Medtem ko s plastično žličko, nepočesana, še v spalni srajci, s plišasto čapljo v naročju, hranim Lucijana, ki sedi v svojem stolčku, online berem kolumno Renate Salecl Prazen stol in popisan list. O filozofih, med drugim, seveda zaradi Aleša Debeljaka; le enkrat sem brala nekaj njegovega, ne preveč navdušena. Pa zelo zoprn glas je imel. Zmrazilo me je, naježena koža. Saleclova piše o profesorju Žvanu, ki je bil tudi Njegov profesor. Ne samo Alešev, njegov, ki je zaznamoval moj študij. Večkrat mi je pripovedoval o Žvanovih predavanjih, očitno je na mnoge nadobudne študente naredil močan vtis, pred prvim izpitom NKF pri Kobetu mi je celo skopiral svoje zapiske z Žvanovih predavanj. In privrejo spomini. Na čas, tako zelo drugačen zdaju, pa še ni tako oddaljen. Vsega se še plastično spomnim, kak vonj, beseda, šum, me sempatja spomijo na ta čas, a ga skušam ne preveč dolgo zadržati s seboj. Ker zdaj živim tu, drugače, brez vseh tistih knjig, misli, občutij. No, nekatere imam tudi tu s seboj, na policah, a jih ne vzamem več v roke. Zelo zelo redko. Potem o Barthesu, Barthes, fiju, že ime je tako krasno, da se naježim. Strukturalizem je bil zame kot poezija. Goltala sem teorijo, jo po svoje živela. Spomnim se, da sem takrat zelo redko gledala televizijo, ker se mi je zdela prebedasta. Futer za ovce. Filme sem si zloadala, in tisto, kar me je zanimalo, dnevnega programa nisem spremljala. Zdaj spet ga, vsaj včasih, vedno razočarana. Nad bedo, ki nas obdaja, slabo artikulacijo ljudi, ki brez zadržka nastopajo pred ekrani, slaboumnimi koncepti oddaj. V bistvu se ni skoraj nič spremenilo, le da se je. Čas zase sem zamenjala za čas za otroka, ki pomeni več kot karkoli, to že, ampak okoli mene je vse še enako. V meni ni več enako, je pa še, vedno bo. In prazni stoli bodo vedno asociirali z vabljivimi nepopisanimi listi. Ki hote ali nehote nase priklicujejo spomine in popolnoma navaden dan, mrko siv in nenačrtovan, pridobi malo trši okvir. Pogledala sem skozenj, spomini, vsebina s časa malo nazaj, bo z mano šla skozi dan. Lucijan bo kakšno žlico vanilijeve kašice namesto v usta dobil na lice. Razmazal si jo bo po čelu in laseh, skrbna mami ga bom mirno, smehljaje obrisala in mu dala še eno. Malo z zamudo, pa vendar. Ne bo lačen. Še lubčka bo dobil, za vse nazaj in naprej. Za potrežljivost z mano, za ljudi, ki so, a ne več tu. Malo še v meni, a vse postopoma izzveni, ne?
Ko bova šla z vozičkom do knjigarne, po knjigico s plastičnimi platnicami za dojenčke, se bom z mislimi sprehajala po jezikovni koži. Po spominu, ki zadrhti, ko ga pobožaš ...
