Obisk v spanju

Po uspešnem izpitu, neprespana, si jo posvečam. Tudi relativnostna teorija in kvantna fizika si zaslužita bonbonček. Panteistični kozmos in njen glas ..., če nič drugega, bom sanjala obisk v dušo vesolja, ki je (vsaj nocoj) brez dvoma po žensko gostoljubna.

Odprto okno

je ena boljših prispodob za življenje. Če ga puščamo zaprtega, se redko prezračimo, zagozdimo se v čumnati minulega, ki le še trohni. Treba (se) je odpreti. Zajeti svež zrak.

Skoraj eno leto se že ukvarjam s čiščenjem minulega, razčiščevanjem vsega, kar se ja nabralo in morilo. Te reči je treba premisliti, si povedati, kar nas tišči. Potlačitve so leglo samih nebuloz, ki se medsebojno parijo, rojevajo spačke in troglave zmaje. Treba je prezračit svoje sobane, da novo prevetri postano, si dati dihati.

Odstraniti blokade, se na vsake toliko, ko začutimo, da smo prenakopičeni, izprazniti, da se sploh lahko nadaljujejmo, postajamo. Če tega ne naredimo, sploh ne živimo. Ubija me pogled na mrtvo, zaznava ubitega v meni, zato odpiram ne samo okna, oči, ušesa in ostalo, zlivam s sebe vse, kar je odmrlega, pokvarjenega. Prazna hočem biti. Da me življenje lahko nanovo prebarva. Vzgiba, ne okamni. Spozna v vseh odtenkih živega, kot letne čase in premene, ki porajajo ena drugo. Metamorfoze so naravna preobražanja, ki se jim moramo prepustiti. Ko nekaj usahne, otrdi, je potrebno narediti prostor za novo klitje.

Nekoč mi je ljuba oseba poslala nek sestavek o praznini. Tega ne bom izbrisala. Govori, da sama bit sveta daje odprtost vsega dogajanja. Da je svet "vseobsegajoča razsežnost odprtosti", analogen nebu, ki ima za vse pripravljen svoj kraj, tak način puščanja prostora vsemu pa je praznina, odprtost kot tisto pozitivno, kar "izvorno izpolnjuje prostor".

Brez praznine ni polnine. Praznimo (se), da se spet lahko napolnimo. Prihaja jesen, nov čas, tople barve. Okno bom za vedno pustila odprto.

pet do 21h

v veliki, prazni stavbi
se zatika čas
pride že čisto blizu, da bi šepnil v uho
nekaj nežnega, pa je zamašeno
od mehurčkov penine

skozi steklena vrata se zrcali tema,
posuta z vhodnimi lučmi,
ki namesto mladih lun bedijo,
da se kdo kje ne izgubi

nič sladkega nocoj

suh zrak je pohrustal užitkarske vizije
urni kazalci uspavajo
sčečkane oči
preveč spanja jih drobi

pretopel večer je za dolge hlače,
četudi lanene

še v najbolj utesnjujočih blokih zvečer
svetijo lestenci
lepo je, da ljudje radi razkošno večerijo,
ko drugi brezskrbno spijo

Poetika prostora

Zjutraj sem na Trubarjevi pila kapučin kot da sem sredi prebujajočega se Pariza. Jajčno sonce se je počasi vzpenjalo po zidovih ozke ulice, ljudje, ki z delom ali pohajkovanji začenjajo malo kasneje, so zajahali svoje pedalne konjičke, starejšim gospem se kot v počasnem posnetku ni mudilo po opravkih. Kava je zadišala po vseh evropskih metropolah. Poljubno sem izbrala Pariz, malo tudi zato, ker je bila zraven kavarne prav nobel knjigarna, kakršne vidiš po pariških okrožjih. Popoldan, v družbi študijskih zapiskov, na terasi, ki jo obdajajo trta, razno grmičevje, rože, drevesa in kačji pastirji, sem se prestavila na mediteransko obalo. Ležalnik, razgaljena ramena, paradižnik z vijolično baziliko, palačinke. Besede, še več besed in vonjave, ki res pripihajo od vsepovsod. Skoraj nič mi ne manjka, z rdečim olupkom napišem na tla v arabščini. Kot da znam. In v privzdignjeno angleščino pretvarjam pesem z naslovom Ontologija krofa, se ne šalim. Ohranila naj bi rimo, "povezati je treba sintaktične nalomljenosti", "pomemben je efekt", pravi gospodična pesnica, ki vskoči, kjer mi zmanjkuje veščosti. Skupaj skujeva malo čudo, ki bi ji avtor verjetno rekel spakedralo. Vse to pripomore k popotnemu vzdušju in dinamizira študijske fluktacije. Konec koncev kozmologija in strukturalizem+psihoanaliza vsaka zase izumljata poetiko, ki se diči s svetovnimi utripi.
Zdaj, ko se je sonce že skrilo za razgretimi hišami, je privršal še piš gorskega spokoja. V enem samem dnevu sem bila v Parizu, na Portugalskem in v Švici. Če to ni privilegirano življenje ...

Domača galerija

Vstanem s kavča.
Na bordo prevleki velik okroglast odtis zadnjice,
kot da bi ga kipar z natančnimi gibi izdolbel v nečem mehkem.
Prevajam poezijo moških in žensk.
Moška je kot večpasovnice, po katerih se cijazijo tovornjaki in avtobusi,
ženska pa se zdi podobna priobalni cesti, tisti vijugavi,
preozki, kjer se težko srečata avtodom in kolesar.
Nekaj kožnatega je v ozračju, ko poslušam še vlake,
ki brzijo mimo.
Noga mi je zaspala, v meditativnem sedečem položaju,
z laptopom v naročju.
Odfecljam se iz utekočinjenosti besed, samo lasje ostanejo
naelektreni.
Moška roka jih od daleč navija na prste kot volno,
si domišljam.
Rekel bi, da se ukvarjam z obrobnostmi.
In jaz, da se z robov najdlje vidi.
Od strani bi se mu zazrla v ustnice in
jih izpila kakor deževnico.

Minestrone

V knjigarni se naprašim kot vzorčaste moleskinke.
Beležim hitrosti korakov ogleduhov
in s prstnimi blazinicami skeniram platnice knjig,
lepe kot haremske gospodične.
Skrivnostnost mesta kopni pod njihovim razkošjem.
Neznane ulice vselej vodijo do prave poti,
Ljubljana postane predmestje Londona,
trole prikolice podzemnih, ko zaplavajo skozi nadzemlje.
Ciklamne balerinke surovo žulijo pregreta stopala,
ledeni čaj s kumaricami blaži odrgnine.
Verzi spregovorijo z dežjem,
noč bo buhtela mehkobo jezičnih dotikov.

Burleske burijo

Ko se vzameš resno, zapadeš v burlesko brez primere. Šlik-šlak.

Perje, kič in avgustovski večeri. Tone kon-tekstualnih nejasnosti, vroče v grlu in postelja, ki se šibi pod težo razgaljenih sanj.

Nori l. / zdolgočasene krave

Nekoč, mogoče čez 5 let, bom velika pesnica. Tega sicer ne bom nikomur povedala, in vprašanje je, če me bodo razkrinkali. Ko se pomirijo neurja, ki divjajo in razdirajo, ko bom imela na vrtu zelenjavni park in bodo rože odzvanjale hebrejsko. Mala punčka, bistra in otroško zvita, me bo cukala za predolge lase; ja, še bodo zrasli, mačke pa ne bodo ničesar povedale, ker si ne pustijo jemati dostojanstva. Ljudje smo tisti, ki se dajemo na tnalo.

Vsaki stvari v življenju je namenjen vsaj en ciklus. V mladosti se medsebojno pomešajo, vsak od njih hoče nadvladati druge, zato je mladost nora. Če ni, živimo ravno kot krave na nerodovitnem pašniku. Vprašanje je, komu se godi bolje.