Čutimisleča bitja

Ne imeti možnosti brati dobrih knjig, bi bilo podobno hromeče kot ne smeti objeti nekoga, ki ga imaš rad. Brez obojega ne bi začutili svojega obraza, ko žari od zadovoljstva, ko se vanj naseli svojstven mir. Tisti mir, ki vsaj po mojem človeka zares naredi; brez tava po svetu kot ranjena žival in se bori s samim seboj.

Vesela sem, da sem v roke vzela Knjigo objemov Eduarda Galeana. Čudovito topla je, sestavljena iz zamislic, ki ti osmislijo bit. Skozte stečejo kot bister potok, ti operejo utrujena stopala, zmočijo zapestja, da se z njimi osvežiš, ko ti v glavi zakuha. Dragocene so te majhne reči. Ja, resda ponavadi nanje pozabim, vem pa, da so in kje jih najdem, kadar nehote pride do navkrižja z notranjim mirom. Vem, kam ponj, da si ga kot papirnatega zmaja privežem okrog zapestja namesto ure in ga vzamem s seboj, kamorkoli me vodi pot.

Galeano pravi, da ljudje pišemo zato, da sestavljamo svoje delce. Izobrazba nas, pravi, razčetverja, ločuje našo dušo od telesa, razum od srca. Ribiči s kolumbijske obale so tako biti doktorji etike in morale, izumili so namreč besedo sentipensante, čutimisleč, za jezik, ki govori resnico. Kdor ne čuti, kar misli, ne ve. Veliko nevednežev je med nami. In zlagancev.

Portretna zgodbarjenja

Raphaelova Joanna

Portreti me fascinirajo odkar pomnim. Fotke ali slike od blizu, predvsem obrazov, ki so povednejši kot karkoli drugega o človeku. Na obrazu je vse, kar smo. Vse, kar nosimo s seboj, še tisto, česar smo se s težavo otresli; bolečine, travme, strasti, predvsem pa skrivnosti, ki se ne pustijo razbrati. Kot male nevidne živali nam silijo iz oči, ustnic, če se ne razlijejo po koži in se svetlikajo kot zlati prah. Ali pa nas markirajo z madeži, pikami, gubami, brazgotinami. O vsakem obrazu se da tudi na prvi pogled marsikaj povedati. Ko človeka spoznavaš, ti hote ali nehote razkriva mnoge detajle, ki jih, tisti, ki radi vizualiziramo, nekako prilepimo k njegovi podobi. Oblikujejo zgodbe, z besedami, gestami, pogledi, vonji, dotiki ... Rada imam takšna zgodbarjenja. Z njimi se zaposlujem, kadar so moje vsakdanjosti prekompleksne, ko jim ne znam priti do dna. 

ostale fotke: http://colectiacosticaacsinte.eu/about/

Zelenila

Po finem vikendu še lasje prav stojijo. Velikokrat se v ponedeljek jezim nad njimi, nobena frizura ni v redu, danes padajo lahkotno, pustijo se speti, prepogibajo se, voljni oz. zadovoljni.

Ženski pogovori o norih pričakovanjih in neizogibnih spremljevalnih razočaranjih, o padlih idealih. Otroške domislice, ki ti zbistrijo preodrasle poglede; natrgajo jih na kosce in jih kot odpadle lističe zasanjanih belih brez zazibajo po tvojih vodah. Brbončno razvajanje s soškimi postrvmi, odličnimi kobariškimi štruklji ter številnimi presenečenji, ki burijo čutila, čemur sledijo le še medspolni dialogi na dvignjenih ravneh.

Premišljevanja in čutenja o lakoti po ljubezni. Česa vse ne storimo zanjo ...

Kreativne delavnice, ki jih bom izpeljala, izvedbena snovanja. Kadar bi bilo nujno vsrkati več klorofila, da se nekaj časa neprekinjeno lažje diha, si bom od zdaj naprej na glavo poveznila zelen klobuk. Tako bodo zelene misli v glavo pritekale brez napora.

Skrivalnice

s soncem se grem, v gozdu, ki šumi v rahlem vetru kot leni valovi.

Svetlozeleno listje se veselo pozibava, hrustljavo v dopoldanski svežini.

Požiranje svežega zraka masira pljuča, sonce pa polira očesna zrkla. Iz gozda potem prideš kot nov, lažje glave in gibkih ramen, s prožnejšo hrbtenico. In z majhnim žarkom v dlani, če ne dvema. Eden se mi je ujel še na kožo zadaj na temenu.

12

Približno 12 svetlobnih let je razdalja med dvema, ki se težko razumeta. Dvanajstka, se mi zdi, se stika z modrino, ki ni ne topla ne mrzla, ne strastna ne medla, ne srbeča ne lepljiva, ne dojemljiva. 12 svetlobnih let te ločuje tudi od ljudi, ki se udobno pomenkujejo o vsakdanjih pripetijah, ko se tebi trebuh dvojke - od dvanajstke, suče skozi čustvene membrane kot nabrušen srp, trga vse pred seboj in dela prostor kdo ve čemu ...

In morda je samo ovinek in pol razdalja med brezkrajem, kjer si in prikupno kočo na vrhu hriba, odkoder z balkona in skozi okna vidiš na vse strani in ti z najljubšo jakostjo igra veter.

Kontrolorji uma

Zjutraj sem k zenicam, v zeleno, povabila dva skoraj nevidna čolniča.
Že nekaj časa vem, da morajo odpluti proč.
Uvideti čisto druge horizonte, brez informacij iz ozadja, ki jim jih vsiljujejo možgani;
tečni, vsevedni vsiljivci, kontrolorji uma in čutil.
Kot slepka se bom naučila prepoznavati nianse, ki povejo več kot hočemo doumeti.
Da si prikrajšam kasnejše muke, ki jim sicer ne uideš, ko za seboj poplačuješ račune.

Miro, Gentleman, 1924