Imela sva boben in lajno

Spet je nedelja in spet pišem seminarsko. Letošnje, zaključno leto na faksu, je zaznamovano s seminarskimi nalogami, ki ne dosežejo nobenega namena, razen pridobitve ocene in v najboljšem primeru par slušateljev na predstavitvi. Pisanje je kljub temu včasih spodbudno, odpira nove prostore v glavi, ki mimogrede včasih lepo pašejo v plasti posameznih dni.

Wittgenstein in grešni kozli imajo npr. marsikatero podobnost z nedeljami, ko fino zapiha s hriba, po cestah predmestij komajda brzi kako vozilo. Mačke si z gracionzno lenobo ližejo repe, razcveteni tulipani na vrtovih pa spominjajo na žensko razprtost, kadar zares ne ve, na koga se naslavlja.

Slišim brbot vode od nekje drugje, sosedova papiga, ki je še nikoli nisem videla - samo slišim jo izza žive meje, je že začela s svojim čezpoletnim lajnanjem; oglaša se v stilu razcepljene, shizofrene osebnosti. Večglasje, neke skorajda razumljive besede, kriki, obtoževanja. Vse odlajna sama. »Wadžape, fidiflji, adarara –čuuu …«

Vsakih nekaj strani naredim pavzo; saj je nedelja, dan za počitek. Zamižim in v podkožju vidim slike, ki govorijo naprej, namesto študijskega teksta, vendar bolj ubrano. Ker sem na obisku doma, kjer ne živim več in slučajno ni nikogar, pobrskam malo po maminih policah. Najdem knjigo, samo prvi del ima, ki jo je prijateljičin bivši zadnjič omenil v nekem intervjuju, sem prebrala, kot najboljšo knjigo. Celine. Potovanje na konec noči. Tudi moj bivši je v nekem intervjuju, leta nazaj, ko mi še ni grel postelje, omenjal taisti naslov. Že sem jo brala, pa jo jo vseeno vzamem v roko. Spomnim se, kako mi je bilo, ko sem jo brala, malo manj pa vsebine, razen posameznih pasusov. Spominska samovoljnost v popolnem razmahu, klasika.

Za zraven vzamem še Flaubertovo Vzgojo srca, ki mi jo je bivši nekoč priporočil za darilo za mamin rojstni dan; pa se mi je zdelo, da jo že ima. Mahnjena na francoske realiste in naturaliste, jaz ne najbolj. Prelistam ju malo, kombinirano, obe potegneta, vsaka na svojstven način. Zraven globoko na celini šumi še morje, ne poneha. In papiga, pritovorjena iz kdo ve katere južno ameriške dežele.

Ob Celinovem potovanju zaslišim klic neznanega (slutenega pa že), Flaubertova naracija pa govori v že nekoliko oddaljenem jeziku. Včeraj zvečer se mi je še v družbi prijateljice, ob mehiški pojedini in večeru na terasi tik ob bajerju, ki je zrcalil 3/5 polno luno in utrip bližajočega se poletja, ko sonce že zaide, dobrikalo tisto na-potujoče. Težko rečem, kaj točno. Kot da ga že nosim s seboj, nekje znotraj, pa ne vem ne kdo niti kaj je, kam me vodi in kaj me lahko nauči.

Celine pravi, da rabimo točno dve leti, da se z enim samim pogledom (nezmotljivim kot instinkt) zavemo vse grdote, s katerim se je preobložil nek obraz, ki je bil nekdaj še tako slasten. Moramo mu prikimati in se sprijazniti s sliko nas samih. Poda tudi zelo umestno opazko, v nekem drugem kontekstu – da bolj ko je človek impotenten in trd (v družbi alkohola), bolj se ima za močnega in nabritega, zavedajočega se svojih pravic. Poznam jih kar nekaj, takšnih zavestnih nabritežev in mogočnežev.

Za piko na i nedeljskega, bom zdaj zaplavala med obraznimi potezami, ki se izrisujejo kot epilogi mišljenega končujočega se tedna. Z distance jih, že malo motne, dosti lažje otipaš v njihovi nadrealnosti.

Svetišče

Hegel prisoten naključno.

O ribah, sinjini in alergijah

Kavica, zavihane hlačnice – prvo nastavljanje soncu, veter, ki giblje rožice na vrtu in mojo obleko, ki visi na štriku za obešanje perila, da se prezrači, ker sem v njej pekla ribo (jaz oblečena vanjo, ne riba). Po eni strani zažgano (ribo, ne obleko) sem olupila kot banano, jo pokapala z veliko prezrele limone in se pretvarjala, da imam kraljevsko kosilo. Sartra v naročje, ker oddih po delovnem dnevu ni prepričljiv, če ne moliš vseh štirih od sebe in kaj nenujnega prebereš. Žurnala ipd. čtiva ne štejem, ker zanj nimam živcev.

Naslonim se nazaj, na hrapavo steno, ki jo je nekdo daleč nazaj skrbno obdeloval, ker se mu je zdelo vredno potruditi se za svoj dom, jasno. Jaz sem samo najemnica, pa sem vseeno dokaj skrbna do tuje oz. najete imovine. Kako diši že po poletju, po potovanjih. Samo o tem razmišljam, kam bi šla, pa vem, da si kakšne resne eksotike letos ne morem obetati. Nekaj malega, vsaj, pa ne še takoj, če Sofia šteje. Morje, butanje valov bo moralo malo počakati, da pridem s svojim nevidnim čolnom in vesli ter za vedno ostanem tam.

Ne še tako dolgo nazaj sem planirala, da bi živela v Grčiji. Si nikoli več ne ostrigla las, obdelovala sadovnjak, pridelovala olivno olje in najslajše vino, delala nakit iz školjk, vzgajala mala bitja, ki bi prilezla iz mojega trebuha in se na večer zadovoljno nasmihala moškemu, ko bi se zagorel od sonca, s smešno frizuro vračal z ribolova. Se ribe sploh lovi popoldan? Verjetno ne. Utopije so najlepši del naše prihodnosti, sem prepričana. Tudi Sartre je o tem precej vedel. Sprašujem se, če so tudi njemu kdaj pred poletjem, ki tako lepo diši, nagajale alergije.

Creep .. in

Komad, ki vzbuja toliko vsega. Kot gromozanska kepa je, ki se nam zatakne v grlu, ko bi radi rekli tisto, kar je potrebno reči. Tudi če slišimo samo sami sebe. V bistvu je preprost, da bi težko bil bolj in hkrati nabit z vmesnostmi, ki jih tlačimo zraven vedno in povsod. Tisoče situacij je, ki jih bi lahko poimenovala po njem. Jim jih ga pripisala. Postavila v ospredje, ker bi od zadaj itak preplavil celo dobo, ne le trenutek.

Slikanje

V deževnih dneh rada gledam fotografije. Še posebej poletne, tiste, ki jih ne ovija hlad, niti sivina, temveč so pojem barvne čistosti, svetlobe, veličastnosti tujega. Pomirjajo me, vse te reči. Vzvalovijo morskost, ki me guga v trebuhu, da ne prevlada uniformnost poznanega, preveč domačega. Včasih zadovolji že samo gledanje. Fragmentiranje spominov, opažanje detajlov, ki jih spomini niso zabeležili. Videti nekaj drugače, nanovo. To se mi zdi pomembno. Vsaj kakšen torek, ko ni jasno, ali gre proti koncu ali začetku. Ali sledi nadaljevanje ali doživetje jutrišnjega. V popolnoma tretji luči, ki razjasni pogled. Razbistrenja so še slajša od planiranj.

Vprašanje

Nekaj časa bo lepo. Ob presunljivem obrazu, ki te gleda, ko misliš, da si neviden. Ob sredozemskem lesku na ramenih, ko zajadrata v temo. Ob spoštljivo raščenih prstih in koži, ki najmehkeje diha. Potem pa ne bo več. Bo samo še razčesnjen čas na vrhu tvoje glave, kot pisan klobuk iz papirja, ki pade na tla z vsakim premikom. Takrat se vprašaš, kdaj je dobro vstopiti v igro, tudi če je vabilo zares ljubko in si v didaskalijah nepogrešljiv detajl. To ni važno.

Ti povem, ko boš zaspala

Smešna si mi,
Ne, bojim se te,
Ko se oprijemaš svojih malih redoljubnosti.
In misli, stkanih nekje v temnici minulega.
Knjige, ki misliš,
Da te učijo,
So ostanki nekoga tretjega.
Nobenega sveta ti ne bodo odprle.
Zgrešila si nekaj stopnic,
V Razkoraku ne boš zajela okroglih
Reči.
Teh namreč sploh ni.

Suspenz

moški hrbet v belem

magnetenje

ko v glavi vse pleše

skozi nazaj kvadriranja

zunaj hud pes

notri mlačno šepetanje

sočna lička

neskončno mladih ustnic

misli plazeče

prav nič stremeče

prepozna noč

v skrinjico z njo

poganjki forzicij v laseh

in podkožni ylang ylang

na limanicah zatečene mladosti

kaligraf

v zrcalu črkovanja obrazov
odsevajo slutnje
razlunjeni bdijo
pisane oči tonejo v noč

s črnine pretanjene
jadro bodočega razpenja pristan
lesk tvojega
še nedotaknjen
pa vendar znan

Delovati, snovati iz ozadja ali "in your face"?

Pogledala sem si nekaj začetnih minutk intervjuja na Vesti z D. Rutarjem, ki je nekakšen miselni guru zlasti hendikepiranih študentov filozofije, vem, da zelo radi referirajo nanj, navdušil jih je za ta študij, jim prisluhnil, se zanje zavzemal v vseh pogledih. Pred leti sem brala njegovo knjigo o Tarkovskem, ki mi jo je predala ravno ena teh študentk.
Pravi, Rutar, da se ne znajde dobro v svetu, v katerem se zdi, da največ velja medijska prepoznavnost. Da je sam raje zavzel kantovsko držo – napiše knjigo, jo pošlje knjižnicam in na ta način širi svoj glas. Daljnosežnost takšne kritične presoje je seveda občutno manjša od novodobnega nastopaštva posameznikov, ki bi celo plačali za nekaj min. pred televizijskimi zasloni, za sliko in komentar v časopisu, četudi v lokalnem brezplačniku (ki ga prebere skoraj vsak na poti v službo, ko čaka v vrsti na banki itd.). Prav ima, tudi meni se takšno pojavljanje zdi sila sporno. Sploh, ko misleci s tem začno zagovarjati lasten angažma (mi aktivno sodelujemo pri oblikovanju, ali pa svinjanju, naše družbe), v primerjavi z brezbrižnostjo ostalih, ki raje molčijo oz. si mislijo svoje. Je nerafinirani populizem res poza, ki največ velja? Večina ljudi, ki se prezentirajo za tiste, ki imajo kaj povedati, žal brezsramno in zelo javno trosi flosklule, osupljive nebuluze, pri čemer okrca tiste, ki razmišljajo pri sebi, ko njihova refleksija doseže neko zadovoljivo raven, se prekali, jo izdajo v knjižni obliki, ali pa sploh ne. So zato nekoristni, nekonstruktivni člani družbe, kjer ima slehernik pravico vse vedeti in tudi povedati, s čimer se ne strinja? So vsa ta velemnenja res nekaj, kar moramo slišati? Kar nekaj velja, četudi ne pove nič smiselnega? Banalizacija mesta izrekanja je prekoračila vse meje. Je o tistem, o čemer ne znamo govoriti, torej treba molčati? Smo v stiski, ko se zavemo, da skorajda ne govorimo? Ko mine nekaj dni, pa smo z ljudmi izmenjali le nekaj vljudnostnih fraz? Je mnenje Slavoja Žižka res toliko tehtnejše od mnenja nekega filozofa, ki svoje misli razpleta v miru in tišini svoje sobe? Kakšen sploh je domet popularizirane vednosti, razen dejstva, da je zlorabljena v širši tržni produkciji, mislim na razna gesla in obraze na T-shirtih, skodelicah za kavo in recikliranih torbah? Je to, da te pozna vsak, ki kdaj prelista časopis, si pogleda komercialno informativno oddajo ali pa spletni portal novic, res takšen uspeh? Mislim, kaj pa takšna vednost, razen prepoznavnosti same – ki je zgolj simptom spopularizirane fame zaradi fame same, dejansko doseže? Premakne?

Je alternativna populizmu, ki nezadržno dere v naš vsakdanjik z vseh možnih kotov in strmin, samo še brutalna izvzetost iz družbe, delovanje na potiho, ki doseže svoj glas, če ali ko so ji naklonjeni višji (neznani) pogoji? Je človek, ki se od drugih bitij razlikuje ravno zaradi sposobnosti govora, obsojen na zanikanje svojih apripornih danosti, da bi sploh bil človek?

Šoping centri : male lokalne samopostrežne

Koncept šoping centrov se mi je od nekdaj upiral do obisti. Videla sem jih kot izumetničene vesoljske ladje, padle naravnost z galaksije Zapravljajmo, na puščobna tla obrobij mest, do koder imajo dostop vsi okolišani in oddaljenci, pred vesoljsko ladjo jih čaka dovolj parkirišč, če kdo nima svojega prevoznega sredstva, ga tja zapelje trola. Skratka, ni problema. Potem tiste ogromne hale, brezzračne, brez svetlobe, nizki stropi, znotraj gomazijo bitja, ki jim pravimo ljudje, vse deluje po tekočem traku. Sistem, kakršnega bi lahko posvojila celo kakšna NLB, nobenih nejasnosti, vsi potrebujejo vse in če potrebujejo, seveda tudi dobijo. Dobijo celo več, veliko več od tistega, kar bi utegnili potrebovati. Smilili so se mi zaposleni v teh krtinah, brez zraka, brez svetlobe, ki toliko in toliko ur / dnevno preživijo na delovnem mestu, v celici odprte narave, ki jo delijo s številnimi obiskovalci, nakupovalci, ogledovalci. Nikakor mi ni bilo prezentno, zakaj se cele družine dobivajo v teh ladjah, v njih s prijatelji preživljajo vikende, otroke k igralom, starši na kavice, po potrebi še na kosilo, ali pa na kaj sladkega. Cenila sem majhne pajzle v skritih ulicah v centru - ne na obrobjih, kjer določen artikel, ki ga res potrebuješ, stoji na eni in isti polici že od nekdaj, se ti ni treba izgubljati med celicami, prodajalke že poznajo način, kako odpreš vhodna vrata, ki ne delujejo na senzor.

Včeraj sem zašla v eno teh vesoljskih ladij, zunaj je deževalo, pihalo, pms-ično razpoložena, v pričakovanju nove službe, ki je lokacijsko vsaj deloma povezana z njo, in se malo sprehodila. Svetlobe veliko, z vseh strani prodira v prostorje, steklo je in, stranišča bolj urejena kot na kateremkoli letališču, visoki stropi, celo terasa, vsaj na videz prijetne kavarne odprtega tipa, in pomislila sem - kaj vse bi pravzaprav potrebovala. Celice so se mi prej zdele podobne svetlim ateljejem, hodniki čisti kot da bi se sprehajala po kaki japonski metropoli, nobene gneče, nobene zadušljivosti. Pokukala sem v par ateljejev, kjer so me prijazno sprejeli, mi pokazali, kaj vse potrebujem, se mi nevsiljivo posvetili kot se prodajalki v mali samopostrežni ne da niti pod razno, ker tam dela že vse svoje življenje - pa saj tam itak veš, po kaj prideš. V oči so mi padle reči, za katere, če jih ne vidiš, ne veš, da bi pasale v tvoj dom, kopalnico, kuhinjo. Kaj pa vem. Ni mi bilo tesnobno, niti me ni utrudilo. Z ladje sem stopila z nekoliko prepolno torbo, in še eno – kakršno vsekakor potrebujem, nekaj dodatki lepo prezentirane vrtne pomladne kolekcije, olajšana, sita in, takrat sicer še nisem vedela, z novo službo. Ki ni v ladji sami, niti se nanjo ne veže – zato nisem neobjektivna po tej plati.

Me je napadla bolezen blagovnega fetišizma, ali vse skupaj mirno lahko pripišem pms-ičnim psihofizičnim naravnanostim? Bom čez čas preverila. Samo, da se prepričam, če ateljeji niso čez noč postali celice z rešetkami, naša doživljenjska kazen za lahkomiselnost.