Cast no Shadow, Isaac Julien, 2007 (http://www.isaacjulien.com/home)
Fenomenološka obelodanjenja nas slej ko prej nekje zasačijo, pripravljene ali ne. En face srečanja s samimi seboj, študijsko še toliko bolj prvinska naloga kot sicer, v življenju, kjer do tega prihaja, ko sprenevedanja trčijo ob svoje surove robove.
Heideggrova opredelitev resnice,
aletheie, ki je po njegovem razumevanju šele tista bistvena svoboda, neskritost, v oči bodeča v odnosu do skrivnosti, ki je zanj predbitnostna bitnost – bitnost onkraj bitnosti, je povsem lucidna. Čeprav jo vsakdanje ne razumemo s pomočjo fenomenološke pojmovnosti, jo vendarle mislimo natanko skozi njene koordinate. Zanimivo je, kako se je pogosto ne dotikamo, pa nam to ni prezentno. Prav lahko se imamo za svobodne, resnične ljudi, pri čemer se ne zavedamo svoje zakamufliranosti, ujetosti v težke, absurdne blokade, jetniki, ki mislimo, da vidimo vse, kar vidnega je, dokler v izkustvu resnice, ki se lahko dogodi popolnoma spontano, ne trčimo v lastne zaslepljenosti.
Prijateljica mi reče, da me zanima limelight. Daleč od tega. Zanimajo me ljudje, ki imajo kaj povedati. Pokazati. To počnemo na različne načine, vsak po svoje, skupno nam je tisto, kar ne da miru, zaradi česar moramo govoriti. Jezik je lahko tudi brezbeseden, načinov sporočanja je mnogo. Glasba, podoba, slika, skulptura, karkoli, nekaj, kar se zgodi, ker mu je namenjeno biti. Se osvoboditi, odlupiti od zgolj mišljenega. Po Heideggru je »zgodovinsko tisto prihodnje, kar je postavljeno v volji, pričakovanju, skrbi, kar moramo osmisliti,« pravi Tine Hribar. Tudi, da se je potrebno potruditi za tisto, od koder vznikne človekovo dogajanje. Popolnoma se strinjam. Dokler obstaja potreba po tem, da se za nekaj potrudimo, smo razmeroma varni (ker je v najvišji nevarnosti, da bi zapadli le videzom, zablodam, rešitev – prevrat, najbližja). V želji po prevratu običajnega, mali revoluciji, je pristni odnos za začetka, pravi Heidegger v Temeljnih vprašanjih filozofije. Volja, ko z njo stopiš v stik, tistih, ki sprevračajo običajno, neozirajoč se na težo, ki sicer onemogoča premikanja, je čisti navdih, prepojen z
aletheio.
"Prihodnje pa je veliki začetek, tisti, ki - stalno odtegujoč se - sega najbolj daleč nazaj in obenem najbolj daleč naprej."