Jesensko neženje

Zelo rada imam ta čas. Ko jutra že pošteno zamrazijo, ta crisp, da se je treba oviti v tople jopice, šale, si morda že nadeti rokavice. Megla, tudi dež me ne moti, da ga le sempatja prežarči sonce. Takšni dnevi me spomnijo na londonska vandranja, na Highgate Wood, krasen ogromen park v gozdu, ki te objame s širokogrudnimi drevesi, vlago, ko že malo diši po zimi. In na dišečje čaje, vročo čokolado v prijetnih kavarnah, opojno dišeče sveče. Takrat mi je sicer nekaj nedoločljivega manjkalo, nikoli nisem bila tako zadovoljna kot zdaj, ko v dlani grejem Lucijanovo dlan, le da to niti ni bilo še tako pomembno. Rada sem se zgubljala, se srečevala z nenavadnimi ljudmi, se zapletala ... Neka skrivnostna melodija mi je vedno igrala nekje za ušesi, me vabila v neznano. Knjige, sporočilca, ki jih razvozlavamo vnaprej, za nazaj, mamljivi okusi po kostanju, čokoladi, sirnemu fondueju ... Kape, šali, gamaše, mehak tvid. Pogledi neznancev, ki grejejo in plašijo hkrati. Ta del leta mi nekako vedno pod roke pridejo zanimiva čtiva. Zdaj Pravek in drugi časi Nobelovke Olge Tokarczuk, pa Stvari, ki padejo z neba Selje Ahava. Uživam, ker so počitnice. Nekaj časa zase človeku vedno znova vrne optimizem, barve nežnosti, ki se v naglici rade izgubijo. Olupim še kaki, ga narežem na krhlje in se zasanjam v zdaju.


Selja Ahava čisto na začetku povzem Aristelovo Poetiko.

ZAČETEK je to, kar ni nujno, da bi bilo nadaljevanje nečesa, pač pa temu lahko nekaj sledi ali iz tega nekaj nastane.

SREDINA je to, kar pride za nečim in čemur spet nekaj sledi.

KONEC pa je, nasprotno, to, kar po neki nujnosti ali udomačenosti zakonitosti nastane iz nečesa, čemur pa nič več ne sledi. (prevedel Kajetan Gantar)

Meta ...

Večkrat razmišljam o tem, kako vedno bredemo med tistim, kar je najbolj v nas, kar smo in kar je pred nami, dejansko in dotakljivo, iz mesa in krvi, in tistim, kar se nas zasanjano drži, četudi ga (jo?) odmislimo. Kajti sanje, ki nas ovijajo, smo tudi mi. Vse tisto, o čemer sanjarimo. Tankočutni »meta«, ki ga imam rada, in včasih grobi tu in zdaj, ki me hoče, grabi, potrebuje. Greva z malim na sprehod, on na poganjalcu, gledam ga, kako se poganja, mi pripoveduje o nečem iz vrtca, o kravi, ki jo greva gledat … hkrati pa se me za roko drži še tisti drugi del, ki gre le redko stran. Še najbolj, kadar ne berem in ne poslušam glasbe. Klavirja. To sicer ne zahteva nege, ni zamerljivo. Če se ne zmenim za metasprehajalca, mi ne bo zabrusil, veš kaj, ti si ena lumpa, sama bom počasi dojela, da zanemarjam nekaj pomembnega. Odmirajoči list na drobnem stebelcu življenjskega, ki ga potrebujem za celovitost. Med tu in zdaj, ljudmi, sanjami …