V Pogledih sem prebrala očarljiv
prispevek o Floydih, o času,
ki je sicer precej pred mojim, mi kot mularija, razen tistih, ki so kaj vedeli
o muziki, nismo poslušali Floydov, takrat smo rekli, da je to muzika za »stare prdce«.
Avtor me je spomnil na Pineto, kamor smo hodili z družino, v
koloniji nikoli nisem bila, »tekmovanja« pod rjuho, ki so se jih šli, pa najbrž
poznamo vsi. V drugi polovici osnovnošolskih let smo izkoristili vsako
priložnost, ko je bil kdo od sošolcev sam doma. V stanovanju smo pogasili luči
in se šli "skrivalnice". Nekako je vedno naneslo, da si se "skril" skupaj z nekom,
ki ti je bil všeč, ali pa ti njemu, to ni bilo tako pomembno. Skrivanje se je
dogajalo predvsem po posteljah oz. pod rjuhami. Sama sem se tam dostikrat
znašla z Milenkom, do katerega javno nikoli nisem pokazala naklonjenosti. Bil je slab učenec, problematik, imel je polno ukorov itd., kar mi ni bilo všeč. Raje
sem se gibala v družbi »ta pametnih«, kamor je spadal tudi danes žal že pokojni
Žiga, ki je blestel pri vseh predmetih. Imel je precej dolg jezik, ni bil ravno
vzoren učenec, predrzen oz. prav nesramen je znal biti in nas je punce vedno zbadal glede
oblike prsi, ki so nam poganjale pod majicami. Mojim, se spomnim, je rekel
kornetki, kar sem mu zelo zamerila. Sploh, kadar me je zraven še uščipnil v
špičaste bradavičke. Sošolka Urška je imela največje, njo so sploh »mesili« po
garderobah, a če je bil zraven Žiga, je bilo ok, ker je bila vanj ves čas
osnovne šole noro zaljubljena.
Ko sem imela v osmem razredu fanta iz druge
šole, ki je bil karatejec, sem mu Žigo zatožila, češ da mi ves čas teži, zato ga je s kolegom enkrat počakal pred telovadnico, ko smo imeli telovadbo in
mu zagrozil, da se ne bo več pobral, če me še kdaj zajebava. Od takrat naprej
nisem bila več tarča njegovih žlehtnobnih zbadanj, celo opravičil se mi je,
moji kornetki pa so lahko v miru pridobili bolj ženstveno obliko. Vem pa, da sva se nekoč, ko smo se šli skrivat,
prav z njim našla pod skupno rjuho. Prst mi je dal čez usta, me zagrabil za
roko in si jo vtaknil v hlače. Tam se približno že vedela, kako in kaj in mislim, da se
nisem ravno upirala. Seveda se mi je oddolžil, kar pa najbrž tudi ni bilo slabo. Pri
teh skrivalnicah smo bili vsi tako zaposleni, da sploh nihče ni nikogar našel, pravzaprav nismo bili niti skriti. Otipavanje pod rjuhami je bilo za marsikoga prva
predseksualna izkušnja, kakor vem, takrat nihče ni šel »do konca«. Z Žigom in Urško smo hodili
skupaj tudi k francoščini, ki jo je za nas, ki so nam jeziki šli, v svojem
učiteljskem stanovanju po pouku organizirala naša razredničarka Zvezdana. Tam z Žigom
nikoli nikomur nisva dala vedeti, da sva bila amis évasif, Urška me je sicer
spraševala, če kaj vem, kam se gre skrit Žiga, a sem samo skomignila z rameni.
Pred tremi leti, ko sem nekaj kupovala v Nami, mi je sredi
pomerjanja zazvonil telefon. Klicala me je sošolka iz osnovne šole, s katero
sva potem nekaj časa skupaj plesali v plesni šoli, na vezi pa nisva ostali. Vsa
zadihana je rekla: »A že veš?« Nisem imela pojma, o čem govori, potem pa je le
povedala, da je Žiga umrl. Ja, tudi ona je bila zaljubljena vanj. Po hrbtu me
je zmrazil curek hladnega potu, ko je povedala, da se je zgodilo med
potapljanjem. Dobro se spomnim, kako navdušen je bil vedno nad biologijo, še
učiteljica Ida je bila morda malo zaljubljena vanj, ko je strastno seciral
žabe in o vsem, o čemer smo se učili, vedel veliko več od ostalih. Super se mi
je zdelo, ko sem enkrat slišala, da ima službo na Morski biološki postaji Piran,
ker so bile to res njegove sanje. Še v
Playboyu je bil.
Nihče si ne bi
mislil, da se bo tako tragično poslovil med prvimi v iz naše generacije. Pogosto se spomnim nanj,
čeprav po osnovni šoli nisva ohranila stikov. S punco se je preselil na obalo in užival na polno. Verjamem, da se je v trenutku, ko mu je pod vodo, ne po
lastni nespameti, zmanjkalo kisika, za vedno povezal z morjem in tam, kjer ga nihče od nas ne vidi, še naprej veselo
plava in se igra z nam nedostopnimi živalskimi vrstami.
Ilya Zomb
