Ožigosati s smiljo

Zadnje čase manj berem, sploh poezijo, zato jo pogrešam, sploh kadar dežuje in se iz skodelice na mizi širi vonj po smilji, ja, cvetlici, iz katere izdelujejo "božanske" francoske kreme in druge mamljivosti, njeno ime v latinščini pa zveni precej nedostopno in skrivnostno. Rastlina raste tudi v Dalmaciji, na Silbi na primer, pa še kje. Nekaj morskega in sončnega se skriva v nežni strukturi cvetov, kar blagodejno vpliva na vsa čutila.

Vedno znova me premamijo zelo preprosti verzi, ki bi jih marsikdo prebral ravnodušno kot dolgočasen časopisni članek, brez omembe vrednega poudarka, meni pa se kot žgoče štampiljke vtisnejo pod kožo. Njihov rok trajanja je težko določljiv; nekatere se zarasejo vame, ne dobesedno, ponavadi ostane samo občutek, ki so ga vnesle ob prvem branju, razredčen in porazgubljen, druge se uležejo le za nekaj dni, uric, mogoče samo za trenutek. Vse so mi dragocene in mi pomenijo protiutež brezsmiselnemu divjanju, ki si nas dnevno podjarmlja.

Ravnokar so me presunile besede o vlaku iz Klečeve zbirke pesmi. O tem, da se s periferije v mesto pride tudi z vlakom in si v zadregi, če so na njem same deklice, ki se jim na rokah bleščijo prstani, v katerih se vidijo njihova cela življenja. Mislim, da bom od zdaj naprej na vlaku vedno opazovala roke deklic, če katera nosi prstan in kaj v njem vidim. Kradla bom njihove zgodbe, a jih bom vedno obdržala zase.

Vse lepo in prav

... se včasih zazdi. In če gledaš neobremenjeno, vidiš, da res je. Da v senci pod drevesno krošnjo zlahka zamižiš in uživaš v dialogu z vetrom; plapolajoča komunikacija mi je zelo ljuba. Lasje v vetru za seboj iz glave potegnejo še sitne misli, ki izginejo kdo ve kam. Okrog ušes zvončkljajo otroški glasovi, polni radoživega pričakovanja. Tu zares ne najdem nobenega neskladja.

light

na hrbtu mežikam soncu,

s kazalcem si gladim dlačice

na roki.

prekrotke so. 

skoraj vse misli odženem

gor v sinjino,

pilotira jim božajoč 

veter.

valovita preprostost.

s pogledom lovim metulje,

vznesena, ker mi jih nekaj

sedi na jeziku,

ne da bi jih sama priklicala.

pomislim,

ali morda ni prav vse,

kar nas razvnema,

plod krilate domišljije?

Kjer je dim, je tudi ogenj

 ... in izgorevanje.

Snopi mesečine

Prešinilo me je, da je notranji svet tisti, ki mene povezuje s tabo, če si v njem nekaj deliva, podobno čutiva, misliva, v njem gojiva podobne podtone, ki ne potrebujejo razlag. Ja, ta je tisto, kar dva povezuje ali pač ne. Je tisto, zaradi česar si dva nimata kaj povedati, si deliti, če je notrani svet enega pisano abstrakten, poln intonacij, tekstur, zrn in žitja, svet drugega pa grobo obtesan, popolnoma čitljiv, predmeten, zaznamovan z rečmi, ne njihovimi vonji. 

Način zanavanja, ki je dotakljiv, morda tudi prisvojljiv, nedvomno zasvojljiv, ali pa samo odtujen. In poželenje. Hrepenenje. Ali sta se ta dva znata prijeti za roke in stopiti vštric v nov dan, ali se samo na daleč opazujeta in se ne prepoznata. Občutenje vsakdana tudi tvori notranje premična tipala. Domišljija seveda, ki v našem notranjem svetu domuje, si krtači peruti ali pa ne vem, popravlja avtomobilske zavore; tistim, ki se premikajo le po kopnem, s polno brzino. Kako si sledimo, kakšne snope dnevno snujemo, spajamo oz. ali sploh jih in iz česa so ... 

Slika: H. Matisse, The Sheaf, 1953

Travniška česalnica

Rada gledam, ko veterc češe trave, rože, bilke, krošnje. Danes sem mimogrede odkrila novo najljubše prizorišče prečesavanj. Pod najprijetnejšim soncem na nebu, sem prepričana, za seboj ne bo pustilo nikakršnih vozlov ...

** Smrkanja, kihanja ipd. neprilike pa ... alergija na trave.

Orgelske serenade, morske dišave, topli stiski in čarne planjave

Vse to in še kaj je prinesel letošnji prvomajski oddih.
Za dobrodošlico zadarske orgle z v kamen vgrajenimi piščalmi, ki konstantno podlegajo božanju morskih valov, pričarajo edinstveno uverturo v morske čarolije.
Vsak dan kakšna. Na kresno noč smo plesali, recitirali, se greli in opojno sanjali. Mirta, smilja, sivka in podobno rastlinje te omami.
Izgubljanja po ličnih uličicah, štetje in nagovarjanje valov pod prijaznim nebom, dvojina v sobici, polni vtisov in zgodb, ki se kotalikajo ena v drugo.
Toplina izbe, ko zagori v gašperčku, zunaj pa dežuje in močno piha.
Kuharija na prostem, vse tekne.

 Spoznavanja, zbliževanja ...
Malo nadrealistične planjave so to, ki sežejo v daljave in nazaj. S svojo krhkostjo se ti vtrejo v podčelne štrikarije in pljusknejo v predihano grlo.
Ljubka domačnost, ki se splete en-dva-tri, ko si z otroških dlani in lakoto v nagajivih očeh deliš palačinke. Vzameš si jo k srcu in jo vzljubiš.