Kefalonske lepote

Tankočutje na preizkušnji ...

Ljubo, čarno morje

Morje je prostranost, ki privablja v svojo bližino iz leta v leto, meseca v mesec. Junij se preveša v drugo polovico, ki je zame že dlje časa usodna za srečanje z njim. S surovo, težko opisljivo razsežnostjo, v primerjavi s katero smo s telesom in duhom samo pikice, plankton in na drugi strani z najprijetnejšim vonjem, valujočo nežnostjo, ki potem, ko ti enkrat seže pod kožo, stežka še kdaj izgubi čarnost, vame že ves mesec vsaja nemir, vse dokler si nisem na jasnem, kdaj grem, kam ... Zdaj sem pomirjena. Kmalu zaplavam, v najlepšem morju, ki ima tudi tokrat grško ime; Ιóνιo Πελαγoς.

Angela Petsis, Into the Sea


 

 Αλέκος Φασιανός, Pink Woman (ροζ γυναίκα)

Τα λέμε, μαγεία της θάλασσας!

Martinčkanje, mravljice in sadeži

Skozi mrežo vikendaške ležernosti gomazijo živalce, po katerih se ravnamo, kadar one ne posnemajo nas. Sonce pod kožo, veter v ušesih, skozi usta v grlo ... Ljubko, toplo, prebavljivo. Noči že malo pretople, skozi okno nabrekla luna upogiba svoje nevidne ročice, nas poboža po licih.

Ljubice

Imajo visoka ramena
in pretkane poglede
in zapeljive obraze
zaupanje hranijo v prsih
tam kjer se dviga zarja njihovih neder
da bi razgalila noč

imajo oči ki drobijo kamne
in nehotene nasmehe
za vsake sanje
viharje snežnih krikov
jezera golote
in izkoreninjene sence

verjeti jim moraš na poljub
in na besedo in na pogled
in jim poljube poljubljati

jaz odsevam samo tvoj obraz
velike viharje tvojega grla
vse to kar poznam in ne vem
.... 
Paul Éluard

 

Točke v pristanu, naboji, naleti ...

Ob menjavi sivih oblakov s snežno belimi, pod ostrimi sončnimi žarki, ki naelektrijo, pa vetru, ki po goli roki naježi dlačice, in ptičih, ko glasno žvrgolijo, nato utihnejo ter v sozvočju z nedeljsko tišino ustvarjajo sprostitveni vakuum, se menjajo tudi misli, ki jih že imam na jeziku, pa zdrknejo podenj, jih mimogrede pogoltnem ali pa se porazgubijo nekje vmes. Vodenost lubenic osveži, pričakovanje morja tudi, priprave na nov delovni teden v konglomerat cvetenja in venenja vnesejo resnobno noto. Je nekaj lepega, hihitavo migotavega, pa spet ne ...

Včeraj sem ob doživljanju drobnarij že videla, kako se iz njih spletajo zgodbe, ki jih bom premlevala, ko bodo že spomini. Ne vem še, ali sladki ali ne, niti ali bodo težki ali čisto lahki. In ko namesto klepeta raje razmišljaš o rečeh, ki nikogar ne dosežejo in imajo čisto svoj naboj.

Spomnila sem se na Herto Müller, ki nekje pravi, da reči, ki jih primemo in jih prej morda sploh nismo opazili, v glavi sprožijo neko svojstveno ožitev, ki je zgolj nekakšen "nalet", ki se raztrešči ob nas, ki živimo, bivamo v drugačnem stanju. Piše tudi o brezmejnosti "odrevenelosti" in "tišine" v njunem razprostiranju. Da nimata točke, na kateri se končujeta. Da je njuna točka vsepovsod na koži .... hm, kot bežni poljub v zatemnjeni kino dvorani, pomislim, med ljudmi, a kljub temu tako zelo intimen. Med dvema, ki gledata prikazujoče slike v tišini. Vsaj eden od njiju se sprašuje o točkah, kjer se nekaj začenja, nadaljuje in konča. O ladljici v pristanu. Koliko ljudi je na njej in kam plujejo. Ali si bodo vsa dekleta, če ne bom sama, rada v ušesa zatikala lubenice ...