Prevratnosti

Bliža se izpit iz gnoseologije, za literaturo, ki naj bi jo osvojili, bi potrebovala kakšen mesec, v tej časovni kompresiji jo zgolj preletavam, kot jastreb s težkim kovčkom na ramenih preletava makova polja. Konec junija enostavno ni čas za študij. Ne vem, kdo se je tega nekoč spomnil, in kako je ta srepa zamisel obveljala. To je čas za potovanja, nomadenje, okušanje in hlajenje. Betonske oaze, naši zapori, s knjigami v rokah, četudi oči z balkonov počivamo na rastočih fižolovih ovijalkah, razcveteni solati, češnjah, ki plapolajo v rahlem vetriču, slabo vplivajo na pregrete glave. Glavobolna se zatečem k Sartrovi teoriji čustev. Meni zelo ljub gospod, predvsem prek literarnih srečevanj, ki pa filozofsko ni najbolj cenjen, vsaj za slovensko umerjeni um ne (nisem še srečala filozofa, ki bi nekaj dal na njegova dela; se pravi filozofska dela, ne literarna), sama pa vendar potihem špegam tudi pod njegovo teoretsko palubje.

Sartre med drugim pravi, da zavest lahko biva v svetu na dva načina: tako, da se ji svet kaže kot organiziran kompleks pripomočkov, orodij, ki nas napotujejo na druga orodja, in od tam spet dalje, vse do neskončnosti / lahko pa se ji kaže kot celota brez orodij, svet, ki se spreminja brez posrednika. Slednji vidik sveta je skladen, je magični svet. Čustvo v njem je padec zavesti v magično, vrnitev zavesti k magični naravnanosti, s katero korespondira v magičnem svetu. In le refleksivna zavest se zna usmeriti na čustvo.

Opažam, da ko sem obremenjena s strogostjo (konsistentnostjo) analitičnega mišljenja, ki ne sme obiti srednje poti, tiste uletovsko najsmiselnejše, najmanj zastrte s skrajnostmi, se nekaj v meni takšni fokusiranosti samodejno začne upirati. Sproži se kot rahlo plimovanje, nekje v trebuhu, valovi naraščajo vse višje in se zadenejo ob mesene stene; že slutim, kako se odpira novi rokav, zlitje v širno odprtost. Nagaja mi, dokler se ne prepustim protivetrju. Sapici, ki odnaša v milejše, bolj produšno, fantazijsko. Tja, kjer se skrivnostno nedorečeni svetovi združujejo z ustvarjalno čarobnostjo. Potop v svet domišljijskosti pomiri in osveži, bolje od sladoleda ali poletne nevihte.

»Stvar, ki je čakala, se je vznemirila. Usula se je name, zdaj se pretaka vame, že sem je poln. – To ni nič: ta stvar sem jaz. Bivanje osvobojeno, odrešeno priteka k meni nazaj. Bivam.

Bivam. To je sladko, tako sladko, tako počasno. In lahko: rekel bi, da se popolnoma samo drži v zraku. Premika se. Povsod polno dotikov, topijo se in izginjajo. Čisto nalahko, čisto nalahko. V mojih ustih je peneča se voda. Požiram jo, teče mi v grlo, boža me – nato pa se znova poraja v mojih ustih, v ustih imam za zmeraj majhno mlako belkaste vode – zelo nevsiljive – nalahko se mi dotika jezika. In ta mlaka sem tudi jaz. In jezik. In tudi grlo sem jaz.«

Zračna parada

Bizarne sanje, nič novega. Prejšnji teden, posledično verjetno zaradi izpitne teže --- študij na FF, kolikor sicer velja za svobodnjaškega in med letom bolj ali manj dopušča, da se predavanj udeležuješ po lastni presoji (volji in zanimanju) – kar mnogim, z druge strani, povzroča bistveni vakuum, ki v debatah med študenti ni nič posebnega, skorajda sugerira pasivnost od oktobra pa tja do maja, je naporen vsaj v maju in juniju, ko se soočamo s tam nekje 10. izpiti, strnjenimi v prekratko obdobje, ki hitro pridobi karakteristike neobvladljivega kaosa in se sprevrže vse do občutka odpora, nemoči --- sem, v sanjah torej, morala prevzeti nalogo nadomestne matere. Nekdo mi je pri vhodnih vratih v dlan izročil malo kosmato bitjece; pol žival pol človeka, lahko bi recimo bil malo deformiran mačji potomec, če moja muca ne bi bila sterilizirana, ali pa ... kaj vem, neko nerojeno bitjece, iztrgano iz maternice kakšne nesojene gostiteljice. Čeprav je bila stvar čudna, sem odgovornost prevzela, dokler mi nekdo od prisotnih ni pojasnil, da je pravzaprav mrtvo, bitje. Da sploh ne diha. Z rezilom za razkosavanje pizz mu je zarezal v hrbet, da bi dokazal, kako moje početje nima smisla, ko naju v oči zbode velikansko rdeče srce, že prerezano, ki se je bitjecu vilo tja od vratu do nog. Prizor je bil grozljiv.

Sinoči pa sem zašla na vrh travnatega hriba, kjer so se odvijale zračne akrobacije. Platforma je delovala kot recimo pristajalna steza za človeška stopala. Trkaj (nimam pojma zakaj in odkod on) je tam zgoraj veljal za glavnega organizatorja-inovatorja, ko se je pojavil, je med udeleženci završalo od navdušenja. Sam je izbral nekaj hrabrih entuziastov, kar je bila nadvse častna funkcija – želja vseh, ki so lahko preizkusili njegove eksperimentalne kreacije. Šlo je za zrakoplovne, hm, kako bi jim rekla, niti letala niti jadralne zmaje, konstrukte, ki jih je sam z gumbom katapultiral v zrak, ljudje pa so bili potniki, skorajda vesoljska odprava, čeprav jih ni izstrelil visoko v vesolje. Inovacije so bile podobne okroglim kolesom, z vilicami, izbranci so viseli nekje vmes, pričvrščeni na osrednjo os. Ko so bili že visoko v zraku, jih je Trkaj od spodaj, z neke vrste daljinskim upravljalcem, sunkovito pregibaval, z njimi izvajal različne akrobacije, prav osupljive. Preizkušal je njihovo telesno vzdržljivost ter tudi sposobnost svojih inovacij. Ko sem se tam pojavila, sem takoj po ozvočenju slišala svoje ime. Izbranka. Na velikanskih ekranih sem zagledala svoj zbegan obraz, po žilah mi je zabrbotalo od strahu. Odvedejo me do »odra«, kjer mi Trkaj razloži častno nalogo. Povem, da me je strah, da bi raje samo opazovala. Ne ne in ne. Zasuje me s prepričevanjem, pove tudi, da si je že dolgo želel, da pridem tja gor in da naknadno lahko prinese kak dvd in ga greva pogledat v avto, malo stran. Vse skupaj se je odvijalo zelo fluidno. Doleti me »čast« testiranja tistih lebdečih stvorov, pa njegova pozornost, ki je bila bolj osebne narave. Skušam se rešiti iz zagate. Povem, da me zadeva ne zanima, da svoje mesto z veseljem odstopim komu izmed željnih čakajočih, ki so odprtih ust zijali v ekrane; ni bilo v navadi, da bi kdo zavrnil izvrstno priložnost. Povem tudi, da ne bi z njim gledala filmov v avtu. Da že imam nekoga, s komer počneva marsikaj bolj zanimivega. Odkimava, prepričan, da sem na ponudbo čakala vse življenje. Svoj glas slišim po ozvočenju, od spodaj pa množično neodobravanje, negodovanje, tudi zavist. Vprašam ga, če sploh ima dovoljenje za izvajanje teh eksperimentov. Če mi lahko pokaže kak certifikat, da je zadeva varna itd. Kot da ne sliši, vztraja pri svojem. Že čutim, kako mi gležnje in zapestja zapenjajo z usnjenimi trakovi, ljudje ploskajo, vzpodbujajo. Od daleč odjekne oster zvok. Zbudim se, ko nekdo vzdiguje roleto. Na okenski polici žvrgoli vrabec z oranžnim repom. Pomežiknem in mu zaželim, da ne bi še danes končal v Hulyinem gobčku.