---

V Muhasti deželi so živele deklice in dečki, ki se niso ozirali drug na drugega. Počeli so, kar se jim je zljubilo in četudi so s tem komu prizadejali krivico in jih užalostili, se zato niso menili in so naprej živeli tako, da le njim ni bilo hudo. Med njimi je bila tudi gospodična M, včasih mična, drugič vsa zadirčna. Kadar se je razhudila, ji je obraz pomodrel ali pa pozelenel, da je bila še bolj zlobna in je strašila dečke, ki so se ji posmehovali. Od same hudobije je s stropov cele dežele priklicala pajke vseh velikosti , kosmate in debele, suhe južine in velike tarantele. Tarantele niso pikale, temveč samo strašile zasmehovalce. Okoli nje so napletli mreže, s katerimi se je gospodična M zaščitila pred nepridipravi. Skrila se je mednje in s pajki sklenila pakt o pajkovanju. Nikoli ni nobenega ubila, niti uničila njihovih pajčevin. Za krasnimi mrežami je postajala čedalje bolj nevidna, nič ni govorila, vendar ni s tem nikomur škodovala. Pajki so spoštovali njeno zasebnost, ona pa je v samoti topila stare zamere in brezbrižnosti. Ko ni bila več tako samovoljna in krivična, je njen obraz postal zelo lep. Nič več je ni kazilo. Odmrežila se je iz skrivališča in se pogumno pomešala med ostale prebivalce Muhaste dežele. Ugotovila je, da tudi drugi sploh niso samoljubni. Muhasto deželo je preimenovala v Pajkoželo, kjer so pajkci vsak dan prebivalcem spletali nove sobane, da so se lahko skrivali in odkrivali, da jim je prav lepo tudi brez da si nagajajo. Zaživeli so v sožitju in Pajkožela je postala najbolj zaželena destinacija na planetu. Vsi so se hoteli vsaj enkrat sprehoditi med krasnimi ornamenti iz čisto tankih niti in spoznati ljudi, ki so se imeli iskreno radi.

Voulez-Vous?

Kavarna hotela Union je zelo primeren prostor za intimne koncerte za zaključene družbe in kapljico izbranega vinca. Sinočnji Fake Orchestra so navdušili. Ana Vipotnik je zares izvrstna interpretka, njen glas z razponom od komaj rojenega večera do globoke noči je med boljšimi, sploh pa njena doživeta gestikulacija, ujemanje vokala s telesom, ki nikakor ne obvisi na odru kot podstavek za mikrofon. Très sympathique! Ubranost z Leonardijem in Ždraletovo in de Glerio je prav fina, njihova nepretencioznost kljub vrhunski muzikaličnosti pa zmagovalna.

Nič slabši niso bili Francozi L'Ombre de ton chien (http://lombre2tonchien.blogspot.com/), čeprav frontman ni razgiban kot Vipotnikova. Ob prijetnosti, ki se razlila po kavarni, si lahko zamižal z odprtimi očmi, poezija, ki so jo glasbeniki uglasbili, pa se je pisala naprej v noč, v jeziku vsakega od poslušalcev. Meni se je zapisovala v trebuhu, v tišini, doma na toplem pod kovtrom, ko je dežek škrabljal uspavanko prihajajoče zime.

Nedelja z Vzhodnim divanom v naročju nadaljuje literarno potovanje, čeprav brez muzike. Večer je prinesel nekaj pariškega flaira. Montmartre, ko otroci že sladko spijo, police oken pred majhnimi zbirališči ljubiteljev jazza pa že obljubljajo nepozabna epizodna doživetja.