Črtice ali šivi

Eno od referenc špikalništva je mogoče najti pri Ivanu C., ki je bojda znal hoditi »iz teme v temo«.

Takole je zapisal v Črticah: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil je hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, tako vskadanje hudodelstvo namreč, da je naskrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne obleče meniške halje, temveč sede, v miru božjem ter napiše novelo. Po svetu hodi, pljuje poštenim ljudem strup na srce ter pravi, da »išče snovi«. Zveste, sinje oči, ki gledajo nanj, izdajalca, tako čisto in zaupljivo, kakor dvoje nebeških angelov –snov! Vdane ustnice, toplote in ljubezni polne, ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod tihih vek v drugo stran – snov! Beseda, ki jo je bil nalašč tako uganil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina v očeh in na licih – snov! Nič drugače ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškarijot.«

Koklja špiklja špoklja

Razburkano sanjam, zgodbe se medsebojno prerivajo za čimprejšnje odvitje, odrski prostor je kaotičen, saj je prizorišče šviganja mnogoterih raznolikosti. Rečeno mi je bilo, da je takšno nočno življenje pozitivni indic individualnega razčiščevanja. Da delam prostor drugim vsebinam, ki se pripravljajo na invazijo v podkožje. Nove razsežnosti že čakajo, da jim vdihnem obliko.

Pod roke mi je prišel tekst, ki odgovarja na nekatera vprašanja o »sanjajoči zavesti«. Poleg perceptualne in imaginativne, obstaja tudi emocionalna, »vzgibana zavest«, za katero Sartre pravi, da je pasivna, a magično, brez posredovanja, transformira (naš) svet. Zavest vznemirjenega sveta spremeni svoj izraz; dejstvo, da mu verjamemo oz. ga jemljemo za takšnega, kot se nam kaže, potrjuje resničnost transformacije. Emocija, po Sartru »način eksistence zavesti«, je nereflektivna; ko nas je strah, nimamo zavesti o strahu, ali ko percipiramo, naša zavest to počne nezavedno. Emocija se pojavi v vznemirjenem živem telesu, zato je zavest zazankana v lastno verovanje. Ko smo npr. jezni, nam jeza preplavi svet. Podobno se obnašamo pod vplivom drugih emotivnih nabojev. Slike na prizorišču (sanj) se nam odvijajo v barvah emocij, a se hkrati tudi prelivajo. Simultane igre.

Morleau-Ponty je razvijal »jazni center«, ki gradi sanjajočo zavest. Povezan je z interesi sanjajočega, za primer navaja matematike, ki so se jim v sanjah prikazovale rešitve nerešenih problemov iz budnih stanj. Jazni center naj bi torej verjel svojim pasivnim sintezam. Sodelovanje našega telesa pri teh zavestih je različno: pri perceptualni in imaginativni soproizvaja tezo eksistence, v razmerju do neeksistenčnega, ob emotivno prežeti zavesti pa se telo spremeni. Zavest za resnične sprejme tiste poteze, izraze, s katerimi je spremenila (svoj) svet, tako je sodelovanje telesa pogoj za vznemirjenje. Med sanjanjem je perceptualna dejavnost postranska. Živo telo aktivno pripomore k sanjani kinesteziji – občutek dinamičnosti v sanjah. Hering omenja tudi »duplicirane sanje« - ko sanjamo, in vemo, da sanjamo. Jazni center, budnen med spanjem, gradi sanje, izbira njihove elemente, potemtakem so sanje kot gledališka igra, v kateri je glavni protagonist vedno jaz.

Vir sanjanja naj bi bil odvisen od naših afekcij, ki se nam anonimno, začasno izvršujejo v zavesti. Odraža se kompleksno in metaforično. Sanjajoča zavest govori sebi, z drugačno kodo kakor v budnem stanju, brez logičnih načel. Z neposrednimi vizijami se ne spominjamo, niti ne imaginiramo (imaginacija je postavljanje teze o ineksistenci), vendarle pa vidimo, včasih tudi slišimo, čutimo, podobno kot v budnem stanju – ko pogosto zaznavamo emotivne ostanke iz kakšnih sanj. Sanjanje je torej vera v resničnost sanjanega, lahko pa je razumljeno tudi simbolno.

Kakorkoli že, moje so žive, njihovi pretegnjeni udi me pogosto spotikajo med kolovratenjem v budnosti, ko se mi včasih dejansko razkrije kak vitalni del kodirane resničnosti. Zazdaj še nič prelomnega, a kdo ve; morda si postiljam gnezdece, v katerem se nekoč izleže zlato jajčece. Sanja svinja o koruzi, pravijo, a mogoče ne vedo, da jo nasiti že njen vonj. Pametni svojih dragocenosti pač ne izda.

Nekaj dejstev:

Martini je prav efektivno uspavalo.

Curtis tudi.

Martini, ki nasledi chardonnay.

Curtis pa oboje.


Nekdo v neke mali knjižici piše: Kadar je zid tako zraven, da se tišči k meni, je pretsop meje neizogiben, popustim, da se druga stran gleda v meni.

Nikoli ne zamiži, čara le redko

Zapakirana je bila v podolgovati kartonski škatli. »Zate,« zamrmra sivolasi mož, sklonjene glave. Nezaupljivo premerim škatline robove. »Odpri jo, no,« predlaga. Z nohti negotovo preluknjam pokrov. Zagledam nekaj slamnatega. »Kaj pa je to?« sem previdna . »Ne vem, častna Titova,« rahlo klecne in naroči še eno pijačo. Z eno potezo iz tesnega kartona potegnem čarovnico na metli. »Na Klek z babnicami,« se smeji. »Na Klek!« Pogledam jo v obraz. Pa njeno harlekinsko opravo. Malo prašna je. »Kje ste jo pa dobili?« pobaram. »Na tomboli,« pravi, ko se mu obraz razpoteguje v kilometrsko žalost. Z od cigaret porumenelimi prsti se oklepa kozarca, pogled prepihan kot brezdomčeva izba. »Naj ti zacopra kaj lepega, mene so že zbrisali z liste,« zaželi, še ne prazen kozarec spravi v zunanji žep suknjiča in gre.

Mačjevanje

Počitnice. Kakor pred dvemi desetletji, ko smo osnovnošolčki navijali za sneg, da je bila Torklja primerno sankališče in dričališče, vsak vrt pa sta krasila vsaj po en snežak in skakalnica za spuščanje smučk, pretopljenih zobnih ščetk, in frnikol. Predvsem sem že malo v letih za zimske počitnice - pozno študiozna; mlade ženske v tem času organizirajo zimovanja za svoje potomčke, ko pišoča, ganjena, z budnim očesom spremlja vragolije odraščajoče mačke, ki po tleh preganja svinčnik. Ker nimam izpitnih dolgov, se lahko posvetim seminarskim eksplikacijam in podobnemu delu. Police zasute s Kantom, Proustom, prevajalno literaturo. Znebila sem se tečnega študentskega dela, in si pridobila stimulativnejše, v kakršnem se vidim tudi v nadalje. Muca mi je za pozno dobro jutro ravnokar skočila za vrat, in tačko namočila v kavo.

- Brez muzike sva. -

Ko ne sanjam o rozinah, ki mi zrasejo iz nežne poljubovalne srbečice na dekolteju, mi skozi okno izza gozdne panorame mežikajo žlehtnobni oblaki. Sicer so, opažam, koža po vsem telesu in celo nekateri organi, lepši, ko jih deliš z nekom, ki virtuozno brenka na tvoje strune.

Zapis za stare čase, da sadovnjak ne bo tako opustel.

* *

z dreveščka strgan
niz srebrnih perl vdet
skozi podkožnino
goli roki do komolcev
potopljeni v pivnanje

vnetosti

drevesna strašila kapljajo
razmočeno zimo
v meglenem negližeju

dirja zborujoč nahod

neškodljivo ekscentrični

Namesto raznih analiz in bilanc minulega leta, z enim učem pregledujem mejle, ki sem jih zaradi različnih razlogov shranila v e-nabiralniku. Ti razlogi imajo v precejšnji meri opraviti s pošiljatelji, seveda pa tudi z vsebino: prijetno-slajše-presenetljivo nadkrasno, nekaj se jih je tam znašlo tudi po principu obratne skale učinka na prejemnika: bedno-šokantno neumestno-totalno krNEKI. V glavnem, neglede na vrednostno-duhovite, duhamorno-idiotske, opažam – spet v večini, izjeme obstajajo, kako avtomatizirano je vse to dopisovanje. Navdušena sem že, ko kdo izpusti pozdrav ali pa svoj naziv, če recimo na mejl odgovori že petič. Če na koncu ne sledi LP in recimo zaželi, če ga že prime, kaj povednejšega. Kako različne stile imamo pri tej tipkarski izmenjavi. Nekateri se trudijo biti zelo konsistentni, natančni, dejansko sporočijo vse, kar nameravajo; njihovi mejli so kot meniji v kakšni prestižni restavraciji. Spet drugi ignorirajo pravopisne in splošno sporazumevalne kodekse, ne uporabljajo velikih začetnic, niti ločil, njihove pošiljke so kot nahitro skupaj nametani kolaži, ki se z vseh strani nagibajo k razpadu, na njih seveda manjkajo tudi pomembnejši vezni členi. Zanimivo je, kako hitro se navadimo vseh teh značilnosti posameznikov, jih sprejmemo, se jim prilagodimo. Če je prvi mejl nekoga, ki je sicer zelo zbran itd., čisti kaos, in takrat malo čudno pogledamo, se pri desetem prejemu prav temu od srca nasmejimo; ugotovimo, da jih ravno to dela simpatične, človeško nepopolne, ali pa te karakteristike komajda še zaznavamo, ker postanejo del njihove osebnosti ... kot značilen izraz na obrazu, ki se nam ob določenem imenu najprej pokaže v mislih. Vse sorte detajlov je razvidnih iz pisanja. Dominantnost, raztresenost, pikolovstvo, nezanesljivost, površnost, skromnost, pretencioznost, nekompetentnost. Seveda so med shranjenimi tudi najizvirnejši. In fotke. MP3-ji. Teksti. Nobenega verižnega pisma ni, ti končajo v košu, preden jih odprem.

V novem letu vsakomur želim, da bi razvil svojost. Tistemu, kar ga dela drugačnega od drugih, pustil, da še bolj svobodno zadiha. Se okrepi. Uglasi. In da bi se notranji glasovi sempatja ujeli z zunanjimi, ki nam strižejo okoli ušes.