sreda, november 28, 2007

v nosečniško odebeljeni
noči
sence zibajočih se vrb
po meliranem
steklu migajo
* nikoli sito
votlenje *
iz toplote zavitih spečih
brlijo le še neizsanjane
strasti
varno v jaslih
gubastih trebuhov
naslonjala želja
prihajajočega jutra
šele ob zori
zamižim
se pustim
spuliti

nedelja, november 25, 2007

Lunina pisava

Ponavadi črke, tiskane na papir, niso otipljive; mislim plastično, predstavno. Se pa tudi zgodi. Zrastejo jim telesa: roke, noge, vrat, trebuhi, riti, le glave še nisem zatipala. Figure kot taktilna bitja, brez glasu in glave. Nisem prepričana, da gre dejansko za bolj reliefno tiskovino. Morda je trik zgolj v dotiku, pravzaprav v poddotiku, idiosinkratiziji prstnih blazinic. Z nekaj domišljije tako lahko beremo miže, s prsti. Lunin ščip gotovo ima prste vmes.

četrtek, november 22, 2007

razMERja

Večer.

Na avtobusu.

Zabrisane mango-kivi obcestne luči vijugajo skozi okna kot kače z odsekanimi repi.

Polzeče dežne kaplje na šipi, dovolj blizu, da čutim, kako bi mi ena za drugo mokrile ustnice.
Po radiu študente sprašujejo, kaj si mislijo o ljubezenskih razmerjih. Slabo jih slišim.

Motni glasovi, preglasijo jih sopotniki.

Svoj odgovor v mislih čečkam na zarošeno šipo:

Ljubezenska razmerja so kot sprehajanje po sadovnjaku. V plodni sezoni ob vsakem koraku na drevju uzremo bahav sočen sad. Mika nas, da bi ga utrgali. Ga ovohali. Nežno podrgnili po koži. Mu izpulili pecelj. Zagrizli v pisano kožo. Pogoltali meso in sok. Izpljunili peško. Ko se nahajamo v lepem, apetiti nagajajo predvsem očem. Vedno bolj lačne so. Po zaužitju enega, si privoščimo drugega, tretjega, včasih celo košaro. Čedalje manj si jih želimo. Podobnega okusa so. Čeprav trgamo le še izjemoma, radi božamo drevesna debla. Sempatja se sadežu ne moremo upreti, četudi vemo, kako diši, kako nam bo zdrknil po grlu. Sadje je zdravo. Naše telo ga potrebuje.

V manj prijaznih sezonah se sprehajamo pod opustošenimi vejami. Vemo, da v praznini tiči polnina. Počijemo oči. Treniramo čutila, da se bodo v sledečem preobilju bolje znašla, izbirala le najboljše. ---------- Pod katero kožo rajajo črvi, pa ostaja skrivnost.

Pred kratkim mi je bilo rečeno, da sem se zazankala v neskončno razmerje. Kako se le ne bi, ko bivam v zelenem.

torek, november 13, 2007

KaL


boječno je trkalo
podtalna prekopicavanja
°°° brbot rasti
med utiranjem
na plan

torek, november 06, 2007

~ ~ ~ ~ ~



Papir in voda.
Plujemo.
Se premikamo.
Prispemo.
Odrinemo,
dalje.

Suhi v
mokrem.

slika

sobota, november 03, 2007

zijaloglasniška









STALNO RAZSTAVIŠČE




~ kjer bi razne zvočne konstrukcije šele zares zafunkcionirale

~ kjer veter brije v lica, špika kožo kot stonogi mravljinci

... namesto stikala za luč, v zelenilu vidočega orientira sonce ...
"Videnje in dotikanje se zgodita, ko se neko vidno in tipno obrne k vsemu vidnemu in tipnemu, katerega del je, ali ko ga nenadoma obkrožita ali ko se med njim in njima, v stiku med njimi, izoblikuje vidnost, tipno na sebi, ki ni last ne telesa kot dejstva ne sveta kot dejstva - kakor se na dveh zrcalih, ki sta obrnjeni drugo proti drugemu, porajata dva neskončna niza podob, vstavljenih druga v drugo, ki v resnici ne pripadajo nobeni teh površin, saj je vsaka le odsev druge, torej sta par, ki je bolj realen kot vsaka izmed njiju. Videc, ki je zajet v to, kar vidi, vidi torej spet samega sebe: v osnovi vsakega videnja je narcizem."
~ M. Merleau-Ponty, Vidno in nevidno