Nadih

Po res mračni, zasneženi zimi, februarska pomlad, skorajda že narejena za uživanje jutranje kave na balkonu, v spalni srajci, bosih nog.
Če se zbudiš dovolj zgodaj, lahko občuduješ sončni dripping skozi oblačke megle. Svetloba se zaje v gostoto vlažnih pritlehnosti, pojavljajo se prave svetlikavosti. Narek pomladi je, vsaj v mojem primeru, tudi siceršnje znanilo prebujanja. Po težki megli, ki včasih v življenju pregazi in onesposobi čutila, učinkuje kot skoraj polletna čistilna faza, psihofizična, in naredi prostor novim, neobteženim vsebinam. Pomladni zrak prehaja skozi kožo, usta, grlo, drugače od zimskega. Ima svojo barvo, vonj, ki se dotika. Prav tako je s čutnostjo. Po zimski hibernaciji se osvobodi neprodušnega kokona, zrasejo ji krila. Okopa se v spomladanski rosi, si razpusti lase, zaplava v igrivem soncu in ustvarja čisto novo platno, iz sončnega mezenja in vetriča, ki gladi nove nanose.

Črnobel portret

Poslušam Bosso De Novo. Črnobel portret. Samo tega najdem. Mehka, neošiljena konica svinčnika drsi po platnu, ki je koža. Tokrat ne čez hrbet. In ne rdeče. Črna sled je. Vijugave črke, še črke ne, gibi so. Zapestij. Trepalnice mrmrajo v ritmu nič več mrzle noči. Na vrtu bo nekdo, ki zdaj še išče, malo pred poletjem zakuril ogenj. Nosila bom dolgo zelo tanko krilo, da bo veter božal kokor sapa valov. Plesala bova dolgo v noč.

Zimski koncert na balkonu

Sem že kdaj napisala, kako včasih nisem marala Cavea? Samo zato, ker ga je moja nekdanja klapa, v katero sem pasala še manj kot ostali člani, oboževala in je bil gotovo med prvimi na repertoarju najbolj poslušanih v nekdanjih Katakombah, kjer smo se zbirali in zabijali čas … Sploh imam z muziko parcialen, nedonošen odnos. Redko si jo vrtim, ker mi je ali preveč ali premalo ali narobe, vsiljiva, nataktna, nepovabljen gost, ki ne ve, kaj naj s seboj. Prej moti kot ustreza.

Zdaj si ga kdaj zavrtim. Redko, a se zgodi. Barva njegovega glasu je precej fascinantna, njegovo izpovedno gravitiranje tudi. Ne maram hodit na množične koncerte, moti me gneča, skupinska evforija, kvazipripadnost temu ali onemu. Njega bi pa kdaj poslušala, če ne bi bil tako zelo oblegan. Če bi mi prekrižal pot nekje med tu in tam, po kateri se tedensko gibljem. Na terasi kake zapuščene hiše, za mizo, kjer bi mu delal družbo len maček, ostali z benda bi bili lahko odstavljeno pohišvo, ki ga nihče ne rabi in vegetira po terasah, ko je premraz, da na njih posedamo, ali pa tudi ne. Tako bi mu prisluhnila, prisedla. Ne bi mu bilo treba skakat po odru, niti držat mikrofona. Usta bi odpiral na sobni jakosti, mogoče mižal in mi zapel, ali pa povedal, kako prihaja, his beautiful world .. . Ne bi mu zaploskala. Samo pokimala bi in šla, ko bi se naveličala. Če bi imel ob sebi dežnik, bi z njim zaplesala. Ne bi mu rekla niti nice-to-meet-you, that-was-great niti da ima lepe prste. Obrnila bi se nazaj ali pa naprej, tja, kamor piha veter.