Ribolovci

Sončna toplota je danes na trakove ukrojila mimobežne dileme. Pridala jim je živahne odtenke, nekatere je zvabila tudi k rečni strugi. Le kdor je izjemno talentiran za cikcakaste manevre, skorajda pade v vodo. Skoraj, kot pravijo, itak še nikoli ni zajca ujel. Jaz bi seveda raje ujela kakšno ribo, jo na večernem žaru spekla in z njo nahranila tiste, ki vedo, v čem je čar ribolova. In zakaj je nujno, da smo prepojeni. Na krasen marčevski dan je enostavno lepo lenobno ždeti na soncu, se pogovarjati o breskvah, morskih spužvah kot gobah za hišno čiščenje, nagajivih otrokih in sempatja poljubiti napet biceps.

"Stvaritelja

... Koliko približevanj ni obrodilo sadov, koliko majhnih, nepomembnih
človeških in nečloveških napak je odvzelo tvoj in moj trenutek ...

... zlijva se v dve reki, vsak v svoji delti narišiva kopno in teciva skozi."     E. Babačić, Kiti se ne napihujejo

Polstreljaji

Kadar se naveličaš lastnih brkljarij, je brskanje po knjigah nadvse koristno. Najdeš namreč kaj tekočega, ki komaj slišno zažubori:

"V meni je globoko življenje. Jutra me odkrijejo bledo, ker sem živela noč globokega sna. čeprav včasih izplavam v navidezno plitvino, ki ima pod sabo temno modro, skoraj črno globino. Zato ti pišem. Zaradi sapice gostih alg in v porajajoči se nežnosti ljubezni.

Umrla bom: obstaja napetost kot pri loku, pripravljenem, da sproži puščico. Spomnim se znamenja strelca: pol človek pol žival. Človeški del s klasično togostjo drži lok in puščico. Lok se lahko vsak trenutek sproži in doseže cilj. Vem, da bom dosegla cilj."

Clarice Lispector, Živa voda, čas zvezde

Brezmadežna

Ko ti priložnostno nad glavo visi podoba brezmadežne, se hočeš-nočeš vprašaš po lastnih intencah. V polsnu težkaš in pod srcem raztovarjaš morebitne prestopke. Če ne gre drugače, si jih raztolmačiš tako, da lažje duše zapreš oči in umiriš dihanje. Pa vendar ... Skušnjave vedno so nekje na vidiku, včasih na dosegu, na nas je, da z njimi karseda dostojno opravimo..

Mimogrede na stolu opazim luknjo na črnih žabah in živahno kartonasto ribo pod stropom, ki tudi stremi k nebu; ta že ni brezmadežna, si rečem, ji pomežiknem, pobožam ramo ob sebi in sanjam dalje ...

Drstenja

Berem gimnazijsko besedilo o morskih konjičkih, ki so se evolvirali skozi vsaj 40 milijonov let. Presunljiva bitja z glavo konja, vrečastim mešičkom kot kenguruji in dolgim, zavitim repom, podobnim opičjim. Z očmi kameleona. So ribe, dihajo na škrge. Pri drstitvi samice samcem v mešiček predajo ikre, samec v trebuhu podobni vreči donosi do 200 potomcev, nosečnež rojeva več dni. Zelo fascinantna živalca skratka, mnogi mislijo, da obstajajo le v pravljicah, starodavni mitologiji ...

Na lepem se znajdem sredi šibanja okoli lastne osi s hitrostjo vretnja Zemlje okoli Sonca, podnevi preberem premalo, ponoči izsanjam galaksijo pa pol in si vsaj za trenutek zamislim, da kot samica morskega konjička obiščem izbranca, vanj odložim svoja semena in odplavam dalje. Kot ženska, ki je opravila svoje delo in ve, kam gre.

Silvia Grav

Dišečke

Japonsko cvetenje in kresovanja

Tako čudovito obarvanih, bohotnih cvetov že dolgo nisem videla. Japonska kutina iz Posočja je več kot lepa. V prostor vnaša čutnost, zunaj pa ti, si mislim, ko se ves očaran smukaš okoli nje, lasje zadišijo po zaljubljenosti ...

Začenja se tudi čas kurjenja mini kresov po vrtovih; vonj in plamenenje, pokanje trsk v ognju, me že od nekdaj navdušujeta. Obuja sugestije na piknike, tople dlani, stiskanja oziroma te reči na novo rojeva.

Chaenomeles japonica

Brenčanje v grlu

Med odmorom sem s police snela pesniško zbirko Žuželka na dekliškem trebuhu. Vsenaokrog je dišalo po dekliškem, zimsko omotične žuželke pa so na okenskih policah izvajale nerodne vragolije. Odprla sem platnice nežnega eroticizma in se mu za kratek čas prepustila. Zdrknila sem na svežo spomladansko jaso, kjer se sempatja spojiš z misteriji rahločutij, ki so prisotni povsod. Vedno. In ti zabrenčijo v grlu.

"Ruta, zavezana na vzhodnjaški način,
čelo je pročelje palače,
v kateri med ščipom in mlajem
godijo se reči neverjetne: ljubezen
in še več ljubezni, namesto da bi
sovraštvo in srd peštala zrelo sadje,
raztresena po brezbrižnem marmorju."

Znajti se v neznanem

V hribih se odpro druge perspektive. Vzdušja zaigrajo svojo glasbo. Občutek megle, mavrice nekje na obzorju, plešočih snežink samo za priokus, zjutraj skozi okno. Tople reči spregovorijo v svojem jeziku. In se znajdeš, nekako že ...