nedelja, november 28, 2010

Mačja očesa


Sartrova besedila nevede plešejo kot snežinke.
Zimsko bela in spolzka so. Strukturno kompleksni privlačniki,
kot v kozmoloških teorijah kaosa.
Klepet s Sharon, ki pravi, da problemov ni,
če jih ne ustvarjaš.
Ljudje, za katere komajda še vem od kod in kdaj, segajo v zdaj,
ki ni samoumevno določen.
Kot mačje oko je.
Vroče kopeli v Baden Badnu,
vlaki in letala, na katerih puščamo delčke svojih pričakovanj,
prednovoletni cirkus, ki pride naokrog
še preden si kupiš nov klobuk.
In sneži, kot je snežilo že takrat,
ko sem z zeleno barvico za oči na hotelski
papir nekomu pisala,
da je zima brez njegovega objema premrzla.
Papir sem spravila v kovček in ga oprala z umazanim perilom.
Mark je rekel: "How was it, dear?"
Jaz pa, da je lepo, ko se na stojnicah prižgejo bledo rumene lučke.

fotka: mačje oko, posnetek s Hubblovega teleskopa
http://hubblesite.org/gallery/album/entire/pr2005012t/web/

četrtek, november 25, 2010

Se zgodi,
da iztegneš desno roko,
ko je na potezi leva.
Da povešenih ramen trebiš
iz potrganih las zvozlano preprogo pod seboj,
na kolenih,
pa ne moliš.
In se razumeš z najbolj nerazumnim obrazom,
za povrh še prihuljeno razvajenih potez.
Ne reče nič,
samo zija, kot da ljudje pozimi tujcem
strežemo z dudami,
namočenimi v med in mleko.
Na displayih v temi
črke izigravajo številke.
Nobene jasnine ni.
Se zgodi.

nedelja, november 21, 2010

Aletheia



Cast no Shadow, Isaac Julien, 2007 (http://www.isaacjulien.com/home)


Fenomenološka obelodanjenja nas slej ko prej nekje zasačijo, pripravljene ali ne. En face srečanja s samimi seboj, študijsko še toliko bolj prvinska naloga kot sicer, v življenju, kjer do tega prihaja, ko sprenevedanja trčijo ob svoje surove robove.

Heideggrova opredelitev resnice, aletheie, ki je po njegovem razumevanju šele tista bistvena svoboda, neskritost, v oči bodeča v odnosu do skrivnosti, ki je zanj predbitnostna bitnost – bitnost onkraj bitnosti, je povsem lucidna. Čeprav jo vsakdanje ne razumemo s pomočjo fenomenološke pojmovnosti, jo vendarle mislimo natanko skozi njene koordinate. Zanimivo je, kako se je pogosto ne dotikamo, pa nam to ni prezentno. Prav lahko se imamo za svobodne, resnične ljudi, pri čemer se ne zavedamo svoje zakamufliranosti, ujetosti v težke, absurdne blokade, jetniki, ki mislimo, da vidimo vse, kar vidnega je, dokler v izkustvu resnice, ki se lahko dogodi popolnoma spontano, ne trčimo v lastne zaslepljenosti.

Prijateljica mi reče, da me zanima limelight. Daleč od tega. Zanimajo me ljudje, ki imajo kaj povedati. Pokazati. To počnemo na različne načine, vsak po svoje, skupno nam je tisto, kar ne da miru, zaradi česar moramo govoriti. Jezik je lahko tudi brezbeseden, načinov sporočanja je mnogo. Glasba, podoba, slika, skulptura, karkoli, nekaj, kar se zgodi, ker mu je namenjeno biti. Se osvoboditi, odlupiti od zgolj mišljenega. Po Heideggru je »zgodovinsko tisto prihodnje, kar je postavljeno v volji, pričakovanju, skrbi, kar moramo osmisliti,« pravi Tine Hribar. Tudi, da se je potrebno potruditi za tisto, od koder vznikne človekovo dogajanje. Popolnoma se strinjam. Dokler obstaja potreba po tem, da se za nekaj potrudimo, smo razmeroma varni (ker je v najvišji nevarnosti, da bi zapadli le videzom, zablodam, rešitev – prevrat, najbližja). V želji po prevratu običajnega, mali revoluciji, je pristni odnos za začetka, pravi Heidegger v Temeljnih vprašanjih filozofije. Volja, ko z njo stopiš v stik, tistih, ki sprevračajo običajno, neozirajoč se na težo, ki sicer onemogoča premikanja, je čisti navdih, prepojen z aletheio.

"Prihodnje pa je veliki začetek, tisti, ki - stalno odtegujoč se - sega najbolj daleč nazaj in obenem najbolj daleč naprej."

sobota, november 13, 2010

Simbioza



Prijateljica mi sem in tja pošlje kako zanimivo misel, ki jo sreča med pisanjem magistrske. Tokrat me je prebudila z Virginiino, o introspekciji, ki nosi nekaj klimtovskega.

Klimt je kot mojster svoje obrti dandanes razmeroma zbanaliziran, marsikdo ob njegovih slikah prepozna le enigmatičen erotizem, ki si utira pot na svetlo v odmiku v profano, vendar je simboličnost njegovih del prepojena tudi z bogato alegoričnostjo, ki res nima meja. Interpretacije so popolnoma prepuščene domišljijskemu dometu receptorja, z nekoliko širšo osnovo ga podobe zapeljejo nazaj v bizantinsko ero - tudi antično grško. Nekaj, kar od daleč nazaj sili naprej, seva s Klimtovih slik, kot jaz, ki prigovarja samemu sebi, o katerem se sprašuje Virginia. Ali je jaz pravzaprav duša, izgnana v ječo, se sprašuje, duh, ki ga žene v lastne osrednje katakombe; jaz, ki se je odel v pajčolan in zapustil svet – strahopetec, morda, ki je vseeno krasen, ko nemirno, z lanterno v roki, prhuta gor in dol po temnih hodnikih.

Woolfova in Klimt sta živela v času, ki je bil še posebej zaznamovan s seksualnimi kontroverzami in hkrati še vedno vpet v sakralno preteklost. Oboje skupaj napoveduje prihod modernizma in težnje po novem, individualnem, progresivnem. Kakorkoli že, Klimt iv Woolfova sta z roko v roki zasačena po kotih mojih perspektiv, ki se med vikendom razpotegnejo v poetično. Ko besede, stkane s posebno občutljivostjo, prepredejo siceršnje in oboje skupaj ustvarja alegorično simbiozo, skoraj kot v sanjah.
Klimtove kačice povsem ustrezajo virginievskemu karakterju jaza.