Kofi

V teh hladnih dneh namesto čaja za spremembo paše kava. Vonj po praženih kavnih zrnih, ki greje misli, jezik, požiralnik. Snežinke se zapletejo v vonjave kot neukročeni lasje, ko nočejo biti speti. Zaplešejo svoj ples, popeljejo na kak pretekli džiro, breciljen in izmuzljiv še bolj kot sem kdajkoli sploh razumela. Ne maram mraza. Zimo pogojno, po dolgi, lepi jeseni zapaše nekaj hlada, beline, ki po svoje pomirja, katedrali celotno bit, to je pa tudi vse. Zdaj že mislim na poletje, na valove, vročo kožo na pregretih rjuhah ...

Lucijan v sneg rad skriva gumijaste živalice. Zakopljemo jih, potem spet najdemo in je blazno fino. Njegova topla dlan, ko je najbolj mraz, ogreje prezeble kosti. Ko zamižim in prisluhnem enakomernemu teku pralnega stroja v ozadju, se mi zazdi, da se bliža nov film. Čisto nov.

Pšššt ...

Samo p.s., ki v bistvu ne paše nikamor, ali pa povsod. V neizkušeni dobi, mladostništvu npr., po vsem, kar nas navdušuje, neustavljivo hlastamo. Brbotamo od strasti, rečemo vse in predvsem tisto, kar bi bilo bolje, da bi ostalo neizrečeno. Kasneje, z nekaj kilometrine, zrelejši, če temu lahko tako rečem, hlastamo bolj z očmi. Zaletavosti ni več, v pogledu je kozmos mišljenja. Strasti. Če smo dobri opazovalci in bralci ljudi, če v tem uživamo, skorajda ni treba več ničesar reči. Hecno, ampak resnično.

O k n a

Dneve bi shranila v steklu oken. V kvadrat, pravokotnik. Pridih dneva, tisto, kar na večer ali na noč, preden zaspimo, izstopi v ospredje, če ga zavrtimo nazaj. Od trenutka, ko zazvoni budilka, pa vse dokler ne zatisnemo oči in zaspimo. Videti bi bilo kot sledi ledenih rož verjetno. Ko bi se površina otoplila, bi se zbrisalo. Kot tudi se, dnevi v našem spominu. Ko se ledena občutja ogrejejo, nanje pozabimo. Ponavadi. Kadar nas preganja kaj močnega, se vrača. Večno vračanje. Igrivost. Vse to, kar bi lahko bilo ...