kot k

račji zgibi
perje v ustih
na hrbtu ogrinjalo mehkobe -
če bi našminkane moške ustnice znale pisati
po koži
kot ob morju vedno šuštijo mrežaste niti

razglednica s cipra
brez znamke
priroma v želelni nabiralnik
nekaj barve
fotka kutin v zgodnjem jutru
in besede
ki so se dotaknile

b & b

po notranji strani okroglastega kozarca

prekritega s kefirjasto zaveso

vsebine ni več

z blazinicami rišem brezoblične figure

kozarec je na rdeči deki rdečega kavča

še rdeči nohti so posledica

ponedeljkovskega menstrualnega dne

ki v kokonu sanja

o barki in brezbesedju

Dan proti koncu tedna
je prekratek za koristoljubje.
Poleg žensk v črnih oblekah, skozi katere jim na prsih
utripa zvezdnata naslada,
nobena beseda ne tleskne.
Polkroženje jezikov okoli sumljivega betonskega predora.
Od daleč se obrezujejo slike,
da bi zasičile prostor med dvema.

εὗζην

Kolega včeraj ob kosilu vpraša, kaj bom počela za vikend. Imelo me je, da bi odgovorila, da bom na ladjici sredi širne modrine snovala diplomsko. Pozimi vedno sanjarim o poletju. O modrem. Čolnih. Odprtem. Neskončnem. Snovanje je najboljši del ustvarjanja. Ko se zamisli pregibajo ena v drugo, pot in cilj še nista jasna, sproti se spreminjata. Vse to pod milim septembrskim soncem.

Januarsko žarčenje je vsaj spodbuda za kak vzpon na bližnji hribček. In za snovanja, še preden prsti napadejo tipke.

/

Rada gledam posteljo,
ko je postlana.
Izravnani odtisi teles - napeti kot strune.
Medla luč brni, da ne bi otrpnili na dlani razumevanja.
Curek razkroja mezi pod zeleno rjuho.
Na travnik me polezi,
da se naučim slišati tisto od spodaj.
Dojeti je treba režim podplasti.

- -

Poglej na uro,
ko te zaboli.
Kazalci zajezdeni v presejanem prostoru
med številkami,
ki zasenčiijo naivnost.
S prsti si prečeši besede,
ujete v preseku jezika.
Ne povej,
da se ti mudi,
kadar ne znaš locirati pristana.
Mimogrede srečuješ ljudi
s psi,
ki imajo svoje skrivnosti.
Na robu večera
je tišina najbolj predirna.

:

V lupinici pistacije svet,
zeleno-rumen, trd.
V njih plujemo vsak po svoje,
malokdo ve, kam gre.
Zvečer bi bilo najbolje leči v posteljo s sončnimi očali,
da nas ne bi presijale sanje,
ki so lažje od potovalke za čez vikend.
Nekaj bistvenega nas ne vzame s seboj.
Zakasnelo je.
Odtrgaj si svojih 5 min. s strehe,
razmočene od dežja,
da boš zjutraj odšel v dan obtežen.
Strehast.
Da si ne uideš.

Sledniki valov

Moje koralno drevo počasi bledi, še kak dan, dva in kič bo odstranjen. Zima brez barve si oblači kose nestanovitnosti - kakor počutje. S prehladom začeti novo leto verjetno ni najboljša popotnica, vendar pripoveduje zgodbo. Raje imam zgodbo v ustih, čeprav na konici jezika, zaklenjeno, kot zdravje na lovorikah minulosti. Silvestrovo je bilo preprosto in mehko. Prespati prvi dan leta je bolje kot premižati zadnji dan. Z umetniškim konstruktom na nogi in barčičnim pozibavanjem v postelji, iz ozadja morje, nenavaden mir in Žižkov perverznjakarski guide v marsikaj, že napol v snu. Risanke Tima Burtona so bile prevelik zalogaj, domači kiviji na okenski polici in bonboni za grlo pa namesto kokošje juhice. Kuharica, ki slabo skuha rakce, je v bistvu ustvarjalka okvirjev za slike. Falične strukture vsepovsod ob cesti, ki pelje v burjo. Fašistični natakarji, ki Slovencev nočejo razumeti niti po angleško. Ljudje smo žogice iz kocin in črnila, bi rekla Simone de Beauvoir, jaz pa bi nas raje naslikala kot čolničke z jambori, ki se dvignejo, ko se kožni trupi zasidrajo eden v drugega. Prijateljstvo, ki je lahko plodno, ali pa plodovitost, ki je lahko prijateljska. Kdo bi vedel, kam plujemo. Kam bo veter zazibal naslednji val.