Kaprice in njihovo podkožje

Ravno danes sem razmišljala o naši kapricioznosti oz. muhah, pravzaprav o protislovnostih, ki nekaterim med nami hitro zlezejo pod kožo in so kot jutranji veter, ko ti gre v hladnih dneh skozi rokave plašča, pod rob puloverja, še pod najtanjše kose oblačil se stisne, pod kožo, na toplo. Protislovnosti so ponavadi naporne, v misli nam stalno vnašajo nemir, kak premišljeni nočem kot bi trenil postane hočem, hkrati pa so tudi zabavne. Neko notranje gibalo so, ki nas sili iz sebe, v tisto drugo, ki nas, če si priznamo, dopolnjuje. 

Nikoli nisem bila goreča heglovka, fasciniralo pa me je, da je za temelj svoje filozofije, ki velja za filozofijo vseh filozofij, vzel ravno protislovje; razcep in razklanost, polarnost, ki je vseprisotna (duh : telo, posameznik : skupnost, um : čutnost …). Nasprotipostavljanje je večno, totaliteta je po Heglu »v svoji najvišji razgibanosti« možna le ob »ponovnem vzpostavljanju iz skrajne ločenosti. Um se namreč upira absolutni fiksaciji razcepa, ki jo izvaja razum, njegovo upiranje pa je še toliko večje, kadar te absolutne nasprotipostavljenosti same izvirajo iz uma.« Razcep je bil zanj »dejstvo življenja«, nasprotja pa izhodišče njegove »ideje absolutnega«; celotna heglovska dialektika izhaja iz protislovja, ki za razumevanje terja določen napor. Dejstvo je, skratka, da nas protislovje hočeš-nočeš opredeljuje, so pa seveda ljudje, ki ga v sebi zatirajo, se mu z vsemi štirimi upirajo, ga na silo ignorirajo, se prepričujejo, da je vse samoumevno in razumljivo. Pravzaprav smo tu že blizu Heglovemu dvojcu gospodarja in hlapca, kjer si prvi lasti drugega in je od njega odvisen ter zaradi tega bolj hlapčevski od hlapca. No, da se ne zapletem preveč … 

Razmišljala sem o tem, da je s protislovnostmi v bistvu najlažje, če imaš na drugi strani koga, ki jih zanika. Najbrž tako pride do preprostega reza, izbrisa, razkola napetosti, temin … če sta protislovju podvržena oba vpletena, sta ujeta v vrtinec, ki neusmiljeno stresa glavo, da ti vse pleše; po defaultu plesalca :).

Ko sem misli o teh pregibih že skoraj odložila, jih najdem še v romanu, ki sem ga za nekaj časa odložila in je medtem potrpežljivo počakal, da se mu spet posvetim. Amos Oz piše o svoji judovski babici Šlomit (šele včeraj sem po čudnem naključju ugotovila, da je tudi moje ime judovsko oz. hebrejsko, pomeni »temnina« - mislim, da zelo podobna tej iz naslova romana, ki ga berem; mami pa o tem ne ve nič, hm …), ki mu je kot otroku, kadar je pri njej prespal, kdaj rekla recimo, da je kdo že tako zvit, da na koncu nič več ne razume. Ali pa, da kaj tako boli, da se moraš že smejati, ne pa jokati. Zanimiv značaj je imela, pisan in popolnoma nasproten dedkovemu. Saj, nasprotja …

Kakorkoli že, bojim se, da enostranskih reči sploh ni. Tisti, ki se jim jih uspe oklepati, protislovnosti lepo odfrcniti, češ da so nesmiselne, pa v resnici sploh ne zavidam, ker nikoli ne pridejo do izjemne lepote, ki se skriva v protislovjih. Kadar preveč boli, pa se ji namesto s solzami, kot pravi Šlomit, raje pokloniš s smehom.

Simfonija

Na igrišču moraš koga prehiteti, da si te zapomni. Če počakaš nekaj let, da cvetje z dreves odpade, pa spet vzbrsti, nikogar več ni. Sence odraslih se izgubijo med odmevi nabritih nasmeškov in propadlih zgodb. Ko zasije sonce, se spomniš, da so zgodbe kot drevesa, vedno znova obrodijo. In zacvetijo. Vsakokrat drugače.

ϖ

Dan za božanje.

Še kaj?
V rdečem vinu plavajoče bunkice graha. Jazz.

ribovitja

Kyle Thompson

kdor je ribnat,
prenese močne nalive.
pod zvito luno
odptih ust zbira namige
in se kapljično drsti.

budilki

v sivo jutro.
prisluhnem vzletu
hrumečega letala.
kosmata mačja tačka
mi mehko obriše
lok stopala.

Hruška in brezvladje

V Konzorciju je smenj,
porisane šalice se dotikajo knjig
z nižjo ceno;
poceni erotika.
Prestrašenim fantkom dajo
s sablje polizat med,
punce ploskajo.
Všeč mi je tudi,
da se nekdo piše Hruška.
Kepice masla po tleh
na hodniku,
da spolziš kot solza.
Študent v ozkih kavbojkah
z utrujeno hojo,
Timajeva chora
v sodobnih monologih.
Goltnika in ustničnika,
smrkovec s polomljeno
marelo bruha sredi ceste,
jaz pa si v trebuhu
z rokami v žepih sestavljam
Babilonijo,
ki ne rabi vladarja.

Pasja hipnoza in ρεμπέτικο

Za grško obdobje oz. gibanje "rebetiko" (ρεμπέτικο), do prejšnjega tedna še nisem slišala. V muzikalnem smislu je bil odmeven preporod gr. subkulturnega patosa nekje iz prve polovice 20.stol., neke vrste subkulturno odpadništvo, družbene iztirjence, ki so svojo bol izražali predvsem z glasbo. Za Grke turbulentne migracije v Turčijo, proti Turkom so izgubili še vojno, kontekst bolečine je  zgodovinski. Poslušali smo Spirosa Peristerisa, neko pesem o zadevanju iz obupa, ker ga je pustilo dekle s črnimi kitami.

O bogastvu grškega jezika in njegovi kompleksnosti ter brezmejnih možnostih, kam vse te lahko odpelje, sem razmišljala na dopoldanskem sprehodu po zeleno-rumenih hribčkih. Po dolgih seansah ob računalniku si najbolj zaželim prav svežega zraka, ki ga hlastam z velikimi požirki, pa travniško-gozdnih barv, da spočijem oči in napolnim pljuča. Vsrkavam torej mir in jesenske odtenke, ko za seboj zaslišim šumenje listja, po katerem šiba neka žival. Ozrem se nazaj, srce mi pade v spodnjice. Za mano in v trenutku tudi pred mano se, nimam pojma odkod, znajde pes, ki me sumničavo, mogoče razigrano gleda. Prav ti skodrani terierji visoke rasti, ne vem, katere pasme, točno, so blazno popadljivi; spomnim se, ko smo kot mularija posedali ob kolesarski progi, po kateri je nek gospod s kolesom "sprehajal" takšnega psa, včasih neprivezanega. Nekoč se je z vso silo zapodil v mimovozečega kolesarja, skakal vanj, vse dokler ni grdo padel, pes pa ni dal miru niti potem. Gospodar ga je stežka umiril, sama pa se od takrat naprej tem psom na daleč izogibam. Nisem vedela, ali naj se ustavim, grem naprej, že sem se videla z okrvavljenim licem, kako skoči name in me veselo trga, ko ga je od daleč le nekdo poklical. Ne vem niti, ali je hodil še za menoj, nisem se upala obrniti nazaj, s strahom v prsih pa sem hodila še lep čas, kot hipnotizirana. Odvezani psi brez lastnikov v bližini mi vzbujajo nezaupanje. Preveč je zgodb, ko se srečanja z njimi slabo končajo.

Kljub psom je krasen dan. Novembrsko sonce je skoraj tako čudežno kot zajetna knjiga grške ljudske pesnice in pravljičarke Zyranne Zateli. Pod kožo mi je še posebej segla protagonistka s prečudovitim imenom Klitía, ki ima tudi simbolni pomen.

Posladkaj se, človek

Vesela sem, 
da pred leti 
nisem intervjuvala Žižka.
Ko bi začnel pljuvati po sebi,
bi mu nameso robčka
ponudila zrel kaki.

όλα

digitalna skulptura, Adam Martinakis


bi razprla usta, oči, ušesa
in posrkala prostornino
jezikovnega mišičevja

Zgodbarski notni zapisi

scena iz filma Goltzius and the Pelican Company, P. Greenaway 

Marsikdo trdi, kako pomembno je poznati svoje korenine. Vedeti, odkod izhajaš, kaj je poganjalo naprej tvoje prednike, kakšne so bile njihove posebnosti. Glede tega sem sama v precejšnji meri tabula rasa, kolikor vem, med mojimi predniki ni bilo posebno zanimivih zgodb, vsaj iz roda v rod se niso prenesle. Zelo rada se potapljam v tiste, ki so bogate, prave literarne enciklopedije, kot npr. Zgodba o ljubezni in temnini izraelskega pisca Amosa Oza. Ta prav zapolnjuje tunelčke davnine v tebi, ki jim tvoji niso vdahnili verbalnih not. Ozov precej masivni roman je kot knjiga notnih zapisov. Če bi bila glasbenica, bi ob vsakem poglavju lahko zaigrala melodijo. Na nek način ima vsako svojo podlago.

Tudi stiki s svetom in tujimi jeziki v njem so zgodbe. Teh bo v mojem življenju več, če bodo kdaj potomci, ki bi jih takšne finese zanimale. Že marsikam me je zaneslo, me tudi vseskozi zanaša, če ne v fizičnem smislu, pa vsaj v metafizičnem in v tem na nek način tudi vidim določeno razkošje, namesto družinske zapuščine. Morda se bodo vtisi nekoč bolj natančno manifestirali v obliki na papir prelitih besed, kdo ve, zgodba pač še ni v razcvetu. So samo popki, nekateri že odpadli, odpirajo pa se novi. Drevesa življenja so korenito razvejana, polna branik, po katerih določamo njihovo starost. Po prerezu njihovo zgodovino ugotavljamo šele, ko odmrejo. 

Fino se mi zdi, kako zares drobne, nepomembne reči priklicujejo spomine na določene kraje, ljudi, občutja, ki so nas takrat v določeni situaciji prevevala. Ko sem si prej čez ramena potegnila belo bombažno mikico z vertikalnimi progami, pri čemer sem morala odpeti dva majhna gumba pri ovratnem delu, ker imam okoli umitih las zavito brisačo, sem se spomnila, da mi jo je pred dobrimi desetimi leti v tesnobni sobici, polni krame, podaril Franck v Tottenham Greenu. Ravno sva se nekaj prepirala, si očitala to ono, ko je iz svoje športne torbe zmagoslavno potegnil še zapakirano belo reč. Mislim, da je bilo malo pred novim letom, on pa ni imel navade, da bi ljudi okoli sebe obdaroval, če že, smo z njegove strani dobili kakšne neumnosti. Presenetil me je. Prav mi je bila, nič posebnega sicer, GAP-ova mikica za vsak dan, kakršne sama skoraj nikoli ne kupujem; v oči me prej padejo kakšni posebni, barviti kosi, zato je bilo darilo še toliko bolj dobrodošlo, praktično, sama v tem smislu nisem ravno praktična. Po vseh teh letih je še vedno snežno bela, prav nič uničena, res pa je ne oblečem pogosto. Stara oblačila redko zmečem stran, sploh takšna, ki imajo poleg uporabne še dodatno vrednost, mislim, so darilo ljudi, ki so nekoč bili del mene. Franck sicer ni oseba, ki bi jo za vedno želela ohraniti v mislih, najin še kar dolgotrajen odnos je bil turbulenten, poln absurdnih prepirov, skoraj nič skupnega nisva imela. Ko sem končno ušla iz Londona domov, sem se s tem pravzaprav znebila njega, kar nama tam nikakor ni šlo, večkrat sva se razšla in spet našla …

Zjutraj sva o teh stikih, na katere skoraj že pozabiš, pa ti naključno po dolgem času spet padejo v misli, razpravljali s prijateljico, s katero sva se pred leti spoznali prek nekega literarnega projekta, kjer so naju izbrali med več kandidati. Kmalu sva ugotovili, da imava za seboj kar nekaj podobnih zgodbic, že odpisanih ljubezenskih interesov, ampak to v tej naši mali Sloveniji niti ni posebnost. Letos na Liffu med drugim vrtijo Greenawayev film, pred leti sem imela fazo, ko sem njegove filme zijala kot uročena, no, ona ga je spoznala na nekem festivalu v Hongkongu in pravi, da se ji je zdel čisto v svojem svetu, se skrivnostno nasmihal in ji povedal, kako se veseli nekega snemanja v Brazliji, kjer lahko posnameš bolj hardcorovske seks prizore. Da mu je bilo popolnoma vseeno za ljudi okoli sebe, naokrog je ves čas hodil sam, kljub paparacom in drugim nadlegovalcem. Fellinijevska čutnost v njegovih filmih je res razred zase, zanimiva je pa tudi ta spontanost, da kar greš v Hongkong, brez posebnega plana, na nek filmski festival, kjer srečaš Petra  Greenawaya in z njim mimogrede narediš intervju. Zastonj je imela bivanje, letalo do tja sicer ni poceni, pa vendar. Šla je prek neke profesorice s koprske humanistike, se cel teden gostila s kulinaričnimi mojstrovinami, potem pa še na hodniku za rokav pocukala Greenawaya … 

Vsak od takšnih spominov sam izriše svoj notni zapis in v drevesu predstavlja svojo koreninico, ali pa vsaj zarezo v deblu. Krasno bi bilo, če bi igrala na klavir, flavto, ali pa violino, da bi si kakšnega kdaj tudi zaigrala.

Na ali ne-vezanosti

Nostalgija mezi iz vseh čutničnih por.

Ni snežink v Pragi,
ki skozi zaprto okno
naletavajo na razmetano posteljo,
kjer se koža dveh teles
prepleta kot dnevi,
razrahljani s toplino
naklonjenosti,
ki greje tudi
ob zaprtih radiatorjih.

In ni Arabcev,
ki ti na ramena tiščijo mladega orla,
okoli noge zasužnjenega z okovi,
da se mu niti v oči
ne upaš zazreti;
njegov obožujoč pogled
nama z živaljo daje vedeti,
da sva na varnem,
četudi sva se ujela
v nerazvozljive štrene.

Občutek svobode zaboli,
ko nisi več vezan,
le še na-vezan.

Ko gledaš fotografije in
se spominjaš diagramov
zagrnjenosti v močan objem,
ko se ti s horizontale v temi
bliska pred očmi.

In slutiš, da bo kmalu
snežilo.

fotka: Sonja Hesslow

∞

... gledam megleno kopreno, ki je kot sled neslišnega nizkoletečega letala, podobna smetani prevretega mleka. Vanjo bom potopila neprepustno kepo vznemirjenja, ki me spremlja že nekaj dni, mi zgošča perspektive in si ne pusti nadeti imena ...

fotko je zmanipulirala
Sarolta Bán

Coetzeejeva dognanja

V knjižnici sem mimogrede med knjigami opazila Coetzeejevo Mladost, Prizori iz podeželskega življenja II, ki je v prevodu še nisem prebrala; sem mislila, da sem njegove, od prevedenih, že vse. Nedvomno gre za enega mojih najljubših piscev. Zna biti malo težak, a tudi hudo luciden, odličen poznavalec ljudi; če si sposodim Nietzschejev citat, lahko rečem, da mu "nič človeškega ni tuje."

Originalno verzijo Youth sem pohlastala tako rekoč v enem mahu, potem, ko mi jo je priporočil človek, čigar mnenje zelo cenim; ne nazadnje je bil na filozofiji najstrožji profesor, s katerim res ne gre češenj zobat. Z vsebino sem se mestoma precej poistovetila, glavni protagonist se namreč v mladosti iz Južne Afrike preseli v London, kjer izkuša podobne reči, ki smo jih bolj ali manj vsi, ki smo tam preživeli nekaj let. Kratka knjiga zelo vsrka, zato sem se razveselila prevoda in vidim, da je med nami že od leta 2008. 

Že njegova misel s platnic se mi zdi zelo resnična. Pa vam?

"Biti slab je za normalne ljudi težko. Ko normalni ljudje začutijo, da v njih vzplameneva slabo, pijejo, preklinjajo, postanejo nasilni. Slabo je zanje kot vročina: hočejo se je znebiti, postati hočejo spet normalni. Umetniki pa morajo živeti s to vročino, kakršnakoli že je, dobra ali slaba. Zaradi te vročine so sploh umetniki; vročino je treba vzdrževati. Zato umetniki ne morejo biti nikoli povsem prisotni v svetu: eno oko mora biti vedno uprto navznoter. Ženskam, ki preganjajo umetnike, pa ne moreš povsem zaupati. Kot je duh umetnika tako plamen kot vročina, tako bo ženska, ki hrepeni po tem, da bi jo obliznili jeziki plamena, obenem storila vse, da zbije vročino in umetnika potegne v skupnost. Ženskam se je torej treba upreti, četudi jih ljubiš. Ne moreš jih pustiti tako blizu plamena, da bi ga ugasnile." 

P.S. Tudi tole je naslikala Angela Petsis. 

Besedno-vizualna kotalikanja

Te dni sem očarana nad Geraldom Durrellom, bolj ali manj znanim bratom Lawrenca Durrella, pisca kultnega Aleksandrijskega kvarteta, ljubitelja čarobne Grčije in kompleksnih medčloveških občevanj. Gerald, za razliko od Larryja, ni pisal rad, obsedale so ga živalske vrste, narava, živa pokrajina. Njegov avtobiografski roman, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili razmeroma pozno, Moja družina in druge živali, je močno zapeljiva zgodba o bivanju na Krfu, o ekscentrikih v živalski preobleki in tudi v človeški. Branje njihovih prigod, Gerryjevega doživljanja grške dežele, je sugestivno, mamljivo, žgečka otroka v tebi, mu v dlani poda čarobno palico, s katero svojo lastno popotno žilico spremeni v svet na dlani. Popisuje tako slikovito in plastično, da se ti zdi, da njihovo resnično zgodbo spremljaš kar z ležalnika v senci oljčnih nasadov, omamljen od mirte in limonovcev, od koder se miže nasmihaš njihovim pripetijam. Prijetna zgodba, jo toplo priporočam; sploh zdaj, ko tu počasi jadramo v siv, hladnejši del leta. 

Mimogrede mi je za dobro jutro v roke prišel še Bernik, ki pravi takole:

"Uganke in puščavska zapeljevanja so od zmeraj, kot palme, pesek in nebo. Tudi v kepah spanca so sopranska zapeljevanja jutranjih minut med zemljevidi premočenih glasov. Star sem, brez čevljev in dežnika. Atelje je poln plevela. Grem do doma, bos s kadilom v rokah hodim po vodi okrog oltarja, ovitega z vijugami otroške zvestobe. Dani se v napetem zidu za tisto sliko, hitro se odpirajo okna in cvetovi .... moji prijatelji sloni imajo radi žive barve z belo grivo. Iznenada zatrobi jutranji rog veselja in svitanice iz otroških rok, da spet začnem klesati v dvom in molk."

Polna vneme, po glavi se mi kotalikajo besede in slovnične strukture sodobne grščine, ki se jo nanovo učim kot prvošolček z očali in preveliko torbo na ramenih, bom že pred kosilom spekla muffine z granatnim jabolkom. Mogoče bodo zrnca sadeža v pečici, na vročini 210°C, popokala in se bo krvavo rdeč sok razlil po mehkem, nabreklem testu. Vsak je kdaj umetnik, na svoj način.

** Vizualno opremo sem si sposodila pri Angeli Petsis.