Morske oči

Včeraj na letalu, ki je lebdelo visoko nad egejskimi otoki, pred mano sedi skuštran možakar z očali, ob njem pa svetlolasa deklica Zaria, hči, sem razbrala z zapisa. V rokah je imel pametni telefon, čas leta si je krajšal z zapisovanjem spominov, ki sem jih, kukalka, prav čitljivo lahko brala. Zanimanje mi je vzbudil, ker je v zelo lepi, tekoči grščini naročil kavo, še prej pa s hčerjo čisto po naše kramljal. Mogoče je bil Grk, ki že dolgo živi v Sloveniji, pred njim sta bila še stara starša, tudi oče je izgledal in, kakor sem lahko ujela, govoril grško. Prav privilegirano se mi je zdelo brati, kako nekdo preživlja čas na morju, izvedela sem tudi nekaj o njihovo družini. Zariine mame ni bilo, najbrž je pisal njej. O tem, kako se mu je zdelo, da ima okoli sebe tri otroke, mamo (videti je bila urejena gospa, nosila je lep nakit), ki ima sicer rada vse pod nadzorom, v resnici pa je čisto izgubljena. Oče, tudi zelo po svoje, ampak imeli so se v redu, ko se je piscu uspelo tudi sprostiti, zaradi česar je čutil očitke staršev, z Zario sta veliko plavala ... Bilo mi je, kot bi brala knjigo, bolje, živo knjigo pred sabo. Svojo sem sicer vzela iz torbe, bolj za kamuflažo, sicer pa je še kar dolga pot minila hitro, brez turbulenc, le Lucijan me je na vsake toliko cukal s svojimi "ampak a veš kaj, mamica ..." Potožil mi je, da ga naj bi bolel zobek, Zaria, ki je nazaj k nama kukala med sedežema, je prišepnila, da ga bo mogoče prišla iskat zobna miška.

Že dolgo nisem imela na sebi tako prijetnega oblačila. Belo tkanino, lahkotno frfotajočo bluzo z lepo vezenino iz grškega bombaža, domače proizvodnje. "Nič tukaj ni kitajsko," mi je zagotovil prijetni fantič v trgovinici. Za rojstni dan sem si zaželela nekaj belega, lepega. Prijetno me je hladila in objemala od sonca potemnelo polt. Na letalu sem se v njej sama sebi zdela kot galeb s široko razprtimi krili. Nekaj belega, obdana z modrino. Spodaj morje, ki vabljivo boža, zgoraj nebo, ki ovija s svoje že malo nadnaravne nebesne modrine. Z morskimi očmi je vse videti svobodneje, pospremljeno z vetričem.

Januarske oči

In že je novo leto. Mrzlo, rahlo, toplo na toplem. Sončni žarki režejo v oči. Vonj po svečah, mineralna ozadja, potreba miru, ki leze iz ušes, pogreje med prsti. Od daleč, kot vsako leto, že vabijo razglednice z grških otokov. Vmes še galone nepopitih jogurtov, praznih obljub, srednje dobrih knjig in kdo ve, kam se obrnejo jadra. Morda joga, na plečih česa nevtralnega. Ljubi hribi, zaljubljanje v drevesa, svež zrak, tihe zaupljivosti, ki jih šepetajo gozdovi. In stiski rokic, ki postajajo vse močnejše, odločnejše. Odraščanje, ki osuplja. Kdo smo, od kod prihajamo ... 

Jesensko neženje

Zelo rada imam ta čas. Ko jutra že pošteno zamrazijo, ta crisp, da se je treba oviti v tople jopice, šale, si morda že nadeti rokavice. Megla, tudi dež me ne moti, da ga le sempatja prežarči sonce. Takšni dnevi me spomnijo na londonska vandranja, na Highgate Wood, krasen ogromen park v gozdu, ki te objame s širokogrudnimi drevesi, vlago, ko že malo diši po zimi. In na dišečje čaje, vročo čokolado v prijetnih kavarnah, opojno dišeče sveče. Takrat mi je sicer nekaj nedoločljivega manjkalo, nikoli nisem bila tako zadovoljna kot zdaj, ko v dlani grejem Lucijanovo dlan, le da to niti ni bilo še tako pomembno. Rada sem se zgubljala, se srečevala z nenavadnimi ljudmi, se zapletala ... Neka skrivnostna melodija mi je vedno igrala nekje za ušesi, me vabila v neznano. Knjige, sporočilca, ki jih razvozlavamo vnaprej, za nazaj, mamljivi okusi po kostanju, čokoladi, sirnemu fondueju ... Kape, šali, gamaše, mehak tvid. Pogledi neznancev, ki grejejo in plašijo hkrati. Ta del leta mi nekako vedno pod roke pridejo zanimiva čtiva. Zdaj Pravek in drugi časi Nobelovke Olge Tokarczuk, pa Stvari, ki padejo z neba Selje Ahava. Uživam, ker so počitnice. Nekaj časa zase človeku vedno znova vrne optimizem, barve nežnosti, ki se v naglici rade izgubijo. Olupim še kaki, ga narežem na krhlje in se zasanjam v zdaju.


Selja Ahava čisto na začetku povzem Aristelovo Poetiko.

ZAČETEK je to, kar ni nujno, da bi bilo nadaljevanje nečesa, pač pa temu lahko nekaj sledi ali iz tega nekaj nastane.

SREDINA je to, kar pride za nečim in čemur spet nekaj sledi.

KONEC pa je, nasprotno, to, kar po neki nujnosti ali udomačenosti zakonitosti nastane iz nečesa, čemur pa nič več ne sledi. (prevedel Kajetan Gantar)

Meta ...

Večkrat razmišljam o tem, kako vedno bredemo med tistim, kar je najbolj v nas, kar smo in kar je pred nami, dejansko in dotakljivo, iz mesa in krvi, in tistim, kar se nas zasanjano drži, četudi ga (jo?) odmislimo. Kajti sanje, ki nas ovijajo, smo tudi mi. Vse tisto, o čemer sanjarimo. Tankočutni »meta«, ki ga imam rada, in včasih grobi tu in zdaj, ki me hoče, grabi, potrebuje. Greva z malim na sprehod, on na poganjalcu, gledam ga, kako se poganja, mi pripoveduje o nečem iz vrtca, o kravi, ki jo greva gledat … hkrati pa se me za roko drži še tisti drugi del, ki gre le redko stran. Še najbolj, kadar ne berem in ne poslušam glasbe. Klavirja. To sicer ne zahteva nege, ni zamerljivo. Če se ne zmenim za metasprehajalca, mi ne bo zabrusil, veš kaj, ti si ena lumpa, sama bom počasi dojela, da zanemarjam nekaj pomembnega. Odmirajoči list na drobnem stebelcu življenjskega, ki ga potrebujem za celovitost. Med tu in zdaj, ljudmi, sanjami …

Večerni radio

Včasih kak drobec spomina na dan potegne minulo, pometeno pod stare omare, nekam že. Nedolgo

nazaj sem v krasni knjigi prebrala, da so skrivnosti tiste, ki nas zares opredeljujejo. Če o njih kaj

povemo, jih razkrijemo in hkrati vzamemo notranji naboj, ki pa je lahko močno transcendentalen, saj prehaja iz svoje mirujoče skoraj nebiti v bit, ko se jih spet dotaknemo. Vsaj za trenutek se spojijo z zdajem, ki ubira svojo pot in se ne meni za drugo.

Zadnjič mi je prijateljica poslala link nekega pogovora na radiu, zvečer res nikoli ne poslušam radia. O njem. Tej moji pometeni zgodbi, ki se sem pa tja zabliska skozi dan, kot sončni žarek, ki zbode oči

pozimi. Spomnila sem se, da pravzaprav nimam niti ene pametne fotografije, ki bi jo lahko kdaj vzela

v roke, nekaj oprijemljivega o nama. Čeprav jih sicer imam povsod, o vsem. Bila je sicer ena, ko sem

pritisnila na sprožilec nekega zimskega dne, ko sva se na poti iz Trsta ustavila na slovenski obali. V

mivki, počasnih korakov, s težko torbo na hrbtu, je zrl nekam daleč predse, v modrino. S kapo na

glavi. Lasje so valovili v vetru, tišine ni zmotil niti moj foto škljoc. A se je izgubila, nimam pojma, kje je.

O nekih čutnih načinih je razmišljal, v povezavi z arhitekturo, prostorom, vmesjih. Kar sva midva bila vedno. Nekje vmes, sama zase, drug za drugega,drugje. Spomin se zasuče nekaj let nazaj v grški otoček, ko sva sedela za leseno mizo tik ob morju.

Popoldne je bilo, sončna pripeka se je odbijala z morja, med naju. Pogovarjala sva se ali pa se sploh

nisva, ne vem, o nečem, kar je dajalo čutiti čisto preveč, s čimer sva se navadila kar dobro shajati.

Utihnila sva, vmesni prostor je bil domače poln neizrečenosti, morje je dišalo po mediteranskem

rastlinju. Če sem zamižala, me je odneslo kamorkoli. Zaplavala sem z ribami, poletela s kormorani ali

lastovkami. Na tabli taverne je pisalo ευ ζην, dobro življenje. Postregli so z dobrim vincem, grškimi

dobrotami in z nevsiljivo prijaznostjo, ki nama je bila všeč. Diskretno so naju pustili pri miru. Da ne

zabredem pregloboko, ne nazadnje sva pustila pri miru tudi en drugega, ni šlo drugače.

Včasih, ko si nečemu ali z nekom dovolj blizu, da bi se lahko v njem izgubil, moraš stran. 

Dvoje preveč čutečih bitij bi izničilo svoje jedro. Ostane skica nečesa, kar bi hotelo biti krasna slika. 

Rože, otok in željnost

... v vse troje sem zavita te dni. Rože, ki jih imam rada v svoji bližini, ko posije sonce oz. ko sem deležna vsaj namigovanja na sončno. Namigovanja prebujajo, mene vedno. Morda so mi bližje od stvari same, ko se zgodi. Če se. Pri namigovanju je možnost velikanska, vsemogočna. V resničnosti pogosto izgubi moč, čar, barve. Kar naenkrat je bleda dejanskost, ki jo raje odsanjam proč. V debelo noč, posuto z zvezdami, ki se kadarkoli lahko utrnejo in ...

Danes sem si kupila lepo rumeno, brstečo cvetlico, ki spominja na smilj, ki ga obožujem. Diši po morskem, ki se tudi nekako približuje, vsaj v mislih. Junij morda še ni ravno pred vrati, v mislih pa že moli mezinec v mesečevo dlan in malo požgečka. Ne vem zakaj se mi danes v mislih sprehaja Selimovićev Otok. Na mah sem ga prebrala že davno, čeprav bi ga težko obnovila. Najbolj se spomnim občutka koprnenja in miru, ki se izmenjujeta v zgodbi. Krasno zapisani. Selimović obvlada, ni kaj. Necelovitosti, želje po še, ko že imaš vse. Nekje je zapisal "znaš li šta je najljepše u životu? Želja, prijatelju." Ja, tako je, Meša. Morda te letos spet vzamem s seboj na otok, kjer še nisem bila.

Kofi

V teh hladnih dneh namesto čaja za spremembo paše kava. Vonj po praženih kavnih zrnih, ki greje misli, jezik, požiralnik. Snežinke se zapletejo v vonjave kot neukročeni lasje, ko nočejo biti speti. Zaplešejo svoj ples, popeljejo na kak pretekli džiro, breciljen in izmuzljiv še bolj kot sem kdajkoli sploh razumela. Ne maram mraza. Zimo pogojno, po dolgi, lepi jeseni zapaše nekaj hlada, beline, ki po svoje pomirja, katedrali celotno bit, to je pa tudi vse. Zdaj že mislim na poletje, na valove, vročo kožo na pregretih rjuhah ...

Lucijan v sneg rad skriva gumijaste živalice. Zakopljemo jih, potem spet najdemo in je blazno fino. Njegova topla dlan, ko je najbolj mraz, ogreje prezeble kosti. Ko zamižim in prisluhnem enakomernemu teku pralnega stroja v ozadju, se mi zazdi, da se bliža nov film. Čisto nov.

Pšššt ...

Samo p.s., ki v bistvu ne paše nikamor, ali pa povsod. V neizkušeni dobi, mladostništvu npr., po vsem, kar nas navdušuje, neustavljivo hlastamo. Brbotamo od strasti, rečemo vse in predvsem tisto, kar bi bilo bolje, da bi ostalo neizrečeno. Kasneje, z nekaj kilometrine, zrelejši, če temu lahko tako rečem, hlastamo bolj z očmi. Zaletavosti ni več, v pogledu je kozmos mišljenja. Strasti. Če smo dobri opazovalci in bralci ljudi, če v tem uživamo, skorajda ni treba več ničesar reči. Hecno, ampak resnično.

O k n a

Dneve bi shranila v steklu oken. V kvadrat, pravokotnik. Pridih dneva, tisto, kar na večer ali na noč, preden zaspimo, izstopi v ospredje, če ga zavrtimo nazaj. Od trenutka, ko zazvoni budilka, pa vse dokler ne zatisnemo oči in zaspimo. Videti bi bilo kot sledi ledenih rož verjetno. Ko bi se površina otoplila, bi se zbrisalo. Kot tudi se, dnevi v našem spominu. Ko se ledena občutja ogrejejo, nanje pozabimo. Ponavadi. Kadar nas preganja kaj močnega, se vrača. Večno vračanje. Igrivost. Vse to, kar bi lahko bilo ...

Dišati in brati

Prime me, da bi kaj napisala, ko pridejo mevlje na obisk. Tiste žgečkljive, ki spodvijejo navade, presenetijo. Pa sploh ne berem rada takih zapisov, nasprotno, najbolj pašejo resni, mračno zahtevni, ali pa vsaj inteligenetni, par stoletij stari. In odour sveč Voyage, danes mi diši po zimskem Dunaju. Čarobno. Topla obara pod jezikom, knjiga Vodolazkina Laurus na lagerju ... Nič drugega ne rabim. Na trebuhu božati otroka, preden zaspi, in sem izpolnjena.

O prstu

Čisto na kratko. Lahko bi pisala o tem v neskončnost, mogoče kdaj bom, zdaj se mi mudi k sinu, ki že spi.

Človekov prst z roke, ki mu počiva na obrazu. Kaj vse pove, neverjetno. Na dan prikliče spomine na navidezne mimobežnosti, ki so morda toliko več. In kaj vse na prstu je. Prst s slike, prst na klavirski tastaturi, na otrokovem čelu, na mokri ustnici, v ženski dlani. Skritost v razkritju.

Ranljivosti

Vetrovno je. Vrhovi smrek nekaj dolžin rok pred mojim oknom se zibajo kot malo starejše obiskovalke nostalgičnih koncertov, plešejo v objemu, ko mali spi in imam čas za čaj in nutello z žličke; stare pregrehe.

Rahlo pogrešam zanimiva sporočilca, ki sem jih včasih tudi prek bloga sempatja prejela od koga; da uživa ob mojih pisarijah, se z njimi poistoveti, enkrat mi je nekdo napisal, da si čisto predstavlja, kako spim na boku in se zbudim zmršena, še dišeča po sanjah. Ja, lepe so take drobnosti. Danes sem prejela podobno simpatično sporočilce prek fejsbuka, od prijateljice Nacetove sestre, ki živi nekje v UK, se mi zdi, igra flavto in bo maja koncertirala tudi pri nas. Prijazno vabilo, čeprav se še ne poznava. In poslala je pomlad, pravi, ki tam tudi že veselo kuka, pa še z morja jo voha. Tudi morje tu pogrešam, čeprav sem se lepo navadila novega okolja.

Počasi bom začela pripravljati lososa, že dolgo ga nisem. Mali ima rad ribe, me veseli. Ribe, te morske dekline, ki se vrtijo v vodi. Lepo jim je, dokler ne končajo na naših krožnikih. No ja, vsak ima svojo usodo. Nekateri konci so bridkejši od drugih. Bruseljski včeraj, npr. Ranljivosti ...

V loku

Skozi okno opazujem ptice. Vrane, ki odletijo z dreves, visoko nad šolskim poslopjem razpno peruti in gredo v nove napetosti, morda miroljubja.

Svoje po-čutje bi najlažje orisala z razponom ptičjih peruti. Valujoč lok. Od b-z, vse bi lahko obesila nanje. Ostri robovi, recimo jim a in ž, se v lok ne ujamejo. Ne čutim jih več, skoraj nikoli. Z materinstvom so se omilili. Morda sem jih pregnala v namišljen steklen kozarec, za kdaj kasneje. V raztresenosti, ki se včasih prime loka, sem pozabila zapreti pokrov, zato so odfrleli kdo ve kam. Notri sem posadila bonsai, ki ga redno zalivam. Zdaj, ko se bliža pomlad, bo kmalu zacvetel. Poln velikih rdečih cvetov bo.

Muzej v spominu

Medtem ko s plastično žličko, nepočesana, še v spalni srajci, s plišasto čapljo v naročju, hranim Lucijana, ki sedi v svojem stolčku, online berem kolumno Renate Salecl Prazen stol in popisan list. O filozofih, med drugim, seveda zaradi Aleša Debeljaka; le enkrat sem brala nekaj njegovega, ne preveč navdušena. Pa zelo zoprn glas je imel. Zmrazilo me je, naježena koža. Saleclova piše o profesorju Žvanu, ki je bil tudi Njegov profesor. Ne samo Alešev, njegov, ki je zaznamoval moj študij. Večkrat mi je pripovedoval o Žvanovih predavanjih, očitno je na mnoge nadobudne študente naredil močan vtis, pred prvim izpitom NKF pri Kobetu mi je celo skopiral svoje zapiske z Žvanovih predavanj. In privrejo spomini. Na čas, tako zelo drugačen zdaju, pa še ni tako oddaljen. Vsega se še plastično spomnim, kak vonj, beseda, šum, me sempatja spomijo na ta čas, a ga skušam ne preveč dolgo zadržati s seboj. Ker zdaj živim tu, drugače, brez vseh tistih knjig, misli, občutij. No, nekatere imam tudi tu s seboj, na policah, a jih ne vzamem več v roke. Zelo zelo redko. Potem o Barthesu, Barthes, fiju, že ime je tako krasno, da se naježim. Strukturalizem je bil zame kot poezija. Goltala sem teorijo, jo po svoje živela. Spomnim se, da sem takrat zelo redko gledala televizijo, ker se mi je zdela prebedasta. Futer za ovce. Filme sem si zloadala, in tisto, kar me je zanimalo, dnevnega programa nisem spremljala. Zdaj spet ga, vsaj včasih, vedno razočarana. Nad bedo, ki nas obdaja, slabo artikulacijo ljudi, ki brez zadržka nastopajo pred ekrani, slaboumnimi koncepti oddaj. V bistvu se ni skoraj nič spremenilo, le da se je. Čas zase sem zamenjala za čas za otroka, ki pomeni več kot karkoli, to že, ampak okoli mene je vse še enako. V meni ni več enako, je pa še, vedno bo. In prazni stoli bodo vedno asociirali z vabljivimi nepopisanimi listi. Ki hote ali nehote nase priklicujejo spomine in popolnoma navaden dan, mrko siv in nenačrtovan, pridobi malo trši okvir. Pogledala sem skozenj, spomini, vsebina s časa malo nazaj, bo z mano šla  skozi dan. Lucijan bo kakšno žlico vanilijeve kašice namesto v usta dobil na lice. Razmazal si jo bo po čelu in laseh, skrbna mami ga bom mirno, smehljaje obrisala in mu dala še eno. Malo z zamudo, pa vendar. Ne bo lačen. Še lubčka bo dobil, za vse nazaj in naprej. Za potrežljivost z mano, za ljudi, ki so, a ne več tu. Malo še v meni, a vse postopoma izzveni, ne?

Ko bova šla z vozičkom do knjigarne, po knjigico s plastičnimi platnicami za dojenčke, se bom z mislimi sprehajala po jezikovni koži. Po spominu, ki zadrhti, ko ga pobožaš  ...

Čutnice

Pogled skozi okno v temi. V nebo, zrcalo dnevnih misli, ki porajajo nepremišljena dejanja, včasih besede, ki bi jih potem vzeli nazaj, jih skrili v žep, zvezali v figo in jih nikoli več počesali. Takšna so tudi potovanja. V neznano, notranja. In zvok, vonj. Vse je tu in tam, če zares dobro pogledaš. Na dlani, ko misliš, da moraš na konec sveta.

Vaje

... v objemu, npr. Tako je naslov filmu, ki je zdaj po tv-ju, zadnjič sem Nacetovemu fotru hotela nekaj povedat o njem, naslova se nisem spomnila, navdušen plesalec je, film pa sicer nič posebnega, videla sem ga že, dvakratnega ogleda si ne zasluži.
Vaje, koliko jih je, v življenju. V objemu, v pogovoru, besednem zapeljevanju recimo. Ko samo poslušaš, rečeš besedo, dve in šteješ globoke vdihe sogovornika, ki te bere med vrsticami. Pod tuš sem šla, s skoraj vročo vodo sem se tuširala in se mimogrede zagledala v pikasto zaveso okrog banje, ki sem jo kupila lani, preden sva se vselila sem. Sogovornik me je peljal, ker je šel ravno tja v tisto smer, hčeri nekaj vgravirat v nakit, darilo, ki sta ji ga podarila z ženo. In vse tiste besede, ki so bile izrečene, tudi zamolčane, poznala sva jih oba, čeprav so sproti izzvenevale. V mojem trebuhu je že bilo življenje, ki ga živim in me izpolnjuje. Vaje se dogajajo ne oziraje se na tu in zdaj. Ko jih še slutiš ne, se nekje začenjajo, drugje že usihajo. Ostanejo tišina, brez obžalovanj ali posebnega zadovoljstva. Podobne so lastnemu odsevu v oknu zvečer, v temi, ko s sosednje sobe slišiš tango in zaplešeš sam s seboj. V temi zapeljivo vzvaloviš ramena in boke, zamižiš in si skoraj neslišno nekaj zamrmraš.

Tako v dlani kot na zemlji

Najlepše je, ko v sebi nosiš pridih nečesa, kar ti potrjuje, da je tvoja bit smiselna. Potrebna in želena. Preprost in oprijemljiv občutek je. Kot karte taroka, ko v dlani držiš zmagovalno kombinacijo in te ni strah.

Noč ima svojo moč

Ko zaspim,
z dahom poležem vse zvonike sveta.
Skozi telo zadoni tišina,
mezinčki božajo lička malih oseb,
nek svetilnik, mogoče moj,
ali pa tvoj,
z zelenim žarom privablja
čolniče,
da ne utonejo.
Nočni val,
ki se dotika samo po polnoči,
je nemarno poreden.
Nežni svit izza trepalnic
pomirja vesolje.

Šelestenje

Od nekdaj ob poslušanju šelestečega listja z dreves od ugodja skoraj zamižim.

Rada imam migotanje kot las tankega rastlinja v vetru, ki mimoidičim šepeče sporočilca o ljubih rečeh.

Ko ustnice naslonim na téme Lucijanove glave, kadar mi sedi v naročju,

me navda prav takšno občutenje. Poplesujoča čustva zašepetajo najlepše misli, polne topline in so nerazložljiva, a več kot stvarna. Deček v naročju mirno diha, diši in me drži za prst.

Lucijanov svet

Je. Milina, iz mojih dojk v njegova usta. Morja čudes v majhnih očeh. Vanj vsak dan najskrbneje polagam ljubezen. Včasih je krilata, drugič uhljata. Vedno iskrena in nikoli sebična. Neskončna.

V miže

Trnek sem vrgla
med ljudi,
na slepo.
Magmatska zrkla lovim.
Pekoča, deroča,
ki žgejo tudi
v miže.

V nove širine

Dolgčas je, kadar mi nihče ne spleta domislic. Kadar se vanje tihotapim samo kot kukalka, ki ni dobro spala. Kot da bi trkala na okna hiše, v kateri ni nikogar in iz izbe kot v polsnu slišim frfotanje ptiča, ki se je vanjo ujel skozi razbito steklo. Za novo leto si, enako tudi morebitnim bralcem, želim, da bi kdo mislil na nas dovolj močno, da bi se iz misli rojevale gole besede, še bolj gole ideje in vsaj včasih tudi malo muzike. Srečno!

Večdimenzionalno

Plavam na ramenih neizsanjarij, ki pridobivajo realni okvir.

Toplo je in bolj tesno.

Čutimisleča bitja

Ne imeti možnosti brati dobrih knjig, bi bilo podobno hromeče kot ne smeti objeti nekoga, ki ga imaš rad. Brez obojega ne bi začutili svojega obraza, ko žari od zadovoljstva, ko se vanj naseli svojstven mir. Tisti mir, ki vsaj po mojem človeka zares naredi; brez tava po svetu kot ranjena žival in se bori s samim seboj.

Vesela sem, da sem v roke vzela Knjigo objemov Eduarda Galeana. Čudovito topla je, sestavljena iz zamislic, ki ti osmislijo bit. Skozte stečejo kot bister potok, ti operejo utrujena stopala, zmočijo zapestja, da se z njimi osvežiš, ko ti v glavi zakuha. Dragocene so te majhne reči. Ja, resda ponavadi nanje pozabim, vem pa, da so in kje jih najdem, kadar nehote pride do navkrižja z notranjim mirom. Vem, kam ponj, da si ga kot papirnatega zmaja privežem okrog zapestja namesto ure in ga vzamem s seboj, kamorkoli me vodi pot.

Galeano pravi, da ljudje pišemo zato, da sestavljamo svoje delce. Izobrazba nas, pravi, razčetverja, ločuje našo dušo od telesa, razum od srca. Ribiči s kolumbijske obale so tako biti doktorji etike in morale, izumili so namreč besedo sentipensante, čutimisleč, za jezik, ki govori resnico. Kdor ne čuti, kar misli, ne ve. Veliko nevednežev je med nami. In zlagancev.

Portretna zgodbarjenja

Raphaelova Joanna

Portreti me fascinirajo odkar pomnim. Fotke ali slike od blizu, predvsem obrazov, ki so povednejši kot karkoli drugega o človeku. Na obrazu je vse, kar smo. Vse, kar nosimo s seboj, še tisto, česar smo se s težavo otresli; bolečine, travme, strasti, predvsem pa skrivnosti, ki se ne pustijo razbrati. Kot male nevidne živali nam silijo iz oči, ustnic, če se ne razlijejo po koži in se svetlikajo kot zlati prah. Ali pa nas markirajo z madeži, pikami, gubami, brazgotinami. O vsakem obrazu se da tudi na prvi pogled marsikaj povedati. Ko človeka spoznavaš, ti hote ali nehote razkriva mnoge detajle, ki jih, tisti, ki radi vizualiziramo, nekako prilepimo k njegovi podobi. Oblikujejo zgodbe, z besedami, gestami, pogledi, vonji, dotiki ... Rada imam takšna zgodbarjenja. Z njimi se zaposlujem, kadar so moje vsakdanjosti prekompleksne, ko jim ne znam priti do dna. 

ostale fotke: http://colectiacosticaacsinte.eu/about/

Zelenila

Po finem vikendu še lasje prav stojijo. Velikokrat se v ponedeljek jezim nad njimi, nobena frizura ni v redu, danes padajo lahkotno, pustijo se speti, prepogibajo se, voljni oz. zadovoljni.

Ženski pogovori o norih pričakovanjih in neizogibnih spremljevalnih razočaranjih, o padlih idealih. Otroške domislice, ki ti zbistrijo preodrasle poglede; natrgajo jih na kosce in jih kot odpadle lističe zasanjanih belih brez zazibajo po tvojih vodah. Brbončno razvajanje s soškimi postrvmi, odličnimi kobariškimi štruklji ter številnimi presenečenji, ki burijo čutila, čemur sledijo le še medspolni dialogi na dvignjenih ravneh.

Premišljevanja in čutenja o lakoti po ljubezni. Česa vse ne storimo zanjo ...

Kreativne delavnice, ki jih bom izpeljala, izvedbena snovanja. Kadar bi bilo nujno vsrkati več klorofila, da se nekaj časa neprekinjeno lažje diha, si bom od zdaj naprej na glavo poveznila zelen klobuk. Tako bodo zelene misli v glavo pritekale brez napora.

Skrivalnice

s soncem se grem, v gozdu, ki šumi v rahlem vetru kot leni valovi.

Svetlozeleno listje se veselo pozibava, hrustljavo v dopoldanski svežini.

Požiranje svežega zraka masira pljuča, sonce pa polira očesna zrkla. Iz gozda potem prideš kot nov, lažje glave in gibkih ramen, s prožnejšo hrbtenico. In z majhnim žarkom v dlani, če ne dvema. Eden se mi je ujel še na kožo zadaj na temenu.

12

Približno 12 svetlobnih let je razdalja med dvema, ki se težko razumeta. Dvanajstka, se mi zdi, se stika z modrino, ki ni ne topla ne mrzla, ne strastna ne medla, ne srbeča ne lepljiva, ne dojemljiva. 12 svetlobnih let te ločuje tudi od ljudi, ki se udobno pomenkujejo o vsakdanjih pripetijah, ko se tebi trebuh dvojke - od dvanajstke, suče skozi čustvene membrane kot nabrušen srp, trga vse pred seboj in dela prostor kdo ve čemu ...

In morda je samo ovinek in pol razdalja med brezkrajem, kjer si in prikupno kočo na vrhu hriba, odkoder z balkona in skozi okna vidiš na vse strani in ti z najljubšo jakostjo igra veter.

Kontrolorji uma

Zjutraj sem k zenicam, v zeleno, povabila dva skoraj nevidna čolniča.
Že nekaj časa vem, da morajo odpluti proč.
Uvideti čisto druge horizonte, brez informacij iz ozadja, ki jim jih vsiljujejo možgani;
tečni, vsevedni vsiljivci, kontrolorji uma in čutil.
Kot slepka se bom naučila prepoznavati nianse, ki povejo več kot hočemo doumeti.
Da si prikrajšam kasnejše muke, ki jim sicer ne uideš, ko za seboj poplačuješ račune.

Miro, Gentleman, 1924

Nežne češplje

Na knjižni polici sem našla nekaj listov papirja, kamor ponavadi prepišem ali skopiram kakšne misli, pesmi, ki so mi všeč. Na enem je pesem Nežno pesnice Laure Salomon, ki pravi, da rada izreče besedo palačinke. Tako kot jaz rada rečem češplje. Rada jih valjam po ustih, tudi med prsti. Za tujce skoraj neizgovorljiva beseda, meni pa so naši šumniki všeč, ker mehčajo jezik in vanj vnesejo igrivost, otroškost. Češplje rečem enako rada, kot rada spim na sveže postlani postelji.

Ko mi gre kdo že hudo na živce s kakšnimi prerigoroznimi razlagami, bi mu z veseljem rekla: " ... veš kaj, češpljo si zatakni za uho, pa bo boljš." Beseda češplja in podoba, ki jo označaje, imata v sebi nekaj sončnega, ki se verjetno stopi na ustnicah na poti navzdol, bi rekla Laura. In ker so takšni naravni zakoni, kot sem jaz dan, ti pa nisi noč in včasih pustimo mačkam, da nas ugriznejo v levo roko. 

Παιδαγωγική (pedagogika)

Rada bi vzgojila granatno jablano. Tako, ki bi nudila najprijetnejšo senco in bogato obrodila lepe sadeže. Njihova semena bi semintja nanizala na laks in si jih zavezala okoli vratu, da bi se mi na ključnici svetlikali kot koralde, iz katerih se včasih pocedi krvi podoben sok, za polizat. Zraven drevesa bi imela še majhen vrtiček, z najnujnejšim. Da bi lahko občudovala rast. Zorenje. Se naučila sprejeti tudi venenje, razumeti razpadanje.

slika: Afternoon Walk of the Three Pomegranates, Daniela Ovtcharov