Črtanja

Sredi tedna z dvema sogeneracijkama sedimo na terasi kavarne pred faksom. Vse smo z eno nogo že sredi problematike delavnega naroda, z drugo končujemo izpite. Vse vsaj malo zanaša v izobraževalno-kulturne vode, družijo nas podobne izkušnje iz sveta mlajših odraslih. Onidve, srečale smo se že na kakšnem izpitu, sošolke nismo nikoli bile, sta že zunaj, medtem ko sem sama še »v«, zato lahko pomagam z zapiski, napotili, informacijami o tem, kdo zahteva veliko, kdo skoraj nič ipd.

Pri mizu blizu nas sedi fant, ki se ga spomnim z oddelka izpred kakšnih dveh let nazaj, ko je le rahlo šental, mislim, da je distrofik, zdaj s pomočjo palic komajda še hodi. Ob tem se zavemo, vse tri, nepomembnosti oz. minornosti naših vsakdanjih fuzljev, frustracij, nezadovoljstev, nestrpnosti, ker še nimamo tega in onega, čeprav smo že v letih, ko bi morale temeljne reči biti že postavljene, začrtane. Kaj pa je tisto temeljno? Še kaj poleg tega, da naši možgani, srce in vitalni telesni udi delujejo kolikor toliko ubrano in recimo temu brezhibno? Povsem klišejska je, ta skromna resnica, namreč, da nas, že ker smo psiho-fizično zmožni, pravzaprav na dobri poti. Da nikoli ni za nič prepozno. Da tisto, kar pride z zamudo, kvečjemu nosi posebno patino, težo, ki ne vleče k tlom, temveč je zakamuflirana lahkost, s katero se spretneje gibamo, rotiramo med življenjskimi preprekami; samo prepoznati jo je treba znati. Je kot severnica, samo za nas, ki nam kaže pot tudi, ko ugasnejo ulične svetilke. Ko ni videti nobenih črt, samo tema udarja in topot neznanega.

Radožive se nastavljamo sončku, ki pronica skozi bohotno vejevje in sanjarimo o skicah svojih še nezačrtanosti (črtastosti že, vendar naši zemljevidi nikakor še niso zapolnjeni; veliko praznih mest je še, po katerih bodo lahko vodile ostre in blage krivulje, ravne in cikcakaste). Črte so po Foucaultu razsežnosti, ki omogočajo pretrese; tudi veliki misleci so vedno 'potresni', pripomni Deleuze.

Lastnosti (dispozitivinih) krivulj sta med drugim tudi vidnost in izjavljanje. Vsi, ki se pustimo črtati tako, da črte soustvarjamo, smo v nenehnem procesu zarisovanja, nikoli dokončani, vodimo lastne bitke, sami sebi prispodobe potovanja, na katerega smo se podali za vedno. Foucaultovska »črta subjektivacije« je ideja, ki preči sleherni dispozitiv in se samoaficira ter se vrača nazaj k sebi. Je bežiščnica, ki uhaja drugim črtam, se izmika oblasti in vednosti. Neskončno postajanje. Spominja na odprto križpotje, na svobodo. Omogoča novosti v izjavljanju, možnost transformacije. Novo je tisto, kar šele postajamo, pravi Deleuze, naše Drugo. Je aktualnost, naša govorica, ki nas misli, ko si zamišljamo, kako bomo čezse potegnili novo črto, novo pot, novo razpoko, v kateri bo domovalo novo izkustvo, novo življenje. Odprtost za prihajajoče. Sami svoj arhitekt smo, risar. Rišemo se v sozvočju s časom, ki nas premika po svojih koordinatah.

Jutri

Art market na trgu malega mesta
skoraj zaživi, ko še ni teme,
iz okoliške gostilne zadiši po cvrtju,
nadobudna glasbenika igrata na flavto, violino in bobne.
Nekaj londonskega se zliva v ozračju,
čeprav ni nobene gneče,
Japoncev z odštekanimi čevlji, niti mešanice vseh svetovnih jezikov,
ki te požgače pod obleko
kot otroški kazalec, ko ti vrta po popku
in vpraša: »A sem bil tukaj doma?«
Čisto po kranjsko se sempatja privatno kdo kaj meni z drugim,
tretji izostane, posluša iz ozadja.
Jana se igra z Jonom,
Noe poka frise in punčki z broške odlomi glavo.
Tako običajno je, med poznanimi ljudmi.
Srečam sošolko, pa Bojano iz teatra, nosečke
se medsebojno ne pozdravljajo s trebuščki, z nasmehi
si podajajo komplimente.
Nad zvonikom se po sinjem nebu ziba lunin krajec,
čez še dekliške boke ga ovija moj jutri,
o katerem že dolgo sanjam.

Vsaka s svojo šivanko

Riika šiva medveda, jaz pa z nevidno nitjo krpam zimske usedline.

Zunaj nekdo kosi travo. Napravil bo steljo za male živali in velika valjanja.

Otroški jok ..., kot da bi odmeval skozi zašit trebuh.

http://www.riikkas.com/

M : B : Ž

Zjutraj me je prijelo, da bi kaj napisala. Že nekaj časa nisem. Besede so okorne, naslavljam jih v ušesa, ki ne slišijo barve mojega glasu ali pa ne razumejo, kako se znajo plešoče črke, ki tvorijo kólo besed, spremeniti v dejanja, zaživeti, preobleči dan v mehko tvar nad morjem, podobno oblaku, skozi katerega proseva ravno prav toplo sonce.

Da bi kaj napisala, moram brati. Knjige za 3 evre, ki jih prodajajo po slovenskih knjigarnah v sklopu leta knjige, so priromale tudi v moje roke. Zaziban dih Herte Müller je napisan za branje v deževnih dneh. Razjezijo me, dobro napisane knjige, ker vedno znova opozorijo, da je za pisanje treba biti izredno pogumen. Napisati več kot vse, brez strahu, da se pri tem avtorsko razkrinkaš. Tudi tveganje, da v pripoved vpotegneš skrivnosti bližnjih, je vedno tu. Temu se, še vedno, latentno upiram. Strah me je. Ker nisem dovolj pogumna, ne pišem. Ker ne pišem, razjedam lastne misli, ki plešejo vzhodnjaški kólo, plešejo naglas in zraven razglašeno vriskajo, čeprav mi gre to na živce. Ne zmenijo se zame. Rajajo po svoje, kršijo pravila. Meje, na katere naletijo, kadar pri plesu previsoko dvigujejo noge, da jim lahko vidim v sluznično notranjost, nalašč prestopajo. S stopali jim mršijo robove. S pogledom jim dajem skeleče zaušnice, one pa še bolj v dir, še glasneje, hitreje in bolj neobzirno. Včasih dobim občutek, da smo tik pred sklenitvijo sporazuma o medsebojnem sodelovanju. Da so misli pripravljene popustiti pri svojih neumnostih, če besedam dopustim popolno svobodo. Jih ne ublažujem, ne maskiram v razne plesalce, škrate in druge svate, temveč jih spustim na papir takšne kot so se rodile, razvile. Potem zapiha hladnejši veter, zaziba jih vstran in jih dvigne malo nad tla, nanje obesim odvečnosti in smo spet tam. Vsaka na svoji strani. Naščuvane in nepredvidljive. Misli. Besede. Ženskosti. Različna imena za enake predikate.