Mačjeslovne reči

Kak ponedeljek, ko se vikend prevesi v nov teden, še nedorečen, padem pod vpliv Svetlaninih pisarij. Ja, so malo žalostne, a vedno iskrene. Lepe (kot tale). Občudujem preproste misli, še malo ne plehke, mačkaste so. Tudi mucke ne komplicirajo rade, "v mačjih očeh je prostora za eno samo noč" (S. Makarovič), ki je skrivnostnejša od tisočerih nemačjih noči skupaj. In njihove ljubeznive zvitosti se le malokdo priuči. Svetlana pravi takole:

Mačje oči

Kdor gleda skozi mačje oči,
jih morda še najbolj pozna,
saj mačke vedo, da z ljudmi je tako,
da jim radi prinašajo zlo,
hinavski, zahrbtni, pretkani,
na videz ljubeči in vdani -
kdor gleda ljudi skozi mačje oči,
ta ve, da so mojstri laži.

Kdor si včasih na obraz nariše še kakšno pikco, je že malo klovnovski, ampak saj tudi klovni bolje vedo, kako zares je z ljudmi, ki gledajo skozi človeške oči.

Mislila sem napisati pesem Primož. Mogoče jo bom popoldan, ob ventilatorju. O fedrih in narobe obrnjenih ključih. Mogoče zato, ker nikoli ni hinavski, zahrbten, le malo pretkan in na svojem oblaku usedlan.

Fanatizem : nadrealizem

Igor Morski

Od nekdaj smo nagnjeni k temu, da se v različnih obdobjih bolj ali manj nagibamo k temu, onemu. Sempatja vmes posežejo intenzivni magnetizmi, ki si človeško voljo prisvojijo do te mere, da se ne zmore več sama odločati, izrekati o lastnih stališčih, kar me vedno prav zaboli. Da nekdo namreč postane goreč pripadnik te ali one opcije, pri čemer mu gola dejstva, jasna in razumljiva vsem nekontaminiranim bitjem vsaj razmeroma odprte glave, ne vzbudijo razmisleka, le nasprotovanje, včasih celo nasilne reakcije, namenjene obvladovanju prepričanja, ki mu pripada. Seveda imam v mislih politična prepričanja, ki pri nekaterih prerastejo v verovanja in se jih oklepajo do onemoglosti, četudi za seboj ali pa okoli sebe puščajo škodo, ubijejo zdrave možnosti, kakorkoli že. Šele danes mi je kapnilo, da so nekatere lastnosti ljudi v medosebnih odnosih, mislim v ljubezenskih vezah, globoko povezane prav s tovrstno pripadnostjo, ki verujočim zmeša glavo, kompas in počno reči, ki so popolnoma skregane z raciom. Na to me je opozoril kolega, sama pa o tem lahko razmišljam šele s konkretne distance, bližina (z nekom) ti zastira pogled in blodiš v začarnem krogu. Ko se nekdo oklepa nečesa za vsako ceno, postane fanatik. V našem okolju smo fanatizmu priča pogosto. Lahko se mu čudimo, ga obsojamo, skušamo pregnati, mu odvzeti moč, a je vsak tak poskus v bistvu le boj z mlini na veter. Morda kljub vsemu vreden truda, ker ne nazadnje ni pomemben le cilj, temveč tudi pot, ali pa predvsem pot, izidi pa so največkrat vseeno neuspešni. Grenke izkušnje. Z veliko kolateralnega smetja. No ja. V takšni vročini ni pametno razmišljati o fanatizmu. Če že nismo nekje v gorah, ob hladnih jezerih, je najbolje zapreti okna, se obdati s hladimi napitki, glasbo in počakati na prijetnejšo klimo ...

lahke glave

glavobol je treba peljat na sprehod
zanj izumit posebno stezico
pustit, da iz njega vzide nepričakovano
mogoče si slečeš še majico
zadihaš gol
in prisluhneš drevesnim
melodijam

Semelin čar

pod budilkinim kazalcem
na moji mizi
se razprostirajo sipine prihodnosti,
premešana vznemirjenja,
kanglice vode za nujne primere
in neskaljene čeri,
pav nad venci usod
z ostrim očesom
motri razmerja stekanj

---------------------

"Uganke in puščavska zapeljevanja so od zmeraj, kot palme, pesek in nebo. Tudi v kepah spanca so sopranska zapeljevanja in valovanja jutranjih minut med zemljevidi premočenih glasov ..." Janez Bernik v Nikogar ni k večerji

Zvezdne steze

 

fotka: Rob Woodcox

Stala sem na koncu ulice,

tam, kjer se ovinek zlije v reko,

močan sunek vetra mi je raznašal lase

po hrbtu, čez obraz in čez

naselje, kjer ni nobenega človeka.

Bila sva sama,

nasilni veter in jaz

z votlim gumijastim telesom.

Če se ne postavim bolj zase,

sem pomislila,

me bo kot razcapanko svojega

razbesnelega očesa

prebodel s puščicami,

lovec ima lok vedno s seboj,

in bom padla čez most

v divjo reko;

kot včasih Špela,

ko smo zvečer z litrcami najcenejšega vina

jurišali v mesto

in je vreščala,

da gre »k zvezdam«.

Lube sedmice

- nična tortica me danes (ne) čaka, praznovali bomo po mehiško, morda pa še pride na vrsto. Julija so dnevi za lube-nice, ne le en rojstni dan za meni lube, mesnate, v sedmice zapeljane ...

Neprevedljiv cvet

Tisto, kar te zaznamuje, dolgo časa nosiš s seboj. Kot neviden cvet v dlani, ki ga božaš s prsti. Listi so mehki, na otip žametasti ali pa svilnato fini. Včasih se nanj spomniš, ko že pozabiš, da je s tabo. Na občutek, ali pa glas, ki se je vtisnil vate. Včasih bi celo komu povedal zanj, ga delil, pa veš, da bi ga s tem razgradil, mu odvzel esenco, ki ima pomen samo zate oziroma jih ima toliko, da če enega izdaš, drugi še bolj zaživijo, vseh pa ne bi mogel prenesti naprej. Včasih imaš na dlani zgodbo, niz dogodkov, ki jih hočeš-nočeš gladiš, sestavljaš, brišeš ... V moji je včasih čoln, včasih pa ga ni. Voda včasih preplavi vse, kar v dlani je, včasih pa steče vame in dlan ostane suha, na videz prazna. Če ji prisluhneš, morda slišiš šumenje pene pod kožo, a ne vem, če ne bilo raje neslišno.

-trapanja

Za-, od-, s- ... Vročica v mezinčku, spran mozeg, nepojasnljive reči, ki prekipevajo od moči, s katero jih napajamo. Sladko-grenka, brez epiloga, ker tiščijo dalje, v več in čez. Za trenutek ali dva, ki sta lahko vse ali pa samo mehurčki v loncu vrele brozge ...

Slastna

... fotogenična poletna osvežitev ...

Školjke bi tudi kar pojedla; kot so mi jih nekoč koze pozobale s kikle, ki je zdaj brez okraskov.

Preproste reči

Ko je oblačno, tik pred dežjem (poleg tega še tik pred mesečno krvavitvijo), si želim samo nazaj na morje. Pod vroče sonce, z vetrom v laseh, le najnujnejše bi vzela s sabo, pa čolnič bi imela ... S takšnim sicer vem, da sem pred valovi varna kot majhno zasebno letalo z neizkušenim pilotom pred močnimi turbulencami (ko sem prebrala o nesrečnem pristanku Boeinga 777 v San Franciscu, me je zanimalo, če je bila kakšna odmevna letalska nesreča tudi na katerem od grških otokov, česar se sicer ne spomnim, Google pa pravi, da je ravno prejšnji teden nek izraelski par z malim letalom v neugodnih vremenskih razmerah izginil z vidnega polja na nebu nekje pri Zakynthosu, trupli so že našli), ampak bi tvegala. V modro, k žvižganju vetra, toplim pogledom, ribam .... 

(julijska slika s koledarja, ki je obešen ob moji pisalni mizi)

Čisto preprosto, ne? Saj bo kmalu september.

Gladko in tiho

 Angela Petsis

Z vazelinom namazane ustnice
so kot čolnič z dvema jamboroma,
ki v vetru
vijuga po robinzonski pokrajini
ženske, ki še ni
mati.

Ovce in klavci?

Prav hecno je, kolikokrat se kot slučajno najdeš v zgodbah, ki so jih napisali drugi; tisti, ki radi beremo, pač večkrat, jasno. Berem Tri ljubezni Lojzeta Kovačiča, kjer podrobno opisuje neko noč, ko okajen bodočo ljubimko pelje proč od ljudi. Temu so baje včasih rekli, da pelje ovčko na zakol. Ob tem sem se morala nasmehniti, ker dvomim, da si moški zares predstavljajo kaj drugega. Lojzeta sicer ne gre tlačiti v skupni žakelj s tistimi, ki o ženskah ne vedno dosti; lahko imajo smisel zanje, se na prvo  znajdejo z njimi, vendar kljub vsemu zgrešijo večino bistvenih detajlov, ki so, vsaj občutljivim ženskam, pomembni. Lojze gotovo ni bil tak, po njegovem pisanju sodeč bi rekla, da je bil izjemno subtilen človek. Ob ženski, ki jo »pelje na zakol«, razmišlja, da je dejstvo, da je intelektualka, pri vsem tem kvečjemu ovira; to najbrž pomisli vsak, če se zaveda, da ima s takšno opravka. Moški, ki naj bi bil klavec, si misli, da je »na pol začudena in radovedna ženska že na pol padla ženska; na eno koleno padla ko boksar v ringu". Hja ...

Ve tudi, da je ženska, ki ljubi, merilo lastne veličine in ne njegove moškosti. Ko se ženska kani predati, tega ne počne na voljo moškemu, temveč to stori, ker sama tako želi. Vmes največkrat  premleva celo paleto drobnarij, ki njeno odločitev utegnejo tudi zamajati, sam »zakol« otežkočiti, ga morebiti narediti manj krvavega, bolj mesenega. Šteje predvsem prvi dotik. Če pride z moške strani, ima zmago res skorajda že v žepu. Če je čuten, nežen, je opravil pomembno delo. Poljubi so vsekakor predpogoj, da do »zakola« sploh pride; harmonični, sugestivni in mesnati. Potem dotik kože s tvojo, pa prstov, ki morajo znati prijemati. O samem »klanju« ne bi, tu ima vsak svoje veselje. Tudi naslada ima mnogo obrazov. Besede pogosto bolj ne kot pašejo zraven; tu je težko ujeti pravo mero, mero, ki ti v danem trenutku odtehta odločitev. Še potem je pomembno. Lahko z »zakola« odideta objeta, oba zmagovalca oz. poraženca? Ali je objem preveč posesiven, če ti klavec pač (še) ni dovolj blizu? 

Toliko malenkosti je, zaradi katerih je govoriti o »zakolu« več kot smešno. Živali gredo namreč prisilno pod nož, ne poljubno. Ljubezni se sploh ne meri. Lahko je stvar trenutka, ali pa je zraven sploh ni. Ženska, ki naj bi bila s svojo mehkobo ubogljiva in popustljiva ovčica ter klavec, ki strumno, neizprosno zakolje svojo žival, sta zabavni prispodobi za akterje medspolnih igric. Zdi se mi, da si vloge nemalokrat ukrademo, včasih pa iz njih naredimo vse mogoče oblike sveta, polsveta in tudi čezsveta.  

Morje

Modigliani, Nude

"Imaš rada prstane?" vpraša, ko s slamico srkam čudno modro pijačo. Na sredincu se mi v bledi večerni svetlobi lesketa prstan, ki mi ga je ob novem letu podarila prijateljica. "Mhm, zakaj?" odvrnem. "Kar tako. Mi je zanimivo, kako se ženske krasite. Polno enih reči natikate nase, da bi bile ... umm, bolj svoje?" Hm. Pomislim, zakaj imam nakit rada. "Oh, ne, ne bi rekla, da z njim poskušam biti bolj ali manj jaz. Tega niti nisem sama izbrala, mi je pa všeč. Rada imam lepe stvari pač. Sploh, če mi kaj pomenijo. Vsem ne moreš pripisati pomena." Zanima me, kam se bo pogovor razvil. Nič kaj presenečena nisem, ko takoj obrne temo. "A poješ?" vpraša, ko da muziko bolj naglas in zraven zapoje refren, precej milozvočno, pomislim; morda mu pri tem pomaga šum valov v ozadju. "Hu, v bistvu ne. Zelo redko. Bolj sama zase, če že. Nimam posluha." Ritem vsega, kar se gremo, je na otokih drugačen, bolj neobvezen, vzame si čas za nepomembnosti in ne insinuira razlage. 

V roke sem vzela knjigo Ptičja hiša Berte Bojetu. Že večkrat sem jo mislila prebrati, pa si nekako nisva prišli nasproti. Zdaj jo bom, zelo vleče. Pred kar nekaj leti mi je Branko v teatru pripovedoval o njej, navdušen nad Berto, nad njenim občutkom za zgodbarjenje. Kolegica, ki mi je podarila prstan, pravi, da je bila mama njenega fanta Bertina dobra prijateljica in da je njena proza zahtevna. Bi kar rekla, da zahteva posebno zbranost pri branju, da ti ne uide lepota zgoščenega pripovednega toka. Tudi ta se sprva dogaja na otoku, trenutno je tematika uglašena z mojim počutjem. Že planiram naslednji pobeg. Prav zanima me, če bom kdaj na otoku živela, kot so, sem prepričana, mnoge Modiglianijeve nagice. Ko pozirajo, jim na sproščenih obrazih preberem morje. V očeh se jim srečujejo val za valom, se prijazno stikajo in penijo kot dolgčas, ki ga preganja nov dolgčas.