Silni klic

Je zmeraj kdo, ki zna. In mu rad pripoveduješ, četudi ne odgovarja. Eden teh, ki jim dosti povem, pravi takole:

"So taka jutra, ko se vse
zgodi.
Železo udari
ob vodo

in klic se razleže v sili
do neba."  Milan Jesih

*.*.

 

il.: Riikka Sormunen

Sredi sveže pokošenega hriba,
ležalnik.
Na njem si ženska z izbranimi
gibi suši mokre lase,
podobne globoki,
svileni noči.

Nekaj cesarskega jo navdaja,
ko obronek gozda plapola
v rdeče-rumenih barvah.

πείραμα

Charnine, Daleč od drevesa

Σήμερα είναι Τετάρτη.  
Μήλα μυρωδιά του καλοκαιριού, η γέφυρα μεταξύ του νου και το τοπίο είναι αόρατο.

Fraktalne konstelacije

Mandelbrotov fraktal

Zame je lepo vedno bolj kot ne nerazložljivo. Težko izrazljivo. Tudi dejstvo, da nas preplavi, nadvlada vse drugo, nenapovedano, nevedoma kdaj, vmes izgine, potem nam v določeni konstalaciji okoliščin spet privre v misli, nas okupira. Takrat se zdi, da je vse na svojem mestu. Da se dotikamo skladnosti urejenega kaosa, kjer se vse dopolnjuje. Da razumemo. Smo blizu predsokratski prvinskosti. Ne zgodi se pogosto, vsaj meni ne, je pa fino, kadar zajaham pravo sled.

Res navdihujoč filmček.

Teater ali igra ugibanj

ilustracija:

©Jeffrey Michael Harp

Še ena beležka, pismo, ki bi ga napisala komu, ki bi hotel vedeti, o čem razmišljam prav zdajle, med gledanjem ne preveč zanimivega filma, ki me ne pritegne dovolj, da bi bila zatopljena v zgodbo.

Misli so mi zaplavale k obrazom. Enkrat sem že pisala nekaj o tem; da rada opazujem človeške obraze, to neverjetno morfološko raznovrstnost. Čutnost, ki jo nekateri izžarevajo tako zelo, da te stisne v trebuhu. Skrivnostnost, ki bi jo včasih za vsako ceno odluščil na prafaktorje, vse dokler ne bi razumel, kaj skriva za zgornjimi plastmi. To imam zares rada. Zazreti se v obraz, ki te navdihne in se vanj potapljati. Ni treba, da je lep. Živ mora biti, poln poti, mostičkov, rek, ki se zlivajo v usta. Zanetiti te mora. Da ne moreš, da ne bi ugibal, kaj vse se izraža na koži in v očeh. In pravzaprav se mi že dolgo ni zgodilo, da bi kaj takšnega imela pred seboj. No, se mi je na Kosu, sam obraz me je zelo pritegnil, potem pa so ga skazile besede, še bolj pa tisto neizgovorjeno. Če veš, vohaš, da se vanj ne moreš potapljat, da ni dovolj snovi, izgubi privlačnost, ki te premami na prvi pogled. O tem sem zadnjič, po nekaj kozarčkih ouza, že precej razvneto pripovedovala nekemu drugemu Grku, hm, očitno se samo še z njimi zapletam v debate, pa žal ni najbolj razumel, kaj mu govorim. Ni vedel, kaj pomeni beseda inspiration, kako to mislim, da me mora obraz nekoga inspirirati. V zagati sem bila tudi potem, ko sem mu poskusila razložiti, kaj inspiracija je, mislim, kako jo sama občutim; bilo je jasno, da ne govoriva istega jezika. Rekel je npr., da sam od punce sploh ničesar ne pričakuje. Da bi rad le, da bi z njo bilo kot prvič, ko se ob njej zbudi. To pa nikoli ne more ostati enako. Prvič je enkratno. Lahko marsikaj potegne za seboj, sčasoma je lahko tudi bolje, seveda, dvomim pa, da je enako ...

Ko rečem obraz, mogoče mislim tudi "attitude" za njim, ki se nekomu kaže v očeh, sliši v glasu, vonja na koži. Vidi v gestah. Komaj čakam, da ga spet kje uzrem. In da ne bo navdušenje splahnelo, temveč se le še okrepilo. Malo trajanja bi bilo fino izkusit, ja. Eno zares močno predstavo, ki ima nešteto dejanj tudi za kožnim zastorom. Predstavo, ki ti spodnese tla pod nogami. Da kljub naprezanju pravzaprav ničesar ne uganeš. Tega si želim!

Odštevanke

Se zgodi, da z enim samim požirkom vode odplakneš obžalovanja celega tedna oziroma, če nadrobneje pomisliš, večih let; tudi če ti ni ime Julie. 

Pismo o srečanju z Grčijo

I. Grška φιλία

Pogrešam pisanje pisem. Ker si z nikomur ne dopisujem, bom kar v Špikalnico kakšnega oddala. Zase, za kogarkoli, ki pokuka sem … 

Zadnjič, ko sem bila na obisku pri kolegici, nekdanji sošolki, s katero sva pri dvajsetih preživeli veliko časa skupaj, me je vprašala, kaj imam s to Grčijo, zakaj me že toliko časa vleče tja. Razlogov je seveda več, odgovor ni enoznačen. Takoj je pripomnila, da sem najbrž v nekdanjem življenju živela na kakšnem gr. otoku, da se mi zato zdaj vedno milo stori, ko stopim na otoška tla, ko zavonjam mediteransko rastje, začutim sonce na ramenih, v očeh. Prav čutim, kako mi proseva skozi očesne šarenice, v notrino glave, skozi grlo, naravnost v srce mi gre. Če to ni ljubezen ...

Pomislila sem, kdaj sem bila v Grčiji prvič. Takrat še nisem šla na lastno pobudo, a z veseljem, ko me je razrednik, ki nas je učil zgodovino, na grško celino peljal na maturanski izlet. Z letalom smo odleteli v Atene, ki mi v spominu niso ostale posebno v čislih, niti se tja nisem nikoli več vrnila. Samo mesto, kamor so nas med drugim za nekaj dni tudi nastanili, je umazano, polno smoga, ščurkov, vonjav po gyrosih, mastni ovčetini, na ulici si deležen vzklikov robate pogovorne grščine (sicer imam jezik zelo rada, učila sem se sicer stare grščine, ki nosi posebno patino, ampak tudi sodobna je lepa, mehka, zapeljiva), promet je popolnoma neurejen. Kaos na kubik skratka. Kar malo strah nas je bilo takrat, ko smo zvečer pobegnile iz hotela in se sprehajale po nočnih Atenah. Mesto ni varno. Všeč nam je seveda bilo na akropoli, meni se je zdela kot svetišče.  Potem tudi Delfi z Apolonovim templjem. Naš izlet je imel poudarek na zgodovini, kar s seboj prinese tudi filozofijo, mogoče sem se takrat prvič z njo spogledala iz oči v oči; pri rednem pouku je nismo imeli. 

Že takoj, ko smo prileteli na atensko letališče, ko smo stopili na grška tla, sem bila vzdramljena. Let je bil nočni, prispeli smo zgodaj zjutraj, zato je bil moj prvi stik z Grčijo njena jutranja sapa za dobrodošlico in to kakšna! Čeprav nisem skoraj nič spala, sem bila v trenutku budna od nog do glave. Tako je zadišalo, zrak topel, mlačen, malo lepljiv, a hkrati neverjetno svež, čista milina. Kar hlastala sem ga in komaj čakala, da objamem deželo. Spomnim se vožnje z avtobusom od letališča do hotela. Peljali smo se skozi opustelo predmestje, polno ruševin in napol zgrajenih stavb, pa sem kljub temu vedela, da se nahajam v samem osrčju najbolj prvinske dežele, dežele, od koder izhaja skoraj vse, kar evropski človek je. Kljub revščini in vsesplošni neurejenosti, ki ju težko spregledaš, sem se počutila vzneseno. Na živce so mi šli sošolci, ki so kričali en čez drugega in delali plane, kako se ga bomo zvečer odklopili. Hotela sem se dotakniti tal, morja, starega kamna. Odtrgati oljčno vejico in si jo zatakniti v lase ...

Ta občutek preporoda, ko stopiš na grška tla, doživim še vedno, ko tja priletim. Za nekaj časa obmolknem, razprem čutila in samo sem. Bolj kot sem kdajkoli bila kjerkoli drugje … 

*Že Platonova filozofija temelji na ljubezni (gr. philein, φιλεῖν, pomeni ljubiti), na presunjenostmi nad idejami; pri njem gre za moment subjektivnega pristopa k mišljenju, ki privede do inteligibilnega uzrtja. Rekla bi, da kar do stika.

Začetki so pomembni, mi je nekoč rekel nekdo, ki philio dobro pozna. Včasih tudi odločujoči. Ne vem, kako se bo moja zgodba z Grčijo razpletala, končala se gotovo še dolgo ne bo. 

 

Zagledana

V prijaznem telesu

bučita morje in veter.

Koža diši po zrelem kostanju,

mogoče malo bode.

S pozornim pogledom

vanj vrisujem valovite črke,

ki pripovedujejo tudi

meni nepoznano zgodbo.

Drobci

Včasih se spomnim drobcev, npr. paelle na ogromni črni ponvi, ki so jo pripravljali zunaj pred nekim pubom v Stoke Newingtonu. V sobotah sem se ponavadi peljala mimo z busom in si večkrat rekla, da jo grem enkrat poskusit, čeprav je bilo že precej hladno. No, zdaj imam drobce v glavi zato, ker sem začela brati knjigo Carmen Martin Gaite Spremenljiva oblačnost, ki mi na dan priklicuje cele kupe nekih že razmeroma pozabljenih datajlov. Čisto na začetku citira neko drugo pisko, ki pravi, da je pri pisanju romanov vedno imela občutek, da ima v rokah drobce zrcala, želela si jih je sestaviti v celoto, a ji nikoli ni uspelo. Razbito zrcalo je nemogoče zlepiti skupaj, celoto nečesa pa imamo le redko pred očmi. Res je. Ko bom spet v Londonu, že dolgo nisem bila, bom šla pogledat, če pred tistim pubom še pripravljajo slastno paello.

Drobci. Ljudje, občutki, kaj je kdo rekel, zakaj ne itd., tudi tega se kdaj spomnim. Dveh ljubimcev, Jude in Michael sta bila, približno iz istega časa in malodane tudi kraja. Če bi najboljše značilnosti obeh spojila v celoto, ne bi dobila vsaj približno zanimive celote. Tam nekje pri enaindvajsetih letih se ti to še da. Pa Clissold Parka, tudi v tem delu mesta, kamor sva zahajali z Jamilo in smo se z njenimi prijatelji šli senčne lutke, s prsti zadaj za seminapeto belo cunjo. 

Spomnim se Chrisa, kakšno olajšanje ga je bilo na vsake toliko srečat na železniški. Njegovega medvedjega objema. Ko mi je zafrkljivo rekel, da sem čedalje bolj podobna Londončankam in mi mimogrede skuštral lase. In kako hitro sva bila od naše postaje v Seven Sisters oz. pri Tottenham Haleu, kjer je živel s kolegi. Čisto naključje. V bistvu smo se družili več, ko sem živela v Highgateu, precej bolj na severu. Nikoli se nisem znala dobro orientirati, v katerem delu mesta sem, v tisti gigantski mestni zverini sem bila vedno razdrobljena na prafaktorje, brez kompasa.

V te kaotične drobce, vizualni spomin je kljub vsemu precej natančen, se mi danes vriva še prijazno telo iz popolnoma drugega okolja, koordinat. Toplo je, to vem, čeprav nič ne vem in si mrmram neko portugalsko pesem. Sanje in resničnost, zapeljivost enega pola, ko se nahajaš v drugem. In ko nimaš pojma, kam te utegne zanesti. Mogoče pa celoto uzreš edino tako, v nepredvidljivem, fantazijskem. V času, ki ni ne tvoj, ne od nikogar drugega. Ki je in ni, kot pesem morja.

Song of The Sea 

I went to dance on my little boat
There in the cruel sea
And the sea was roaring
Telling me I went there to steal away
The peerless light
Of the beautiful look in your eyes
Come to find out if the sea is right
Come to see my heart dancing
If I go dancing on my little boat
I won’t go to the cruel sea
Nor will I tell it where I went
To smile, dance, dream, live… with you