Pagan poetry

ko z bosimi stopali stopicljam po glasbenih lužah, se vedno pogosteje najdem prav v njeni

odgovarja mi temperatura tekočine, tudi gostota usedline v gladko izdolbeni kotanji ... moten masažni brbot poživlja nožni obok

Mostiščarji

Sanjalo se mi je, da sem imela zmenek s fantom, ki je živel na najbolj SV točki Slovenije (v mestecu na H, neko polmadžarsko ime, ki v realnem ne obstaja) oz. ob meji. Do tja je vozil vlak, 12 ur, cena vozovnice 12 000 SIT. Ko si prispel tja, do zadnje postaje, te je čolnar po reki odpeljal do njegove hiške ob robu reke, ki je bila skrita za vrbami žalujkami. Ženske so ročno prale perilo ob bregu, psi in kure so jim peli ljudske pesmi. Živel je s psihotičnim fotrom brez noge in s psom, v ločenem poslopju, na skednju. Premik v čas mostiščarjev. Ker sem zamudila večerni vlak, z njim bi na zmenek prispela sredi noči, sem po telefonu poklicala, oglasil se je foter. Nisem se mogla spomniti imena fanta, pa sem vprašala kar, če je Grega doma. Foter je zvenel prijazno in nič me ni popravil, čeprav ni imel sina s tem imenom. Rekel je samo: »Ni ga še, ampak ti kar pridi. Te bom počakal s čolnom. Pri nas je zelo lepo.« Seveda sem se usrala, si popravila šal okrog vratu, oprtala prtljago (mogoče sem se selila – cel kup reči sem tovorila s seboj) in se po bregu povzpela, odkoder že sem prišla.

Via Lactea

soba miza 3. stoli
ženska se guga na belem usnjenem naslonjaču (stol št. 1)
moški sedi na kuhinjskem stolu (št. 2) – 90° na njeni levi
3. je prazen
sprednji nogi skriva pod perutmi mize
tišina
skozi slabo zapirajoča balkonska vrata
piha nočni zrak

ženska:
govorim, nič ne povem
podobna sva si, a si ne slediva
čutim smetanasto stepanje v želodcu, a metlice ne drži njegova roka
vsaj zdajle naj jo prime
vem, da bova počakala, da stepanje mine
ostala bo domača, zmrazljiva tišina
muzike ne slišim dobro
kakor od negotovosti pijani smotri
se mi je zagozdila v ušesnem bobniču

moški:
njenih besed (ki ga spremljajo med vožnjo na delo)
ne znam izvabiti iz nje
ne, sama jih blokira
z vilico ji jih bom izbezal iz grla
če ne popusti
moje stanovanje je zamrznjena plesna koreografija
nisem prepričan, če je gibe sploh prinesla s seboj

rêpete obojespolne togosti se ležerno posede na vrh 3D slike na steni, namesto prahu

ženska:
koža se ji ježi od hladu
razmakne nogi da se je globlje dotakne
ritni krajec ji visi čez rob stola
posluša nekoordiniranost svojih misli
kot da bi jo hlad posiljeval z umetnim dihanjem
dotikala
bi se
prebožala bi ga od stopal do temena
naj poklekne predse
v njegovih očeh nič ne piše
nekje drugje so
ne pišejo po nareku
zrejo v nebesno intergalaktično plejado

moški:
begava po skrivnih, ozkih ulicah
lovljenje sploh ni preprosto
puščično konico zenice ji zarinem v usta
da se zdrami
budna mi spi
poležem jo čez mizo
in ji slečem neodločnost
jutri se lahko zmeniva
kaj nama je skupnega


ženska vstane, rob temno rdeče obleke si potegne čez zadnjico in smukne pod odejo njegove postelje
moški gre na wc, nekaj časa postopa pred ogledalom, ki mu je prenizko, znebi se nekaj telesne tekočine - kot pregreto mleko mu vre v mehurju, in se uleže zraven nje

z mrzlo roko ji seže pod obleko, poboža njen trebuh in odmisli pretekli večer
potopi se v mehkobo nepoznanega, ki ničesar ne obljublja

Rojstvo idej iz duha dramatike

Bila sem naprošena, da nahitro prevedem tri različne tekste o izredno zanimivem dramatiku. Prvi tekst je avtorjev prolog, napisan v 1. osebi, o štirih vlogah imaginacije. Že dolgo me nobeno besedilo ni tako zapeljalo, odlično je. Tip piše (mimogrede, znašla sem se v prevajalskem konfliktu z besedo WRITER, ki najjasneje pomeni pisec, v njegovem primeru lahko tudi dramatik, ampak a ne bi zanjo vendarle uporabil samostalnika playwright? --- kakorkoli že, -dramatik- oriše njegov poklic, pisec je morda res preširoko, kot me je *zavedel moj mornar) o gledališču, ki je zaznamovalo njegovo življenje: potovanja, zabave, triumfi in kontinuirano raziskovanje. Gledališče mu navsezgodaj prižge svetilko na nočni omarici in mu reče, naj se zbudi in bruha (po prekrokani noči).

Vloga imaginacije dramatika ga sredi noči preseneti v postelji; nek tip leži ob njem in mu pravi, da je prišel, da z njim preživi življenje -- dramatiki se naseljujejo v ljudi, ki so znotraj mrtvi, kakor raki samotarji, ki se zavlečejo v prazne oklepe. Taisti tip mu potem brezobzirno preuredi stanovanje, sebi v prid, z njim mora popivati in se predajati patetičnemu ženskarjenju iz obupa, za njim po tleh sesa pogrižene nohte in kadar dramatik piše, z njim sobiva v popolni tišini, ker mu sicer grozi, da ga bo ubil.

Režiser, tretja vloga, ga po dolgem času pokliče po telefonu, četudi se mu doslej večkrat ni oglašal, na drugi strani žice ga je pozdravilo samo zvonenje v prazno in naposled brezosebni glas avtomatskega odzivnika v tujem jeziku: »Ni povezave.« Ko se zajeten gospod odloči stopiti v stik z njim, je poln nasvetov in blazno zaposlen, čeprav v celem letu ni naredil ničesar. Svetuje mu, naj bralca za kratek čas postavi v svojo glavo, mu razkaže naokrog.

Zadnja vloga je vloga igralca, ki se čudi nad dramatikom in je v primerjavi z njim iznakažen z jedkim aparatom kontrole, ki ga boleče razgalja.

Slog Crimpovega pisanja je izčiščen, brez olepševalne navlake. Zelo moški je. Občudujem njegovo delo, kakor tudi smisel za prikrito, za tisto, ki pravzaprav najbolj določa človeka. Komaj čakam na premiero predstave, želim si, da bi se z njegovimi teksti spopadli še kje.

Nedvomno je zaznamoval moj vikend, prevladal nad ostalimi obveznostmi, a prijetnemu s koristnim pač ne morem obrniti hrbta. Polovico prejšnje noči sem se poskočna zbujala in si na pildke zapisovala ideje, ki so se rojevala iz duha dramatike; uporabila jih bom za študijske obveznosti.

Crimp, inspiriraj nas še naprej!

DD 1 v bus duetu

Jutranja avtobusna vožnja. Zapeta do vratu si diham za ovratnik in mežikam v biserno zamrznjene travnike ob polju, ki jih seka prometna vijugasta cesta; bleščijo se, kot da bi bili pokriti z odejo iz srebrnkastih brezbarvnih očesnih leč. V naročju mi počiva Barnesov Aristotel. Lebdenja nad biserno preprogo se zavem, ko opazim, da na moji desni sedi možakar, ki je prav tam sedel že prejšnji teden in radovedno sklanjal glavo, da bi videl, kaj berem (zapomnila sem si ga zaradi kosovelovskih očal in očarljive znucane usnjene aktovke, ki jo skrbno čuva na sopotnikovem sedežu); od takrat knjige še nisem vzela v roke, očitno se v naročju počuti bolje, zaprta. Na lepem radio zaigra komad, ki ga že leta nisem slišala. Znam ga na pamet in mi vzbuja pristne, nostalgične spomine na začetek OŠ, ko sem prvič gledala Dirty Dancing, plesni film, ki me je vznemiril in povsem prevzel. Mislim, da je bil to tudi prvi soundtrack, ki sem si ga zaželela in dobila, kaseto seveda. Vse komade sem tisočkrat preposlušala, nanje izvajala koreografije takrat aktualnega izraznega plesa, se plazila po tleh kot Baby med 1:1 treningom z Johnnyem.
Potihem sem si z nasmeškom na obrazu prepevala tudi danes, za dobro jutro, hladnokrven ni ostal niti gospod na desni. Če me ni snemal, sem slišala njegovo razneženo mrmranje.

»She's like the wind
through my tree
She rides the night
next to me
She leads me through moonlight
Only to burn me with the sun«

~ . ~

ignoriram razmočen asfalt

pomarančen dan želim; pustimo se le vremenu, ki nam igra v temenu

Surrealistične projekcije

Rada imam jutranje trenutke zazrtosti, kjerkoli že sem. V kopalnici najprej postajam pred vrati balkona, skozi steklo preverim odtenek sivine okrog sosedove češnje, ki je vsak dan drugačen; sivo platno, mogoče šeleshamer, kot češnjino ozadje v pozni jeseni in pozimi, v ospredju nizki, mrenasti oblaki. Spomladi, ko zacveti, jo vidim v svetlo modrem, včasih rožnatem, kot iz najbolj osladne reklame za otroške pleničke, poleti pa veličastno sije v zlatem, ob sončnem zahodu tudi srebrno-vijoličnem. Postajam povsod in ne samo zjutraj.

Mojega tihožitnega razgleda (anti)junak Hanta v Prebučni samoti Buhomila Hrabala že ne bi z veseljem prešal. Raje si roke maže z okrvavljenim papirjem. Njegove tri cigančice: dve, ena v turkiznem krilu, ki si ga je spodvihavala tja do pasu in druga v globusno rdečem, ki sta na hrbtih nosili kupe papirja v njegovo prešarno, oprtani, kakor da bi na sebi prenašali tramvaje in tretja, skoraj še otrok, ki je ponoči iz teme smuknila v njegovo sobico, zakurila ogenj in vsak večer kuhala krompirjev golaž, potem pa legla nanj brez besede ~ z njo sta spuščala zmaja in takrat je cvilila od strahu, da je ne bi zmaj potegnil s seboj v višave; v družbi vseh treh postajam pred okni, vrati in kar tako, kjerkoli že. Zabavne so, znajo plesati in peti in navdušeno si z mano izposojajo obleke.

Rada voham ljudi, vsak oddaja osebnostne hlape, med postajanjem, zrenjem, se spletajo v lanene, slamnate kite, ki si jih lahko oviješ okrog vratu namesto šala. Nevidne kite vonjev, kateregakoli človeka hočeš. Prekrasen surrealizem. Moj kino spremljevalec npr. diši po surovem bombažu. Ko v preddverju CD-ja brskam po knjižicah o razvoju kinematografije in posameznih ustvarjalcih, se prodajalka, hostesa mogoče, in fant, ki ji dela družbo z vstopnico v roki, pogovarjata o filmih, kakopak.
»Kaj pa greš gledat?« vpraša dekle.
»Ne vem, o enem tipu. Zna bit, da je kakšen filozof.«
Vmešam se: »Misliš Wilsona?«
Pogleda kaj piše na listku:»Ja.«
Povem mu, kdo »filozof« je, čeprav ga, vidno, sploh ne zanima. Njo še manj, ona samo prodaja knjižice, da bi katero prelistala, ji še ni prišlo na misel, sploh pa tega ni nihče zahteval od nje.
Z nekaj tehničnimi motnjami dokumentarec mine kot bi trenil, dvorano zapustim inspirirana in s potešenim vohom, le moje turkizne žabe, če že krila nimam v tej barvi, ostanejo nedotaknjene. Pri sestopu z avtobusa se zataknem za kljukico sedeža, s potegom se mi na stegnu zariše zanka in luknjica že zeva nad pregreto kožo. Doma jo zakrpam z lakom za nohte, v upanju, da jih lahko vsaj še enkrat oblečem, v spomin na cigančice, Wilsona in surov bombaž.

You don't have to put on that red light!

če nekaj časa krčevito stiskaš zaprte oči (trudne od branja), se s sunkovito razgrnitvijo zavesnih trepalnic potopiš v rdeči distrikt / nenapovedan prehod okliče veriga rdečih semafornih luči

razpoka v čutnem sistemu

vroča dlan na čelu namesto obkladka
cirkularni pretok neumljivih
razsežnosti
vase
s Hrabalovo Bučno samoto
prešam svoje maligne vozle
medčloveški ritem strgan
zalezovanja neuresničljivih prerokb
bi vsak človek na psihoanalitičnih seansah

dvojno dihal?
se moramo ožeti do zadnje kaplje
da smo dovzetni za pretoplo noč,
ki sloni na balkonski polici?
sok trde limone na giricah
ob enih ponoči
in predirljivi kriki ptic selivk
onkraj Zlatega čolna
~ parlando Kosovelu
otipam skleninasto kljuko v sebi
vrata se mi na nitki izmikajo
nekdo se nekje posmehuje
zavit v bombažno odejo
z veliko pomarančo v levi roki
moten sok mu teče po odlikovanih prsih
na sladkem prstu se tesno pričvrščen
varajoče svetlika ključ amfiteatra

pod golim nebom

Zahrbtna tišina

V čitalnico NUKa sem se vpisala, da bi karseda učinkovito izkoriščala dolge pavze med predavanji. Pri prvem obisku sem se nemirno presedala, prekrižavala noge na 16 različnih načinov (ki jih ne bi znala več demonstrirati – nemiren človek je kakor vrelec mineralne vode, še ko jo popiješ, reže grlo), potapljala sem se v mučno poslušanje prižiganja in ugašanja kemičnih svinčnikov v prostoru, ki me spominja na marmornate grobnice faraonov, in prežvekovanje žvečilnih gumijev, razpredenem po dvorani, kot je razpredeno žabje reganje ob barju. Občudovala sem tudi zelene lučke na mizi, ki pomanejo oči in nazaj zaspijo v ritmu prihajanj in odhajanj čitalcev. Posmehovala sem se trem neposrečenim lestencem, ki visijo s stropa kot kozlovske zveri, ena bolj deformirana od druge. Če se strgajo iz vajeti, bo po nas. Največji knjižnični masaker, pokol ton redkih knjižnih vrst; da ne bodo v šolah obujali samo protiluteranskih spominov, prekletstva nad knjižno zibelko kulture. Tudi nas bi zveri pošteno pomendrale, a par deset žrtev umre za vsako mejo večrat na dan, ne bodimo dramatični. Knjige so tiste, ki prenašajo vedenje, knjige, ne ljudje.

Ko danes sedem že v tretjo, splošna filologija-filozofija-NUK, sem jih že sita. Besede besede besede. Razgledujem se pred seboj, spet mrliška tišina. Nekaj vrst pred mano sedi parček, kar nekaj jih je, ki se stiskajo drug k drugemu – naj bo tudi študij prežet z ljubeznijo. Blondinka z lepim hrbtom je zatopljena v zapiske, temnolasec ob njej pa se podobno kot jaz ozira naokrog. Ko vidi, da ju gledam, se nežno dotakne njenega hrbta in jo začne božati med lopaticama. Dekle ne vzdigne pogleda, a njeno telo se odzove. Kot crkljiva muca izboči hrbet in se podrgne vzdolž njegove dlani. Fant se mi posmeji in nadaljuje s predstavo. Z roko se vtihotapi pod njen rjav pulover. Hrbet se zdaj konkavno vboči, verjetno bi jo slišala presti, če bi sedela bliže. Pogoltnem slino, ko mu roka zdrsne niže k njenemu pasu, ne vidim dobro kam, a lahko si mislim. Dovolj bo, od tu naprej ne bom več gledalka, niti bralka. Tujih zgodb sem se naveličala, vsaj za danes. Pogledujem na telefonski ekran, nič. Zahrbtna tišina. Grem.

Čeprav Ljubljana še ni okrašena, so nekateri že praznično razpoloženi. Nek neznanec npr. je ob branju mojega posta v afektu naročil dve knjigi, ki sem si ju želela in mi kasneje napisal, da je dedek mraz pri njem pustil darilo zame. Včeraj zvečer me je napotil k rimskemu obzidju, kjer naj bi me čakalo ob stiku zidu s piramido. Malo sem oklevala, a radovednost ponavadi ne da miru, zato sem šla v temo. Knjig nisem našla, kjer bi morale biti, zato sem se doma samo jedrnato zahvalila za nateg. Neznanec ne more verjeti, on jih je tam namreč res pustil, jaz jih ali a) nisem našla ali b) jih je kdo vzel; osebno mi jih ni upal izročiti. Potem je zvečer dirkal nazaj v Ljubljano, ne živi v mestu, da je knjige rešil pred pozebo ali izginotjem. Nisem vedla, kaj naj si mislim; morda kak starejši gospod, ki se gre dobrotnika, a mu organizacija ne gre od rok, takih namreč nekaj poznam. Potem se odloči, da bi srečanje le prenesel in greva danes na čaj. Na moje presenečenje srečam 25-letnega prijetnega poba, ki je ravnokar zaključil svoj študij in se zaposlil, zato sem skoraj s težkim srcem sprejela darilo. Zraven Nietzschejevih Ecce homo in Daybreak je priložil še sladico, zgoščenko Toma Waitsa Real Gone, ki mi zdajle igra. Zelo mi je všeč, če bereš. Hvala še enkrat.

Na poti domov se z nasmeškom na ustih preselim nekaj dni nazaj, ko objeta z decentno kosmatima rokama ležim visko nad tlemi, skozi okno vidim Rožnik. Poslušam muziko njegovega dihanja in jutranje prebujanje sosedov in pešcev spodaj na ulici. Nekdo razbija po železu, morda kuje inštrument, reče glas nad rokami. Gledam te roke, ki so glasbi potrebne vsaj kot kuhalnica kuharici ali začimbe mojemu življenju.

*V avli faksa je razstava ob 100 letnici rojstva Samuela Becketta. Preberem, da ga je nek zvodnik nič krivega zabodel zelo blizu srca ter da je človek, za katerega bi lahko rekli, da je pogledal Meduzi v oči, a ni okamnel. Človek, ki je preživel in živi z nami z duhom in besedo.

za ogrevanje

bjorkiram z upečenim jezikom v ustih in z rogovilastim mladim drevesom, sosedovim, tekmujem v zibanju nad pasom; veter, mraz in dim, ki se vije iz dimnikov, nekakšna nordijska mračnost, v kateri domuje oskubljena sliva, je melodično primerljiva z mojo hiperbalado

Božansko diši po cimetu

Še kdo za dobro jutro bere mitološke bajke? Krasne so. Maloprej je kratek stik (za trenutek) omrtvičil računalnik, da sem ostala pri radovedni Psihe ravno, ko je pokukala v posodico z mazilom, ki naj bi pozdravilo Erosove opekline, a v njej je namesto mazila ždel podzemeljski sen smrti in prelepa deklica se je kot mrtva zgrudila na zemljo; v suspenzu sem dočakala srečni konec in še sama na dušek spila ne tako božanski kozarec nektarja, okusen pa. Namesto ambrozije jem kar trpke kakije, ki naj bi na Japonskem veljali za hrano bogov.

Zakaj nihče ne prevede Sartrovega Being and Nothingness? Zelo rada bi ga brala v maternem jeziku. Včeraj sva se s knjigarnarko v Konzorciju čudili zakaj tega nihče več ne bere. Pravi, da je bila njena generacija (okrog 45 let bi prisodila prijetnemu obrazu) nora tudi na avtorjeva filozofska dela, ne samo leposlovne tekste, romane in drame, katerih nekaj le imamo prevedenih.
»Tega nihče več ne bere?« vpraša.
»Včasih se ni dalo priti na faks, brez da bi bral Sartra,« reče z nostalgičnim glasom, ko se ljubeznivo pogovarja s knjigami, ki jih zlaga na police.
»Jaz zelo rada,« pripomnim.
Skomigneva z rameni.

Enkrat se bom zvečer, ko se mi ne bo ljubilo domov, skrila pod kakšno omaro knjigarne, da me zaklenejo vanjo. Nočna družba tolikih knjig bi mi bila v veselje, še za sanje ne bi bilo časa. Čisto ničesar ne bi pogrešala.

Ljudje, vodni baloni

Dobro jutro.

Zbujam se iz prijetnega popoldanskega dremeža, vstajanje ob 05:30 ni zame, saj zombijevsko odtrgana iz noči ne zdržim niti polovice dneva. Že med Cvetkinim predavanjem sem zehala kot da bi me kdo navil, zavita v šal tja do nosa sem lezla pod mizo v predavalnici. Po sadno-jogurtnem obroku v parku oz. na otroškem igrišču, tokrat brez otrok, zadnjič sem z očmi z njimi igrala muhce; izbijanje brenčavih igralcev z žogo, sem se zavlekla na postajo in nazaj domov v posteljo.
Sanjala sem kot po tekočem traku: nekdo mi je pred OŠ v domačem kraju skrivil sprednje kolo na biciklu in odvil vijak, s katerim je pritrjeno na ogrodje. Ko sem zaradi poskusa naklepnega umora poklicala policijo, je namesto vrlih miličnikov iz Ljubljane k meni pritancal klošar Rudi z lesenimi berglami, ki po potrebi fejka umiranje, da ga kdo šlepa do kliničnega, kjer samo zavzdihnejo: »A spet ti, Rudi?!« Osamljenost človeka privede do prebrisane sistematike. Med pisanjem zapisnika sva se pogovarjala v stari grščini, Rudi tekoče, suvereno, jaz pa jecljavo kot prvošolčki, ko začenjajo črkovati abecedo (ali zombi v polsnu na jutranji uri le-tega jezika). Do naslednjič se je bom nadudlala z vsemi glasoslovnimi zakoni in posebnostmi, da me ne bo nikoli več sram nevednega nerganja; za jezike sem vendar talentirana! Izgovorjavo nepravih diftongov, vrst pridiha (spiritus lenis; kako veličastno se to sliši!), soglasniških zapornikov – guturalov, labialov in dentalov (same patinaste besede), zvočnikov – nazalov in likvid, potem bistvene naglase ... Profesorju, ki nam naslonjen na mizo potrpežljivo pomaga, kot trdoživa gondola nas šlepa, da se pri vzpenjanju ne strgamo in zasopli ritensko ne zletimo v strm prepad, v svoji ponižnosti nisem niti v oči upala pogledati. Tudi on se je oglašal v sanjah, ne vem točno ali je bil sodnik ali zaščitnik malega človeka. Podzavestno me za goltanec stiska približno 80, če ne več, naslovov študijske literature, s katero naj bi se v kratekem spoznala, sicer pa se veselim pisluhniti živi glasbi.

Toliko iz osiromašenega sadovnjaka; listje odpadlo, sadje konzervirano, bistroviden dan želim še naprej.

Prebujevalno tipanje v počasnem posnetku.

Zaspan človek se razteguje počasi in z občutkom, kot dobro zatesnjen gumijast balon med polnjenjem z vodo; če je s preveliko hitrostjo pahnjen v trde dnevne ritme, tudi poči prav tako ekskluzivno.

ko Miklavž nad mojim oknom peče piškote

ujeto pred 5. minutami

Poljub mrtvim

Ker že leta nisem bila na pokopališču, dedu Dušanu, ki -upam- počiva v miru, že dlje kot jaz živim (v nemiru), poklanjam dva prevoda Čarlijevih predsmrtnih. Ker sta imela poleg dobrodušnosti kar nekaj skupnega, bi ga verjetno nasmejali.
Sprašujem se, če bi tudi meni iz gostilne z milim nasmeškom, ves mršav in gunclav, prinesel kakšno zadimljeno punčko iz cunj in mi (kot je nekoč moji mami) rekel: »Evo ti, sine, za tebe.«
Škoda, da se nisva poznala. Ko na črnobelih fotkah gledam njegove bohotne črne brke in dostojanstveno držo, značilno za (pro)padle borce, začutim, da bi ga imela rada.


SMRT IN BELO LEPILO

drobcena poletna bitjeca letajo
naokrog in jaz
sem brez cigarete.

naokrog
letajo
drobcena poletna bitjeca.
ponavadi vanje in v žarnico svetilke
puham dim
in gledam kako se balončki vijejo po zraku
včasih razmišljam o stvareh
kot
sta smrt in belo lepilo.
poletna bitjeca grizejo ponoči
ko spim
zjutraj sem po telesu ves
bulast
prav krasno se je
praskati.

moja najdražja zgoraj gleda tv
komedijo.
sam tukaj spodaj cukam Liebfraumilch
vino
moji dragi se to zdi
izdaja najine ljubezni, ampak vi
in jaz vemo, kaj je izdaja
ljubezni zares.

vmes
sklatim nekaj drobcenih poletnih bitjec
nekaj jih najde belo lepilo
nekaj pa jih pustim pri miru
da se zjutraj lahko
praskam.

poletna bitjeca so tako čudna
zdi se mi da me poznajo –
eno mi pade v kozarec
Liebfraumilcha
gledam kako migeta in brca
potem pa ga
popijem.

upam da je komedija zgoraj
dobra. tukaj spodaj imam svojo
predstavo.

- - -

KAJ PA POREČETE NA TO

ko se mi cvre pamet in cvrči kot jajce
v prevroči ponvi se grem besedne
igrice
moj maček pa leze v velik papirnat škrnicelj
se v njem zavrti
in me pogleda.

moja ženska se nocoj zabava
zunaj.

včasih mi ni bilo prav
zdaj mi je vseeno.

če v tem
uživa
bi rekel da je zato svet
boljši.

muzika na radiu nocoj ni kaj
prida
med tem igranjem besedne
igrice


zdaj
strmim
v rdeč paket

s 50 belimi
ovojnicami.

kje za vraga so tiste noči
ko sem iz rokava stresal pesmi
eno za drugo?

utihni, si odgovorim,
niti slučajno se mi ne ljubi preiskovati
preteklosti, sedanjosti ali
prihodnosti.

o.k., rečejo možgani, tudi jaz
bom stavkal.

ko moj maček zleze iz
papirnatega škrniclja
je

tukajšnja noč dokaj počasna.
~ Bukowski


Ne vem ali sem svojega mačka Čarlija poimenovala po besedniku, poetu, komedijantu ali jazzistu. Med temi kultnimi osebnostmi me je verjetno najbolj zadela tretja, lepo popisana v Cortazarjevi Hudičevi slini, kratka zgodba Zasledovalec, zelo priporočam. Kakorkoli že, Dušanu vse lepo v drugem življenju, moj Čarli naj doživi rekordno mačjo starost; njegovi soimenjaki so se pa verjetno tudi že našli in se naprej uresničujejo, da manj kreativnim mrtvecem ni dolgčas.

Se vidimo, gospôda!