Do zdaj nič kaj dosti nisem vedela o džainizmu. V ležernem dnevu, ko se ljudem bolj spi kot karkoli počne, berem o tej indijski religiozni veji, morda tudi zato, ker se religiji kot taki v času nogometne norije stežka izogneš. Privrženci brcačev žoge fanatično verujejo vsak v svoje moštvo, v njihovo poslanstvo osvojiti svet; kot da so zares pomembni in kaj tvornega doprinašajo ... Zdi se, da verjamejo v zmagovalno karmo svojih idolov, prevzetost nad energijo, ki jo navijači medsebojno delijo, seveda poraja še več karme, ki uteleša že kaj. Morda celo kaj podobnega kipcu s fotke, ki je malo riba malo reproduktivno bitje, samsarično ujeto na steni, mimo katere se vsak dan sprehajajo različni ljudje. V njem najbrž vsak vidi kaj drugega; mene je spreletelo, da pribit na svoj žebljiček čaka odrešitelja, ki bi ga z dotikom na pravi, sicer porecelanast rdeč delček telesa, levi ali desni, prebudil od mrtvih in mu s tem omogočil vstop med živeče tu in zdaj. Kot odrešena duša, tako džainisti, bi bil božansko bitje, čaščeno kot so čaščeni nogometaši. Ne vem, kako je z njihovimi "dušami", džainisti verjamejo, da so ravno te tista čuteča sila v vesolju z lastno zavestjo, ki jim pritiče energija in blaženost. Kot svojstvene "monade", ki se utelešajo v najrazličnejših oblikah; tako kot "svetloba svetilke zapolni različno velike prostore, tako duša zapolni različno velika telesa," piše. In da so večne, jasno. Všeč mi je, da so džainisti nenasilni, resnicoljubni, njihova sketskost malo manj; določeni užitki so pač premočni in preveč dajo, da bi se jim odpovedala.
Kakorkoli, morda je tale ribica z navznoter obrnjenim pogledom moj džin, duhovna ekscelenca, v katero bom vsaj včasih, ko se sprehodim mimo nje, vdahnila nekaj svoje vere. V lepa občutja, če me bodo prevevala, v upanje na utelesitev nabreklih želja, ki me pogosto obsedajo, ali pa tudi ne ...
