--->

Ko te prime, da bi šel.

Daleč stran.

Brez imena.

Tabula rasa.

Odprt, a nezaupljiv.

S pleteno torbo čez ramena.

Poiskat nekaj, kar je vsaj podobno svetemu gralu; četudi ni sveto, niti gral.

Odkriti nek prostor, kjer bi lahko bil.

Vzljubiti Hegla

Ne najlažja naloga, vendar niti najtežja ne. Pravim: vzljubiti, ne: usvojiti.

Vzljubljanje njegovega podajanja je poseben izziv, ki, po mojem, potrebuje tudi razlago s predavanj. Vsekakor pomaga, da je, ali pa sta, predavatelja umirjena, z nezaganjajočim glasom, nezagrenjeno mimiko. Včeraj sem vmes za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi morala poslušati nekoga, ki se nasilno zajeda v naša ušesa in se mu obraz, če ob poslušanju rad tudi gledaš (če se usta premikajo skladno s povedanim), kot vzhajajoče testo napihuje pod težo lastnih umotvorov.

Poslušanje zahteva neko kontinuiteto, to sem ugotovila že lani, ob Fenomenologiji duha. Če prihajaš redno, padeš v njegov ritem, ki ni več problematičen, le še enigmatičen. Slednje je seveda ok. Nekaj tednov je čas rokovanja z Velikimi. Potem pride do prvega olajšanja; da nihče, še tako genialnega duha, ni strašen. Približaš se človeški plati prečloveškega, potem gre. Malo težje je, če po naravi ob poslušanju, branju, gledanju, kakršnikoli recepciji že, rad odplavaš v asociativni bazen, ki ga ves čas nosiš s seboj v žepu; noče stran. Samo dotik s prsti, pa se napihne, gromozanskih dimenzij. In če je ravno tipanje tisto, čemur se težko upreš. Dobro, kot da te tega nauči nemška klasična misel – namreč, upreti se skušnjavam. Vzemimo to za aksiom doslednosti klasičnega mišljenja. Podrejenost duha, sprejeti vase svoje drugo. V človekovem avtomatizmu naj bi se pokazala človečnost per se.

V glavnem, nemogoče postaja mogoče. Občestvo občosti lahko pokaže tudi svojo priljudnejšo plat. Svojeglavost, brez katere sicer ne bi bilo nič, ukrotiti do te mere, da lahko spoznavaš tisto drugo, ki morda paše vanjo, je njen izgubljeni, tavajoči delec z enim očesom in polovico srca. Če ti ga uspe pripeti nase, vidiš celo tisto, česar te lastne zmožnosti sicer prikrajšajo. In z večjo kapaciteto srca, začutiš tisto Večje, težje dostopno. Naklonjenost Večjemu te posrka.

V ljubezni gre vedno za očaranja, ne? Odčaranja pa so domena časa, ki pometa tudi z Velikimi (rečmi).

Vsemogočna

Nedelje v splošnem veljajo za najdolgočasnejši dan v tednu. Mrke in turobne kot je današnja, so vzoren primer. Morda koga pomirjajo, jim pomenijo dan, ko se lahko izklopiš pred vsem, kar prihaja in v si počasnem, neobremenjenem posnetku odvrtiš minulost. Meni nedelje že dolgo časa predstavljajo medprostor, ki ga je treba kar se da spretno in pisano zapolnit z mislimi, da jim ne bi nadvladal vakuum zadušljivega vmesja. Da se zoperstavim negotovosti, ki prav po nedeljsko razteguje svoje predobro uglašene strune.

Tudi takrat je bila nedelja, deževnega poletnega dne, v Barceloni. V planu sva imela ogled Gaudijevega parka Güell. Vanj sem se zaljubila s sličic; tako medeno in pravljično se postavlja nad mestom. Nadvse primerno nasprotje nedeljske togote. Čakala sva, da neha deževati. Se prekledala po hotelski sobi, idealni za prepiranje – postelji sta se ob vsakem premiku odcepili ena od druge (v nekaterih hotelih poskrbijo za to, da v njih ne moreš brezskrbno uživati; premikanje postelj, če ta ni skupna, z eno vzmetnico za dva, je učinkovit način za nepotrebna trenja). Dež ni ponehal, mraz (poleti!) je pridal svoje. Nisem hotela it. Ne v takem vremenu. Kako se imaš lahko fino v parku, se pravi zunaj, okrašenem s toliko drobnih, spolzkih reči, če je vse razmočeno, neprijazno in ... Nelagodje naju je pognalo na sprehod po mestu, kjer so me v središču, kjer bi se ob lepem vremenu trlo turistov, oropale ciganke. Dogodek je bil tako bizaren, da sem se šele naknadno zavedla samega poteka, nekaj denarja so mi babnice celo vrnile – skoraj poštene kradljivke, pa vendar. Še ena grenkost v nedeljsko malho.

Vsak človek naj bi imel nekje svoj stolp. Okrogel, visok, narejen po njegovi meri. Skrivališče, premišljevališče, motrišče neba, karkoli že. Gaudijev, pravljično oblinast, škratovsko hudomošen, vabljiv – prav za pojest, ki stoji ob vhodu parka, je moj stolp. Moj neusojen, nedeljski stolp, v katerem se potapljam v imaginarne sfere, ki preganjajo, ali pa tudi poglabljajo nedeljskosti. V njem si zgradim polžasto zavito stopnišče brez konca in začetka, stene so iz žameta, tla pa posuta s toplimi oblaki. Lahko sem bosa in brez vsega; le tlesk in ... kar se ni zgodilo, ni hotelo razpreti peruti možnosti, se mi razbohoti pred naročjem. Gaudi je dobro vedel, da je z modrobelim stolpom in hiško, ki ga nosi, pričaral bivališče ravno tistim, ki ne pridejo zraven. Ki jim domišljija sempatja sezuje obuvala in jim na hrbtne lopatice, namesto peruti, pripne lahek svet. Svet brez teže, ki se pod prstnimi blazinicami oblikuje v vse, kar je sicer neupogljivo.

~

Če bi bil Nietzsche ženska, bi mu bilo ime Elfriede Jelinek. V pon. zvečer bi slonel ob brnečem hladilniku, grickal arašide in v mislih sestavljal (recimo temu) prispevek:

Glej, si rečem, noč prihaja! Od božljaja razmočenih cestišč navgor me ovij v lunina bedra in reci: Norica, noč narekuje moč, tehta prihajanje, večno varovanje ni preslikovanje bodočega. Nekoč si bila ovčica na pragu mojih želja, nocoj si vladarica sveta. Brez žezla boš zavihtela po nebu, z vročim čelom oplazila neverujoče. Prihuljenim sovragom zdrami jutra, da bodo sijala od rodovitnosti in se bahala v slikovitosti letnih časov. Kar ima priti, naj si zastre ogledalo. Odsev neodkrušljivega lahko še bolj skeli.

~ Mara-z-lustra