sova

Vsak-a ima svojo žival. Če ne v glavi, pa na steni. Razlika je le v transparentnosti. Tisto drugo nam je notranje, nikoli zunanje.

( )

ko se peljem mimo povoženega mačka ob cesti,
iz katerega nekaj visi,
pa ne pogledam, kaj,
ker bi si morala iztrgati želodec, če bi,
navznoter zajavkam kot ovca,
preden ji odstrižejo kožuh

na prtljažniku
peljem prazno košaro,
kamor bom nabrala vse majhne živali
kot travniške rože,
jim z materinskimi usti
podelila rdečih češenj

in iz še nenošenih čeveljev s peto
zanje zgradila hišo,
kjer jih nikoli nihče ne bo vzel

- naslova ni -

Reče ti, da te bolj varuje
kot veruje,
in reče tudi, da srebaš z roke
nebo v bel povir.
Reče še marsikaj, kar se
vali kakor oblački dima dol po nevidni
tančici, ki ti visi z bolečih ramen
in se ti zapleta med nogami,
da se stalno spotikaš,
oni pa mislijo,
da izgubljaš smer.
Rečeno je ohromljeno,
kadar ti brenči nad temenom
kot trop mastnih kebrov.
Ne bom jih speštala, ker ..
ne morem.

Kdo je ta, ki lahko
govori
in o čem govori?
Potem kmalu obmolkne za vedno,
ti pa še vedno poslušaš krilate živali,
ki se ne svetijo,
samo mastijo se
s tvojimi razpuščenostmi.

KaP-Lje

V stilu mimetičnega užitkarjenja
prelivam kapljice
potu na T-shirtu, ki se je gibko prilegal njegovemu
hrbtu.
… sublimno …
Brezdanja moč,
čista ironija prečloveškega,
kolobocije estetsko-lingvističnih kategorij,
pojmovanja, ki požirajo sama sebe
in končno nekaj absolutnega –
to so lahko samo kapljice,
med sušenjem na kvalitetnem bombažu.
Ogledovanja in junijski »de-light«.
Kapljice kot abstraktna poslikava,
terapevtsko navdušujoča in hrbtno
spolzka.