V kristalu časa

Še par besed o knjigah.

Navdušenje nad Pločevinastim b. pojenjuje (?!), morda tudi zato, ker se moram posvetiti štud. gradivu; sicer pa branje, po mojem vsaj, zahteva neko določeno stanje, ki bi ga težko okarakterizirala. Včasih neizživetost, ki jo knjižne vsebine zapolnjujejo, lahko pretiranost izživetosti, ki jo knjige ublažijo, lahko gre za nevtralnost tistega ne-vem-kaj-bi-s-sabo, ki ga knjiga lepo vzgiba, lahko kaj popolnoma drugega. Kakorkoli že, vsak čas, v vsej svoji kristalnosti, branju ni naklonjen. Sama poznam obdobja, ko v enem tednu lahko preberem po več knjig, in tudi tista, ko več mesecev nobene, in vsa vmesna bi, ne bi, zdaj bi zdaj ne bi … Ker smo zadnjič nekaj debatirali o Lojzetu Kovačiču, ki sem ga svoj čas pridno prebirala, kot ponavadi pa tudi pozabila naslove njegovih del, ~ še imena avtorjev včasih zbledijo ~, zato sem malo pobrskala po spominu, s pomočjo Googla, ki mu spomin kar v redu služi.

Za Kovačiča me je navdušil nek igralec, precej starejši od mene, ki ga je proglasil za najboljšega slov. pisca, in ker mi je taisti človek ob istem času razkril, da je Djianov kultni 37.2° zjutraj, po katerem so posneli Betty Blue, telesna temperatura žensk v predmenstrualnem obdobju, kar verjetno ve marsikdo, zame je pa zelo značilno, da na takšna in podobna dejstva nekako ne pomislim. Ah ja. Potem je Kovačiča zelo cenil še nek mlajši poznavalec, ki se s knjigami ukvarja poklicno in sem zaupala njegovemu mnenju, tako da sem prebrala več njegovih del, muhastemu spominu pa lahko pripišem, da o njih ne vem kaj dosti povedati, čeprav sem ob branju svoj čas uživala. Kristalni čas me je tedaj kar prepričal. Ob prvi priliki ga bom ponovno vzela v roke, da obudim svoj saboterski spomin. Naslov je privlačen. Čas ima podobnosti kristala. Prosojno lesketavost, hladnost, ki lahko tudi privablja. Pravilnost, po kateri se razpira znotraj navidezne nepravilnosti in še mnogo več.

Pločevinasti boben

Po vsaj dveh letih sem se prikopala do zares dobrega romana (nekaj vmesnih izjem je pravzaprav že bilo); ni mi čisto jasno, kaj točno se zgodi, da se med študijem filozofije težko zadovoljiš z leposlovjem, globlje ko si v študijski literaturi, težje bereš leposlovje, čeprav je po mojem koristno, da ga – nisem osamljen primer, jih poznam kar nekaj, ki so naleteli na podoben problem. Pločevinasti boben Günterja Grassa je nekaj najfinejšega, kar sem v zadnjem času čitala; že po 50 straneh lahko to trdim. Neverjeten čut za hrbtne strani deskriptivnega, nekakšne »postranskosti« (ali pa potankosti, ki nikakor niso balastne – pogosta hiba piscev je, opažam, da si zelo prizadevajo, da ne bi bili površni zapisovalci, vendar se jim v namenski temeljitosti ravno porazgubi tisti potreben magnetizem, ki bi bralca ob-držal v napetem odnosu z zgodbo), ki radovednemu bralcu šele pričarajo tisto res celovito predstavo, očarljivo magičnost, ki ga ne pusti hladnega. Knjigo sem izmaknila z mamine nočne omarice, vsekakor moram priti do svojega izvoda. Upam, da ga še kje najdem. Zelo priporočam (če kdo išče napotilo za branje, sama sem ga res dolgo, potreba vsekakor je bila, vendar sem vsako predlagano knjigo po nekaj straneh odložila nazaj na svoje mesto, tudi preverjenim à la Sartre, Camus ipd., me ni uspelo zadržati; ponovna branja se mi ne zdijo najbolj prepričljiva).

Niansiranja

Riika Sormunen.

Zelo rada opazujem obraze. Te čudovitosti so najbolj edinstvene in celostne kreature sveta. Nisem še videla ene, ki je ne bi uposebljala poteza, ki bi jo vsakokrat lahko videla kot povsem drugačno. Najlepši zgornji rob ustnic je lahko odbijajoč do konca, ko izrekajo nekaj, kar ne prenesemo. Nagubano čelo starcev, ali pa mladcev, ki preveč napeto razmišljajo, je razburkano morje. Po njem bi lahko spuščali papirnate ladjice, pa bi potonile, morda kožo paradižnikov. Ušesa. Ponavadi grda. Redkokdo ima lepa ušesa. Gladka, nepreostra, ljubka, da bi si jih ponoči, par, ne samo enega, dal počivat na trtico, da bi ti v hrbet odmevala šepete vseh tistih, ki se imajo radi, pa se ne znajo poslušati. Lička so jagodke, lignji, trebuh snežaka, včasih pa kar celotno nebo, posuto z zvezdami. Oči. Povejo več, kot bi smele. Cenzuro očem! Ne gre pa samo za poteze, dele obraza, krivine, obline, ostrine, udrtine, brazgotine idr., bolj fascinantna je sama izraznost celote obraza. Kaj vse naš obraz pripoveduje, odraža, ko mislimo, da komuniciramo le sami s seboj, v tišini. Tistim, ki opazujejo. Ki vidijo, ne samo gledajo. Včasih se komajda zavedam, da mi vidnost gledanega vdira v misli same. Ko nekaj mislim, nisem pozorna, da mislim na način videnja. Da se mi gibljive slike vrivajo v miselni tok. Da so misli projekcije uzrtega, ne nujno v celoti, deloma pa. Zmešajo misli, jih prelivajo. Uzrtosti mislijo mene? *Če mislimo na nekoga in se nam ob tem spremeni izraz, ali drugega odražamo celo v telesu, gre pravzaprav za več od mišljenja uzrtosti. Vendar misliti (ter uzreti) drugega, pravzaprav Drugega, in misliti drugost (ki je nekaj zunanjega), ni isto in se ne odraža enako. Drugi (ki ga mislimo - v predstavi) lahko obsede naš lasten izraz (na obrazu, v telesu), drugosti pa se zrcalijo "zgolj" v naših mislih, miselnih skiciranjih.

Včeraj sem sošolko med zanimivim predavanjem vprašala, če kdaj gleda obraze v predavalnici. Koliko lahko prebereš o komurkoli, tudi če ga ne poznaš, samo z njegovega obraza. Rekla je, da je včasih tako zatopljena v snov samo, da ničesar ne vidi. Kar vem, sem že opazila pri njej. So obrazi, ki te zmučijo že z enim samim pogledom nanje. Je dekle, sicer zelo lepih potez, prav lepa je, bi lahko rekla, vendar ima tako obupno mrtev obraz, da me zvije, če jo pogledam. Nezainteresiranost, ki ji puhti iz vsake pore, neka nemost, kot da nima ničesar povedati, pridati k, se ne strinjati z …, kot da pride tja samo sedet, nepremično, in ji je čisto vseeno, kaj kdo predava oz. če sploh. Potem je mladenič, ki mu je nekako uspelo zajeziti čas viharništva, opazen je v načinu, kako si gre z roko skozi lase in ko si poboža bradico (njegov izraz, ki spremlja te kretnje). Moram pogoltniti slino, nekaj tako svobodnega zaveje okoli njega, ko to naredi. O tem, kako kdo gleda, raje ne bom. Pregloboki spusti. Globoko, ki se pogreza v samo sebe. Tam spodaj je temno in hladno. Ne nosim vedno baterije s seboj, vročina pa udari v lica, ko bi jo človek najmanj pričakoval.

Ah. Skiciranje. Ne rabimo svinčnikov, papirja. Dovolj je pogled. In vsi ti obrazi.

Naprej

»Pazi tamala, kje hodiš,« mi jih je napel mimoidoči kolesar (kako se ljudem pri minus toliko in toliko stopinjah uspe prevažati z bicikli, v hudem mrazu, ko toplokrvnim bitjem skorajda poledenijo telesne okončine, tega ne morem razumeti), ko sem se zavita do oči ponevedoma sprehajala po kolesarski stezi. Razjasnjenja, ki so se mi zbistrila pred očmi, v glavi, ali že kje, naložim v malho, se oprtam in grem čez drn in strn naprej. Življenje mora biti skonstruirano na način prehajanja. Ko obtičimo do te mere, da se zdi, da je togota dokončna in nepremagljiva, takrat se je potrebno obložiti s pozitivnostmi (izrekam besedo, ki mi sicer z vseh možnih robov zveni topo in je vsesplošni magnet za zaslepljevanje, jaz pa rada gledam, da bi videla, uzrla bistveno), se toplo obleči in pogumno zagaziti v prihajajoče leto. Brez obljub, visokozvenečih resolucij in podobnega balasta, vendar z izpranim očesom in z nekaj orientacije, ki me bo namesto kompasa usmerjala z dna malhe. Če me srečate brez nje, ne mislite, da je nimam. Včasih si jo zaradi lažjega prestopanja iz tu v tja nadenem tako, da je neopazna in da me kak neustrašen kolesar, ki drvi po zasneženem planetu, ne nabaše od zadaj kot staro ženičko z vrečo krompirja na ramenih.

Zadeni v ..

Vaja v pisanju. Karseda spontano zapisovanje.

Navdih: Derrida.

Pisanje, ki nas vsrka v kolesje mišljenja. Posežemo po pisalu (lahko je to prst itd.) / tastaturi in začnemo oblikovati poved. Ni nujno, da imamo izgotovljen namen glede tega, kaj bomo napisali, namislili. Začetek pisanja hoče prehiteti misel, včasih mu celo uspe, sicer vstopi v razvojni proces. Misel zapopade v njeni možnosti spočetja, jo sproži, zajame njeno gibkost in jo umesti v obrobje tarče (predstavljamo si tarčo, za pikado recimo).

Rojevanje misli je proces, ki se dogaja na različnih ravneh koncentričnih krogov napisanega. Bolj je misel oddaljena od lastnega središča, bolj nejasna je. Svoj izris, silhueto, dovršuje s približevanjem središču, kjer naj bi izrazila svoje bistvo. Tista prva, zapisana polmisel oz. pomisel se nerodno oprime roba (tarče). Po njem si potem postopoma, ali pa tudi zelo hitro, utira pot do sredinske pike, ki je njena polnost. Prestopa meje, seveda. Pogosto je borbena, hoče prekositi samo sebe, se postaviti v središčno pozicijo, od koder se ne premakne niti za ped, drugič je lenobna, muhasta. Zdaj se oži zdaj postaja ohlapna, požre lastno možnost. Ogleduje se v postajanju. Ni si všeč. Nesimetrično obroblja svoje bistvo, bistvu zapira prostor. Če jo srkanje nezadostno ali pa prekomerno potisne vanjo samo, se onemogoči. Postane paradoks same sebe. Če ujame ravno pravo intenziteto, kar zahteva svojevrstno mojstrstvo, se dovrši in si postavi obeležje. Ni nujno, da ga ne uničimo. Lahko jo zbrišemo. Prečrtamo. Postavimo pod vprašaj. Čas njenega življenja je na naši strani, na strani zapisovalcev.

V deževnem večeru po zasoplem oknu na troli, lahko kar z očmi, pišem mokro misel. Morda je povsem obrobna in nikoli ne bo sami sebi postavila pike. Tarčo lahko tudi zgreši. Se obesi na kakšno drugo površino. Vse površine se zlivajo v poglabljanja. Odpirajo svoja središča, razpirajo svoje potencialnosti, če jih namenoma ne zrušimo, ali pa jih dotraja njihov lastni čas.

Razlivanje dežja po cestišču z rahlo klančino poraja valovanje. Kot da bi se morje poigravalo z dolgimi lasmi na ženskem hrbtu. Oči gledočega so barčice, ki plavajo proti sprotnim ciljem. Spoznavajo snov mišljenja, ko se v mediju pogleda oprijemajo vidnega. Vidno ni nujno zapisljivo, če ni, je komajda misljivo. Morda je to material, ki konstituira naše sanje. Ki se nam ponoči, ko mirujemo, prikrade ob rob očesnih zrkel – kjer speči gledamo svoje sanjske projekcije. V zenici, središču naše telesne tarče, ki je ponoči prekrita z veko, kulminira bistvo pisave, ki je, kdo ve, morda igra sanj.