Kulturni dan in hribolazenje

Že res, da nisem najbolj družabno bitje oz. se družim, ko mi to zapaše, z ljudmi, ki mi pašejo. Današnji vzpon na Šmarno je vseeno presegel vse meje dobrega okusa. Že pod vznožjem zaparkirana cesta, kaj šele parkirišče. Gor in dol se vijejo kolone ljudi, lep dan je, očitno sonce masovno zvabi v zeleno, na svež zrak, ampak ravno tistega miru, ki je v gozdu dobrodošel, danes res ni. Na vrhu shod, že na videz hujši od gasilskih veselic, obrnila sem malo pod in se zdihala pod krošnjami dreves. Sončenje je čisto ok tudi na domači terasi. Na obisk kakšnih galerij, predstav in podobnih zadev, danes še pomislit ne upam. Sploh, ker je marsikaj na voljo brezplačno. Raje bom pridno pisala diplomsko, v teater (ipd. ustanove), pa bom zavila kdaj mimogrede, da bo izkustvo vsaj približno lahko pristno.

Arhitekti z vrtinci namesto kletk

Človek brez vrtincev je kot stavek brez povedka, ali pa misel brez ostrine. Kdor vrtinčenja strogo nadzoruje, se zaletava v lastne pravokotnosti. Nemir je arhitekt, ki potrebuje prosto pot, treba ga je razpustiti vajeti, da se prosto kapricira. Pride čas za premočrtnosti in so obdobja, ko na prepihu spoznavamo, v katero smer nas vleče, od koder lahko gradimo naprej. So dnevi za obut superge in pustit korakom, da te odnesejo. Za vzet v roke nepoznano orodje in z njim nekaj proizvest. Sproti zastavljeni načrti in vizije rušijo pregrade rutinskosti. Spontane odločitve komponirajo svobodne poti. Ko se dve križata, smo v novem, ki bo preraslo meje prejšnjega. Postati sestra ali brat arhitekta - nemira, ki se ne zaletava med trdimi zidovi, temveč razpira horizonte možnosti, išče, srečuje in najdeva, je najboljša šola za vzgajanje inženirjev odprtega duha.