Šelestenje

Od nekdaj ob poslušanju šelestečega listja z dreves od ugodja skoraj zamižim.

Rada imam migotanje kot las tankega rastlinja v vetru, ki mimoidičim šepeče sporočilca o ljubih rečeh.

Ko ustnice naslonim na téme Lucijanove glave, kadar mi sedi v naročju,

me navda prav takšno občutenje. Poplesujoča čustva zašepetajo najlepše misli, polne topline in so nerazložljiva, a več kot stvarna. Deček v naročju mirno diha, diši in me drži za prst.