* Š P I K A L N I C A *
> specializirana za vbode in zankanja <
petek, maj 31, 2013
sreda, maj 29, 2013
Intervali
Iz trgovine sem prinesla francosko bageto in dve štručki, zaviti v polivinilasti vrečki, ki ju je na poti domov zmočil dež. Kruh sem pospravila, kamor paše, prazni vrečki pa sem dala posušit na balkonsko ograjo. Deževalo ni več, intervali sonca in dežja so v teh dneh stalnica, kot vdihi in izdihi, brez katerih bi se vse ustavilo. Da bi izkoristila nekaj sonca, sedem in opazujem plapolajaoči prozorni vrečki, ki se napihujeta in praznita. Opazila sem, da sta kot pljučni krili. Napolnjuje ju zrak, ni čudno, da opazim podobnost. Pomislim, da imajo celo najbolj navadne brezbarvne vrečke svojo življenjsko pot, ki se sicer ponavadi klavrno konča. Zbašemo jih v omare, nekam nastran, jih strgamo, uporabimo za smeti. Takrat jim zraka kronično primanjkuje, zato uživam v še nekaj kratkih trenutkih, ko dihata na polno. Kdo ve, kako, kje in zakaj bosta končali, kljub temu da je njuna pljučna kapaciteta izjemno gibka.
nedelja, maj 26, 2013
Znanstvena fantastika
Kar se tiče zgodb, se nekaterim dogajajo intenzivneje kot drugim. Sama, se zdi, zapadem v kakšno tistih, ki se trajno vtisnejo v spomin, približno na vsakih pet let.
Spomnila sem se ene, ki je na nek način posebna. Po prvem letniku faksa, ko sem bila že dodobra zagledana v nekoga, ki mi je v tistem času znal razpirati prostore, o katerih nisem imela pojma in so me hkrati blazno zanimali, sem se nekega poletnega dne znašla na majhni ladjici, ki nas je iz Komiže na Visu peljala do tamkajšnje turistične atrakcije Modra špilja; gre za jamo, kakršne so posejane po celotnem Mediteranu. Voda, ujeta v jamah, odseva precej divjo modro barvo le zaradi sončne svetlobe, ki vanje proseva. Skratka, nič posebnega niso, domačini se pač morajo znajti in pritegniti ljudi, da si gredo pogledat čudo narave. Tisto mini ladjico je takrat zajelo neurje, velikanski valovi so razsajali po morju, visoki tja do 5 metrov, kar je bilo s palube videti hudo grozljivo. Spomnim se, da sem se nekajkrat že videla pod ladjico, kako me nese na dno morja. Ko se je val pod kotom 90 stopinj kot visoka gora lomil proti nam, bi nas zlahka razkosal, kot ribič, ki na tržnici razkosa svoj ulov, a ne, na krovu smo imeli spretnega mornarja, ki je vedel, kako je treba pluti v takih razmerah. Takrat sem po nekem čudnem naključju pomislila na omenjenega človeka, ki ga osebno še nisem poznala. Od pljuskanja grobih valov in neusmiljenega vetra sem mokra od nog do glave mislila na njegov trebuh. Hecno. Kako se naslonim nanj in je vse v najlepšem redu. Misel nanj me je bodrila, da nisem dokončno obupala; vožnja se je seveda končala brez večjih težav.
Čez nekaj let, ko sva si bila z njim že skoraj tri leta zelo blizu, sem se enkrat spomnila prizora z ladjice in mu povedala, da sem takrat mislila na njegov trebuh, kar je bila v tistem času čista znanstvena fantastika, potem pa pač povsem domač prizor. Smejala sva se, kako se sosledja v življenju včasih hecno obrnejo, nemogoče postane jedro domačega in še vedno, vsaj eden od naju, o tem lahko kaj malega napiše.
Kako zelo sugestivne so lahko močne fantazije, tudi znanstveno fantastiko naredijo za srčno prejo ...
petek, maj 24, 2013
sobota, maj 18, 2013
petek, maj 17, 2013
sreda, maj 15, 2013
Spominčice
Sosedov stric na dvorišču na novo polaga tlakovce. Vsako
vrsto posebej prekontrolira z vaservago, kamnite kocke polaga potrpežljivo, kot
da bi šlo za dojenčke, ko jih daš v voziček spat. Ko pišem, skozi okno poslušam
njegovo potrkavanje z leseno palico ob kamenje, kar prav uspava. Drevesa mehko
migotajo, najstniškim frajlam pa se mudi v lajf, kamor jih odpeljejo mulci z bmw-ji in obvezno naželirano frizuro. Danes kiham, si brišem nos kot star deda,
žgečka pa me tudi v grlu in po hrbtu, kljub temu da se moram zaradi senenega
nahoda futrati s tabletkami, ki mi jih prijazno predpisuje kolegičin fant,
zdravnik. Nekateri pravijo, da je z alergijami že konec, pa ni. Mene vedno
napadejo bolj pozno. Šele mediteranska klima jih dokončno premaga; komaj že
čakam.
V gozdu sem srečala dva slepca, prelena, da bi se umaknila izpred nog. Nisem
vedela, da je slepec kuščar brez nog, ne kača. Gabriel Garcia Márquez v Živim, da pripovedujem podobno kot
Sartre pravi, da življenje ni to, kar živimo, ampak tisto, česar se spominjamo,
kako se spominjamo in o tem pripovedujemo. Zelo prijetno branje. Prebrala sem tudi,
da ima gospod v že precej zrelih letih demenco, zato, jasno, ne piše več.
Sartre je nehal, ker je oslepel na eno oko. Zanimivo, kako nas življenje pelje
po poteh, o katerih naš spomin nič ne ve, nanje nima vpliva. Niti nič drugega.
Hkrati je ta občutek odprtosti posebna svoboda, ki jo nadvse cenim. Dejstvo, da
se lahko karkoli kadarkoli zgodi, po svoje, nepovezano z mojimi željami,
aspiracijami, hrepenenji. Vesela sem, da je kot je. Vse, kar se zgodi, ima svojo
zgodbo. Ko bo veter ravno prav prijazen, jih bom morda medsebojno povezala,
čeprav jih še raje nizam brez časovnega reda, kadarkoli mi pridejo
nasproti, jih spenjam v nepravilne šopke, kot spominčice, zaradi katerih ne kiham.
ponedeljek, maj 13, 2013
Reakcija
Motnih oči opazuješ, kako se reči
razcepljajo na dvoje, troje …
Vsak delček
kontaminiran z uničujočim vzorcem,
s kratkovidnostjo pristrižene peruti,
dvignjen ovratnik se v imenu poguma
razrahlja nekje med
poetičnostjo sanj Johna Cagea in
kožo naših Silence.
V toplejših dneh bomo tudi zvečer skoraj goli
in se nihče ne bo vprašal,
če smo rahlo do pretežno
iztirjeni.
nedelja, maj 12, 2013
sobota, maj 11, 2013
četrtek, maj 09, 2013
300 na minuto
Resničnega Malega princa
sem prepoznala na fotografiji.
Mišično distrofijo ima,
prikovan je na voziček
in se lahkotno premika
po planetariju fantazije.
Sveta se je treba dotikati,
pomislim.
In se spomnim, ko nekdo reče:
»Lepa si mi, ker se me dotikaš.«
Ko bom čez dober mesec z bosimi stopali
bingljala čez palubo čolniča proti Patmosu,
na ramenu mi bo dremal galeb,
se bom z intenziteto 300* na minuto
dotikala sveta.
*brzina, ki z vdihom seže v globino trebuha
*brzina, ki z vdihom seže v globino trebuha
torek, maj 07, 2013
Še lulat, pa spat
V hladnem majskem zraku, ki zvečer skozi
roleto priprtega okna napolnjuje sobo,
se pretaka neujemljivo
čustvo trenutka.
Iz ozadja tovarniški dimnik - kot da
bi nekaj prišepetoval in
že zaspana železniška proga pod hribom.
Na klopci pred postajo
si nora baba ob bateriji
pili nohte.
roleto priprtega okna napolnjuje sobo,
se pretaka neujemljivo
čustvo trenutka.
Iz ozadja tovarniški dimnik - kot da
bi nekaj prišepetoval in
že zaspana železniška proga pod hribom.
Na klopci pred postajo
si nora baba ob bateriji
pili nohte.
ponedeljek, maj 06, 2013
Nitke, ki se ne strgajo
Eden tistih, pred katerimi je bolje zbežat, mi je nekoč iz NY vsak dan pisal majhna sporočilca, taka scefrana, na hotelskih listkih, jih zavil v načrt hotela Chelsea in mi jih ob povratku predal v dlan, kot majhnega mačka. Ker o vsem skupaj pač ne bom napisala romana, osebne zgodbe naj se izrisujejo kar skozi spreminjajoč se spomin; če jo napišeš, ostane robata, enoznačna, kar pa nikoli ni.
14. dni newyorških kolovratenj, 14. sporočilc, ki jih povezujem v kolaž.
Nad Atlantikom je vse tekoče, razen oči, ki se naselijo k človeku. Zanj je pomembno tudi kar za svet, obseden od očitnosti in utečenosti, ni. Med letom spolnost dobi drugačna stanja, završi v perutih.
Preoblačenje v krila posnemaš po luni, ki ji ljudje srkajo svetlobo.
Natančno vem, kdaj govoriš ti in kdaj se vate vmešava zaletavost drugih. Tvoje, izrečeno, lahko vzamem med dlani kot obraz, ki je v skritosti odkrit. Moj. Poznam črto, po kateri si slediš.
Ni me tam, kjer tvoj vsakdan tke iskanja. V želji lebdiš pod lestencem, živopisne maske pa se spuščajo v sanjavih stopinjah. Moje meso diha skozi tvojo milo kožo.
Od tam sva vabljena v peščene naselbine, ki oddaljujejo bliskanje, izpisovanje prisotnosti. Voda, si rekla, ko sem iz mize jemal kruh in ga polagal k tvojim prsim. Ribe spomladi okušajo prav takšno nežnost.
Ko padaš, se moja roka umakne. Ujeta ne bi občutila olajšanja. Tako te puščam na krilih, v komaj znosnem tehtanju, a vendar prelivajočem. Od juga vzameš težo kot skala in čakam, ko se ti lasje spustijo po hrbtu in studenec privre skozi razpoko. Globoko sva si zazrta.
Nikoli nisem razumel uživanja do dna, življenje so naredili neoddvojljivo. Če želja ponikne, še lahko zajame vlaknino? V tem hotelu noben nikogar ne vpraša: "Do you feel alone?"
Si vprašala, zakaj tebe in ne vem ... tvoja samota, radost, kar gre preko obojega, morda že od prej med nama, nekje v tebi, kot pričakovanje. Brez razdalje. Še preden si prišla predme, sem te začutil. Tam, kjer je za druge puščava, je za naju pripuščenost. Zunaj.
Ubranost drugega. Kdor ve, ne ljubi. Je več vedeti ali ljubiti? Samo ti si mi, igra spi. Pajek šteje dni iz raja, na vse strani sije planjava.
Gladina čudi ne vzdrži pomena neba brez globokega tišanja. Globokost nosi valovanje, ki se vrača k izviru.
Zrem leno spiralo stola in si te neznansko želim. Lahko me pričaraš v otroka, ki ti ukrade oblačila in jih prikazuje v pravljah, ki potujejo, da bi se pripovedovale naprej ob večerih in preganjale tesnobo v čudi, ki trepeta pri drugem. Pravlje govorijo kot govori želja, če ne najde poti, molči. Iz molka vsrka snov. Iz snovi sen. Iz sna sijaj in naprej cel dan.
A pesem zdrži v brezglasju? Pesmi so priča. Zaradi ust, ki ljubijo, vpijamo brezglasje, neslišno strast.
Marionetne recepcije in prodajalne Din Kihota, Rus s pokvarjeno kitaro, Comedy Club in Garden of Eden, dimnik sredi križev, da se z dvema dolarjema v jukeboxu dotaknem prisrčnosti, svetlikajočih oči dekleta, njenega nemira, nenadnosti, vzvalovanosti. Ko stopam nazaj, nimam kam iti in sem, ker sem nekje z njo.
Rad bi ti opisal, kako mi govoriš. Kako si kot vejanje češnjevih cvetov. Kot takrat, ko sem te slišal v vrtu, z japonskim vzorcem. In tebe, si rekla, je morje odneslo in nimaš pristanka. Ko tebi pripovedujem, ne morem povedati, kaj mi praviš. Gola sva v vetru, ki prši morje. Obrneš se k meni, med prsti, ki se te dotikajo in stiskajo čas.
14. dni newyorških kolovratenj, 14. sporočilc, ki jih povezujem v kolaž.
Nad Atlantikom je vse tekoče, razen oči, ki se naselijo k človeku. Zanj je pomembno tudi kar za svet, obseden od očitnosti in utečenosti, ni. Med letom spolnost dobi drugačna stanja, završi v perutih.
Preoblačenje v krila posnemaš po luni, ki ji ljudje srkajo svetlobo.
Natančno vem, kdaj govoriš ti in kdaj se vate vmešava zaletavost drugih. Tvoje, izrečeno, lahko vzamem med dlani kot obraz, ki je v skritosti odkrit. Moj. Poznam črto, po kateri si slediš.
Ni me tam, kjer tvoj vsakdan tke iskanja. V želji lebdiš pod lestencem, živopisne maske pa se spuščajo v sanjavih stopinjah. Moje meso diha skozi tvojo milo kožo.
Od tam sva vabljena v peščene naselbine, ki oddaljujejo bliskanje, izpisovanje prisotnosti. Voda, si rekla, ko sem iz mize jemal kruh in ga polagal k tvojim prsim. Ribe spomladi okušajo prav takšno nežnost.
Ko padaš, se moja roka umakne. Ujeta ne bi občutila olajšanja. Tako te puščam na krilih, v komaj znosnem tehtanju, a vendar prelivajočem. Od juga vzameš težo kot skala in čakam, ko se ti lasje spustijo po hrbtu in studenec privre skozi razpoko. Globoko sva si zazrta.
Nikoli nisem razumel uživanja do dna, življenje so naredili neoddvojljivo. Če želja ponikne, še lahko zajame vlaknino? V tem hotelu noben nikogar ne vpraša: "Do you feel alone?"
Si vprašala, zakaj tebe in ne vem ... tvoja samota, radost, kar gre preko obojega, morda že od prej med nama, nekje v tebi, kot pričakovanje. Brez razdalje. Še preden si prišla predme, sem te začutil. Tam, kjer je za druge puščava, je za naju pripuščenost. Zunaj.
Ubranost drugega. Kdor ve, ne ljubi. Je več vedeti ali ljubiti? Samo ti si mi, igra spi. Pajek šteje dni iz raja, na vse strani sije planjava.
Gladina čudi ne vzdrži pomena neba brez globokega tišanja. Globokost nosi valovanje, ki se vrača k izviru.
Zrem leno spiralo stola in si te neznansko želim. Lahko me pričaraš v otroka, ki ti ukrade oblačila in jih prikazuje v pravljah, ki potujejo, da bi se pripovedovale naprej ob večerih in preganjale tesnobo v čudi, ki trepeta pri drugem. Pravlje govorijo kot govori želja, če ne najde poti, molči. Iz molka vsrka snov. Iz snovi sen. Iz sna sijaj in naprej cel dan.
A pesem zdrži v brezglasju? Pesmi so priča. Zaradi ust, ki ljubijo, vpijamo brezglasje, neslišno strast.
Marionetne recepcije in prodajalne Din Kihota, Rus s pokvarjeno kitaro, Comedy Club in Garden of Eden, dimnik sredi križev, da se z dvema dolarjema v jukeboxu dotaknem prisrčnosti, svetlikajočih oči dekleta, njenega nemira, nenadnosti, vzvalovanosti. Ko stopam nazaj, nimam kam iti in sem, ker sem nekje z njo.
Rad bi ti opisal, kako mi govoriš. Kako si kot vejanje češnjevih cvetov. Kot takrat, ko sem te slišal v vrtu, z japonskim vzorcem. In tebe, si rekla, je morje odneslo in nimaš pristanka. Ko tebi pripovedujem, ne morem povedati, kaj mi praviš. Gola sva v vetru, ki prši morje. Obrneš se k meni, med prsti, ki se te dotikajo in stiskajo čas.
Ko je pred nekom bolje zbežat na konec sveta
Ustrašim se pesmi, ki hočejo povedati preveč. Raje imam kratke, scefrane, ki visijo na nitkah. Tudi njihov pomen, če jim ga lahko pripišemo, mi je bolj simpatičen bingljajoč. Všeč so mi tudi opisi ljudi, ki so dobra uvertura v njihove pesmi. Zdajle sem npr. prebrala enega o Gregorju Podlogarju, ki ga ni za spoznat, kadar se kar naprej smeji - takrat je kot "zlovešča kitajska maska" z očali, zapisovalec pravi še, da ga nihče dobro ne pozna. Da je pred njim bolje zbežat na konec sveta, magari z avtomobilom po stopnicah.
Poznam take, pred katerimi je bolje zbežat na konec sveta, še preden z njimi spregovoriš besedo. Ker se ti, če jo, zataknejo med dlake v nosu, odkoder jih zlepa ne spraviš proč. Niti z robcem, ko se usekneš, niti med umivanjem z vodo. Ponoči, ko greš spat, se ti ukoreninijo v sluznico in te hočeš nočeš spremljajo, kamorkoli greš. Včasih kar celo večnost. In pojma nimaš, kdo med tistimi, s katerimi boš spregovoril, je tak, da bi bilo pred njim bolje zbežat.
sobota, maj 04, 2013
Skrivalnice in morje
V Pogledih sem prebrala očarljiv prispevek o Floydih, o času,
ki je sicer precej pred mojim, mi kot mularija, razen tistih, ki so kaj vedeli
o muziki, nismo poslušali Floydov, takrat smo rekli, da je to muzika za »stare prdce«.
Avtor me je spomnil na Pineto, kamor smo hodili z družino, v
koloniji nikoli nisem bila, »tekmovanja« pod rjuho, ki so se jih šli, pa najbrž
poznamo vsi. V drugi polovici osnovnošolskih let smo izkoristili vsako
priložnost, ko je bil kdo od sošolcev sam doma. V stanovanju smo pogasili luči
in se šli "skrivalnice". Nekako je vedno naneslo, da si se "skril" skupaj z nekom,
ki ti je bil všeč, ali pa ti njemu, to ni bilo tako pomembno. Skrivanje se je
dogajalo predvsem po posteljah oz. pod rjuhami. Sama sem se tam dostikrat
znašla z Milenkom, do katerega javno nikoli nisem pokazala naklonjenosti. Bil je slab učenec, problematik, imel je polno ukorov itd., kar mi ni bilo všeč. Raje
sem se gibala v družbi »ta pametnih«, kamor je spadal tudi danes žal že pokojni
Žiga, ki je blestel pri vseh predmetih. Imel je precej dolg jezik, ni bil ravno
vzoren učenec, predrzen oz. prav nesramen je znal biti in nas je punce vedno zbadal glede
oblike prsi, ki so nam poganjale pod majicami. Mojim, se spomnim, je rekel
kornetki, kar sem mu zelo zamerila. Sploh, kadar me je zraven še uščipnil v
špičaste bradavičke. Sošolka Urška je imela največje, njo so sploh »mesili« po
garderobah, a če je bil zraven Žiga, je bilo ok, ker je bila vanj ves čas
osnovne šole noro zaljubljena.
Ko sem imela v osmem razredu fanta iz druge
šole, ki je bil karatejec, sem mu Žigo zatožila, češ da mi ves čas teži, zato ga je s kolegom enkrat počakal pred telovadnico, ko smo imeli telovadbo in
mu zagrozil, da se ne bo več pobral, če me še kdaj zajebava. Od takrat naprej
nisem bila več tarča njegovih žlehtnobnih zbadanj, celo opravičil se mi je,
moji kornetki pa so lahko v miru pridobili bolj ženstveno obliko. Vem pa, da sva se nekoč, ko smo se šli skrivat,
prav z njim našla pod skupno rjuho. Prst mi je dal čez usta, me zagrabil za
roko in si jo vtaknil v hlače. Tam se približno že vedela, kako in kaj in mislim, da se
nisem ravno upirala. Seveda se mi je oddolžil, kar pa najbrž tudi ni bilo slabo. Pri
teh skrivalnicah smo bili vsi tako zaposleni, da sploh nihče ni nikogar našel, pravzaprav nismo bili niti skriti. Otipavanje pod rjuhami je bilo za marsikoga prva
predseksualna izkušnja, kakor vem, takrat nihče ni šel »do konca«. Z Žigom in Urško smo hodili
skupaj tudi k francoščini, ki jo je za nas, ki so nam jeziki šli, v svojem
učiteljskem stanovanju po pouku organizirala naša razredničarka Zvezdana. Tam z Žigom
nikoli nikomur nisva dala vedeti, da sva bila amis évasif, Urška me je sicer
spraševala, če kaj vem, kam se gre skrit Žiga, a sem samo skomignila z rameni.
Pred tremi leti, ko sem nekaj kupovala v Nami, mi je sredi
pomerjanja zazvonil telefon. Klicala me je sošolka iz osnovne šole, s katero
sva potem nekaj časa skupaj plesali v plesni šoli, na vezi pa nisva ostali. Vsa
zadihana je rekla: »A že veš?« Nisem imela pojma, o čem govori, potem pa je le
povedala, da je Žiga umrl. Ja, tudi ona je bila zaljubljena vanj. Po hrbtu me
je zmrazil curek hladnega potu, ko je povedala, da se je zgodilo med
potapljanjem. Dobro se spomnim, kako navdušen je bil vedno nad biologijo, še
učiteljica Ida je bila morda malo zaljubljena vanj, ko je strastno seciral
žabe in o vsem, o čemer smo se učili, vedel veliko več od ostalih. Super se mi
je zdelo, ko sem enkrat slišala, da ima službo na Morski biološki postaji Piran,
ker so bile to res njegove sanje. Še v Playboyu je bil.
Nihče si ne bi
mislil, da se bo tako tragično poslovil med prvimi v iz naše generacije. Pogosto se spomnim nanj,
čeprav po osnovni šoli nisva ohranila stikov. S punco se je preselil na obalo in užival na polno. Verjamem, da se je v trenutku, ko mu je pod vodo, ne po
lastni nespameti, zmanjkalo kisika, za vedno povezal z morjem in tam, kjer ga nihče od nas ne vidi, še naprej veselo
plava in se igra z nam nedostopnimi živalskimi vrstami.