vse nepotrebno bom odložila na zunanjo okensko polico. Notri je poltema in drobtine brusničnih rezin, sprijete na pekač.