USPAVANKE podnevi

Poleti zelo rada občudujem rast. Valove na morju, ko se zravnajo z gladino in se z nje dvignejo kot nedolžne dojenčkove ritke, zrcalne slike ostrih vrhov v kristalno čistem jezeru, ki te zasledujejo kakor sončni žarki, pa ogromne sosedove sončnice na vrtu. Hruške so tudi krasne, ki kot pisani keramični zvončki na novoletnih jelkah krasijo obilne krošnje. Pa fige in kutine v Sredozemlju. Fige sem včasih imela najraje, zadnje dve leti pa sem alergična nanje. Po trebuhu in mečih se mi naredijo rdeči fleki, že če samo ugriznem v sadež. Med lepšimi rečmi, ki uspevajo skoraj na vsakem vrtu, pa je fižol. Bohotno listje, barva, da bi si iz nje delal obkladke za pregrete misli ... Pa tiste svedraste vitice, podobne trti, ki na vrhu prekelj silijo čez, v nebo ... Ne čudi me, da v teh dneh moja muca najraje spi na zemlji pod fižolom, skrita pred soncem, okoliškimi mački, ki vsi hočejo biti glavni in obvladovati največji teritorij. Pogled v fižol, ko na terasi pijem kavo, ali berem Murakamija, je zares sproščujoč. Misli odpelje na sprehod med preklje, v labirint listnatih alej, v goščo miru. Na rodovitno polje, kjer se vsak dan odvija rast in odpadanje. Vitki rumeni stroki v obliki polovičk lun, polkrogi, zaviti kot mačji repi, ki zadovoljno mahajo, ko so zverinice site in spočite, predvsem pa, ko so nabrite. Najprej se kažejo, razbijajo zeleno, potem potihem odpadejo, ležejo na zemljo in počakajo, da jih gospodinje poberejo.
Če nimamo sreče, da bi vsak dan gledali v morje - bili modri, oči lahko pasemo po fižolu, ki je v vetru tudi izjemno muzikalen. Šelestenje fižolovega listja je najlepša uspavanka.

O smislu vsega - zgodba vseh zgodb

Med prebiranji različnih knjig, gledanjem filmov, poslušanjem muzike, občudovanjem jutranjih igric svetlobe in senc v gozdu, kakšne mind-blowing razstave itd. (poučno je lahko vse od tega in še marsikaj drugega), mi je pomembno zavedati se, da je vse del sestavljanke življenja, ki gi živimo. Včasih nam več pove eno, drugič drugo in prav je tako. Tudi ljudje, ki jih spustimo blizu, s katerimi si delimo lepe stvari, včasih celo čudežne, pa tudi grde, mučne, težke, vsi ti imajo svoje mesto znotraj naše sestavljanjke; dokler jim ga ne odvzamemo. Potem so samo še zunanji opazovalci, kukalci, voajerji, ki nočejo naprej. Ko izpadeš iz ene zgodbe, ti nekje nekdo zagotovo že dela prostor v novi, drugačni, ki se je na prvi pogled morda bojiš, nočeš tvegati, da bi vanjo vstopil, ampak tveganja so lahko tudi prijazna. Ni nujno, da nas vsako opeče, prebiča do onemoglosti. Tveganje je premikanje, v statičnosti še nihče ni nikamor prišel.

Pri odkrivanju sveta ali bolje, univerzuma, so imeli veliko povedati fiziki, matematiki, astronomi. Pogosto mi v roke pride kak dokument neverjetnih dosežkov teh velikih mož, ki jim številke pomenijo vse. Težko se z njimi poistovetim oz. se sploh ne, ker smo pač narejeni tako (ne vsi, nekateri pa že), da se bolje znajdemo ali z računanjem ali z izražanjem. Računanje seveda operira s števili, izražamo pa se predvsem z besedami, z glasom, gibom, s telesom. Racionalnost : čutnost. Ta opredelitev mi nikoli ni bila všeč, ker ne zajame vsega, kar oboje nosi v sebi. Čutenje je lahko zelo inteligentno in proizvaja neizmerne kvalitete, za nekoga, ki je dovolj dovzeten, da jih prepozna, racionalnost pa tudi mora biti takt(il)na, če hoče nagovarjati. Človeško dihanje je nek primarni proces gibanja (izmenjave zunanjega, tujega in notranjega, našega), potem cirkulacija krvi po našem telesu, utripanje srca, mežikanje oči .... Vse se premika. Tudi misel. Potem ko je spočeta, ne miruje. Čez drn in strn gre, ovinkari, se popravlja, briše in spet nazaj oriše, pobarva, se spusti v odprto. V poplavi reči, ki jih ne poznamo, je treba pogumno zaplavati. Se spustiti, zapustiti varno obrežje, skočiti in se naučiti, kako obstati na površju. Ta ritem prirejamo svojim potrebam, željam itd., določamo si "lifestyle", ki nam ustreza, ko nam ne več, ga lahko spremenimo. Ključno je skratka, da ostanemo v gibanju.

Naš univerzum sestavljajo zgodbe, ne le atomi, to zagotovo drži. Reči imajo za nas pomen, če nas nagovorijo, ali vsaj predramijo, nam vzbudijo pozornost, atomi pa najbrž ne sporočajo dosti več od svoje sestave in energetskega naboja. Pred leti nam je na faksu predavatelj povedal, da so ideje (*govoril je o Platonu) žive, za svoj nastanek in preboj terjajo aktiven pristop človeka (tako tistega, ki jih oblikuje in dopolnjuje - proces "izdelave" je prejkone neskončen - drugi ga soustvarjajo --> vsak bralec, učenec, zadevo razume po svoje in celoti prida svoj delež in torej tudi vseh tistih, ki jih sprejemajo, recipirajo, zavračajo, kakorkoli že), zato so ključnejše od številk. Številke so, kar so, ne plešejo, se ne smejijo, ne izzivajo. Ideje pa v nas zanetijo eros, ki je pri Platonu demon, ki posreduje med ljudmi in bogovi, med večnostjo in minevanjem, lepim in grdim, smrtnim in nesmrtnim itd.. Eros je tisto bistvo človeka, brez česar je kakršnokoli početje prazno, mehanično. Če nas ne žge, ko smo na sledi nečemu zares izjemnemu, smo živi mrtveci, privzemanje mrtvosti, ko v nas še vse utripa, se pretaka itd., pa je kot evtanazija. Živeti brez erosa nima nikakršnega smisla. Eros naj bi bil v svoji esenci filozof, filozofija pa tista, ki se diči z vmestnostmi, ki nas držijo skupaj. Brez sukanca in šivanke.

 Imeti rad ...

Arheolog jutra

Charles Olsen:

"Težko bi si rekel pesnik ali pisatelj,

 če ni nobenih pregrad, ni imen.
 Imamo jutro po diaspori,
 stvar jutra pa je metodologija:
 kako uporabiti samega sebe in na čem.
To je moj poklic.
Sem arheolog jutra."

K


"v človeku je tok,
ki ga odnaša k njegovi luni in
čeprav ga naplavi nazaj,
gre skozi oseko do gore
v ponoven dir in zatekanje
da bi nabrekel"

V vrtincu védenja

Pisati nesmisle je najlažje, kadar nekontrolirano misliš sam zase. Poslušalcev nihče ne potrebuje zares.

Takrat pomisliš na telesa, ki plešejo, da bi povedala, da še niso ugasnila. Da v njih še bolj gori, ko se dlan z vitkimi prsti kot bombaž prijetno iztegne h koži drugega, se tam le za trenutek pomudi, potem je že drugje, med nogami, izravnana vzporedno s stopali, zdaj na travi zdaj med nebom in zemljo.
Nekje se prepletata pogleda, nabita s strastjo, iščoči žili, divje utripajoči, ki ju pomiri že čisto nedolžen oblizek, ki ni mišljen, temveč povsem neizogiben.
Včasih pač veš, čeprav je vedenje nabuhlo, priskutilo se ti je nekega zimskega dne v predavalnici, ko so eden čez drugega hlastali za aksiomi, ki jih nihče nikdar ne bi mogel spodkopati; veš, kako je tam zraven, zdi se daleč, pa ni, če se zavedaš, da je vse, kar ti daje biti, na dosegu. Zato, da rasteš, se spreminjaš, prepoznavaš v natančnejših zrcalih, ki ne popačijo slike. Ko se zrcaljenja ne ustrašiš, si že čisto blizu zelenomodrega, kjer najraje zaspiš.

Sanjski pristan

Kot da bi mi povedal:

S svojo mladostjo
si meduzasta.
Ko bodo tvoje lovke
ošibile,
ko boš popustila,
ponoči pridi v pristan,
ki ti ga zdaj slep
gradim vsako noč
na podstrešnem oknu,
ko vse že spi.
Iz belih kamenčkov je,
zaobjet z zvezdnato zaveso.
Če noči ne bodo prehude,
podmorskost pa bližje,
bo trajen
in takrat boš verjela.

Aspecta Medusa, Dante Gabriel Rossetti (1867)

DEJSTVO

Če bi moški vsak dan

stopil na kot britev oster trn,

bi razpadel na mikrodelce
in rotil bitja iz podzemlja,
da ga zašijejo v novega.
Ženski, ki se zbada kot za šalo,
pa le kri udari v lica,
da je sveža kot spomladanska sapa,
polna upanja.

Reclamation, R. Parkeharrison  

nekaj biva med rebri

nikoli nisem želela brat svojih misli

kaj šele pesmi

sem pa oboje zapisovala

po stenah notranjosti

med trdimi rebri dvomov.

 razjedala sem se

z nedokončanostmi

tistimi v srcu

ki so žarele

čeprav so nekdaj že usahnile.

 spraševala sem se

čemu vlačim s seboj

toliko praznih reči

od katerih so ostale

samo popisane stene

brez zvena?