Močljivi ples

Na ploščadi pred CD-jem mi odnese dežnik. V zmernem, stišanem deževanju, si veter brusi jezik z nalomljenimi špicami. Nagnjena vznak spremljam vrtinčenje. Neenakomerno sunkovanje jo frca semintja; ročaj, v primežu nemilostnega ugriza qi-ja. Izpljunek naposled vranje završi nad senci, strganina ogrne ramena, prevelika kaplja blagoslovi čelo.

žametnost

... bledikanje sončnega prosevanja skozi mahagonijaste drevesne krošnje ... pa mačje norčavosti; moja krasotica je doma z brezoviškega polja in se mi ne pusti prepričati, da je zaspanka, ki se bo le crkljala in mi sanjarila v uho ... neumorno, po šest, sedem ur dirka po parketu, napadalno skače -v prazno- kot da bi lovila krilate zmaje, trga zavese, nogavice in vrečke, če ji prekrižajo pot ... uničuje rože, svoje žogice, jé za tri odrasle mačke in nič ne pije ... potem kar nalepem pade dol, kot ubita zaspi za še več ur, neozirajoč se na okolje ... ko se iztegne, je dolga kot trolejbus ... po hrbtu je vedno bolj oranžna ... sempatja jo nekaj strese: divjezverski pogled, ko na široko zazeha, se zažene čez mizo, z glavo v okno, svoje sence lovi ... sredi noči mi skače po hrbtu kot da sem iz pene, me vleče za lase, praska po vratu ... ko počiva, pooseblja ljubkost ...

... sortiram kupe knjig in opravke v glavi, ki mi sproti uhajajo ... kmalu bo dan mrtvih, tukaj pa vse tako živo ... iskrenje v trebuhu in ta veličastna žametnost ...

Njeni demoni

Megleno stopim k lopi ob prehodu za pešce. »Malo merico, prosim,« do ušes zavita v vijoličast šal rečem gospej s sijoče modrimi očmi. »Ja, že dobite,« se urno obrne. Čez večplastna pletena oblačila nosi modro delovno haljo. Odgrne deko vrh soda, s črnimi prsti prime za roč male podolgovate kastrole in z njo globoko v notranjost zajame pečeni kostanj. Radoživo mi pomežikne, pravi, da je še topel in se brez problema lupi. Kostanj skrbno zavije v bel škrnicelj, mi vrne drobiž. S predajo toplih drevesnih sadov mi izroči še nekaj. Neizsanjanost, ki tli v njenem pogledu. Ganljivo prešernost navkljub mrazu in osamelosti njenega svetišča. V kolažu povsem nemarkantne srede, sem ji s slastnim kostanjem in lopo vred dodelila sredinsko pozicijo; razžarja brezbarvje.

Nova stanovalka: Hulya

popravek, sem jo že preimenovala, ne bo Sia, ji nekako ne pristoji / nekaj ciganskega je v njej; Hulya v turščini pomeni sanjačko, tisto, ki sanja tudi podnevi

Velikodušni poljubi

Here's a Kiss to The Whole World! Klimt

Večerno lakoto si je tešila z okušanjem njegove kože. Tako rada mu je, sede na klopci, neskrita pred slepci, s konico jezika premikala verižico po povrhnjici grabna med ramenom in vratom, medtem ko ji je pripovedoval o tistem, česar drugi niso hoteli slišati. Ni vedel, da ji je okus njegove kože obelodanjal tudi zamolčano.

Pod nujno moram videti.

Brizg

Kadar je dan izpran, si nalakiram nohte s karseda kričečo barvo. Nič bolje ni – nebo se še vedno naslanja na ušesa, občutek protiakcije pa vsaj za trenutek osvetli sivino.

Zazankani

Redkokje se tla, po katerih hodimo, tako potanko ujemajo s trzajočimi ustnicami, s katerimi lovimo sapo.
Bela - linorezna - predirna.
Stopinjasti odtisi-poljubi, vrezani grizljaji.
V ozadju igra bledikav glasovni preludij za rdečo nahrbtno pentljo. Govoreči ne vidijo, da razklane ustnice pod njihovimi podplati krvavijo.

Nič zato. Pritlehno je tudi kaj drugega.

linorez

pod tanko liso
norosti
zaspali
prerazneženi za
večerni
plie

Jesenska sonata ali gnilo jabolko nikoli ne ozdravi

Učinkovito uspavalo za razvnete ude po plesni vaji, ki bi sicer migljali do onemoglosti. Bergmanovi filmi so pretresljivi. Psihološka teža se z ekrana zvali gledalcu za vrat kot sajast oblak, tik preden se z njega ulije toča. Škoda, da posnetku manjkajo podnapisi:

Hči mami, egocentrični pianistki, nezadovoljivo zaigra Chopinovo sonato. Mama, ostrega sluha, jo poduči, da je velika razlika med čustvenim in sentimentalnim igranjem; Chopinova dela namreč niso sentimentalna, četudi nabita s čustvi. Odigrati jih je treba ognjevito, odločno, hladno, in ne podleči idiosinkratičnosti, ki je v njegovih kompozicijah nedvomno prisotna, a kontrolirana, mnogo kompleksnejša.

Atmosferičen film, poln cementnih medčloveških napetosti. Vrhunsko sabljanje, brez zaščitne oprave in katarze. Smo, kar smo. Od začetka do konca. Ko se črv enkrat zaje v jedro, sadež zgnije vse do kože, tudi ko je navzven videti nepoškodovan.