...

Zadnjič sem v diskusiji s prijateljico, ki po novem brez zadržkov uporablja besede »sreča«, »mir« ter postavlja trditve kot so: »Samo to, kar čutimo, je resnica«, ker to enostavno ve - ve, ker to čuti, skušala opozoriti na lomljivost, tankost izrečenega, na dihotomičnost naših želja, njihovih udejanjenj, ubesedenj. Ko si nekaj želimo in to dobimo, se osvojitev sprevrže v pri-svojitev, ta pri- postane od-(svojitev), želeno se izkaže za nezaželeno. Vemo, da je manko tista tvar, ki konstituira željo. Tista votlost, ki omogoča sklenjenost kroga. Torej ker je neudejanjena, neuresničena, le kot taka predstavlja nekaj, po čemer hrepenimo, stremimo, težimo k, ko prekoračimo njeno mejo, se soočimo z nasprotjem (z njenim drugim, ki je njena predpogojnost). Hočemo več, drugo, na drugačen način.

Brezčutno opazujem razne pozive, slogane, ki nam obljubljajo »srečo«, pet korakov do takega in takega počutja v časopisju, priročnikih za to in ono. Koliko so ljudje pravzaprav pripravljeni storiti za kratkosladko izkustvo tega hočem-dobim, tu in zdaj, kar bo odrešilo njihovo življenje. Končno se bodo našli, si omogočili, kar jim pripada in pika (ne tri, temveč ena, ki bo naposled zaključila eksistencialno odisejado). Nihilizem želje je, kot razmišlja drugi sogovornik, nekaj, kar je vsekakor vredno premočrtnega razmisleka.

Včasih je dovolj, da se ob pravem času znajdemo na pravem mestu. Ujamemo trenutek, ki odpira vrata v neznano. Ki naše želje, ki so seveda v stalnem preoblikovanju, zvabi na vihrav ples, jim zavrti tla pod nogami in jih spelje v globoko brezzvezdnato noč; da ne vidijo predse. Da so prisiljene dobro prisluhniti, da ne bi prehudo zadevale ob nepregibnosti dneva, ki se ponoči katranasto muzajo naokrog. Včasih sem verjela, da je treba za to, da tisto, kar si želimo, vsaj okusimo, narediti vse, kar lahko. Da je samoiniciativa tisto nekaj, s čimer se omogočamo, uveljavljamo. Da nam potencialni neuspeh ničesar ne vzame, temveč v najslabšem primeru le pokaže, da nam kakšna reč pač ni dosegljiva in smo zato, ker se tega zavemo, le na boljšem. Zdaj v to nisem več prepričana. Da je treba v nedogled poganjati. Mislim, da je včasih dovolj samo to, da si na pravem mestu ob pravem času. Tega ne moreš predvideti. Prideš, ko si v bližini, se pojaviš mimogrede. Morda je bolje, da se ob vsaki priložnosti ne razgališ do črev. Da počakaš. Se vzameš nazaj. Motriš. Se prepustiš tokovom, ki nas zibajo iz dneva v nov dan in sproti oceniš, kje si in kam te utegne naplaviti. Če je oko motno, razgled slab, si ga pomaneš. Ko pogledaš znova, morda vidiš ravno tisto, kar se ti je v prvo skrilo.

Srečanja

Srečanja. Ne domenjena, temveč naključna, tista, ki se odvijejo mimogrede, ko kje naletiš na koga, ki se ti kdajpakdaj sprehaja v mislih, ali na kaj, kar te pogosto zaposluje, pa npr. ne narediš ničesar, da bi se z rečjo soočil. Srečanja, ki ti na obrazu pustijo namuznjen nasmešek, nekaj deset cm pod njim pa pod kožo naredijo (ob večkratnem dogodku tudi poglobijo) luknjico, kamor se odlaga vznemirjenje neotipljivega, ki ga prinašajo in odnašajo s seboj.

Ne bi zlahka naštela treh ljudi, vsaj tu na naši zemljici ne, ki jih občudujem. On je verjetno kar prvi, na kogar bi pomislila. Že nekaj let se me drži, ko sem slišala zanj, videla, s čim se ukvarja. Ga poslušala pri sproščenem pogovoru, nekaj malega prebrala. Pri tem je ostalo. Neposredna kot navadno sem, je pravzaprav čudno, da se nisem potrudila zvedeti kaj več, ga kje »slučajno« srečati. Pa sem vendarle ga. Slučajno brez navednic. V zadnjem času, nekaj mesecih, danes že drugič. Popolnoma vsakdanje, prvič na ulici sredi mesta (obšel me je občutek, da si me je ogledal, vendar sem sama gledala mimo – kar naredim res samo takrat, ko koga občudujem; tisto paradoksalno mimozrenje, da ne bi bila očitna, kar tankočutnejši opazovalec morda celo zasluti). Ko ti oči, ki bi se prav z užitkom sprehodile po nekom, zdrknejo mimo (njega), kot da so samozadostno zaposlene s čim že in se ne dajo motit, v trebuhu pa orkester, ki razglašeno opozarja na visoko napetost. Po tistem srečanju, prvem, sem nanj že pozabila, čeprav imam zadnje dni spet nekako opraviti s knjigo, ki sem jo vzela v roke pred leti, zaradi njega. Celo tik pred današnjim srečanjem sem imela na faksu opravka z njo. In ga bom še imela. In v torbi sem imela dokument te stičnosti, ki sem ga skorajda začela brati, ko je prisedel na troli, prav nasproti mene. Navzven mirna, navznoter filigransko natezanje. Pogled skozi okno, čeprav v mislih uhaja drugam. Kaj sem si že uspela ogledat, ko je sam nekaj bral, vendar vseeno, v oči mu nisem pogledala, pa bi lahko. Sem čutila njegov pogled. Kako surrealno, v najbanalnejši realnosti. Človeške zagonetke. Ko se ti nekaj potika po notranjem tkivu npr. več let, ti sede čisto nasproti, morda celo sluti, da te privablja, da so na delu določeni vezaji, pa tega še pokažeš ne, kaj šele da bi izkoristil priložnost. Vmeša se wu-wei (če ravno študiraš azijske filozofije), in se s klico vznemirjenja (navzlic konstruktu vsakdanjosti, ki nas vodi po križajočih se poteh) mirno podaš naprej, zdramljen in vzvalovan.

Nekaj mesijanskega nosi na obrazu, v posvetnem tonu; ne znam drugače povedati.

Če ga srečam še tretjič, ga morda pocukam za rokav in mu povem kratko zgodbico o srečevanju.