Nagib

"Kaj delaš?" me vpraša, ko se
z balkona čisto pod nebom sklanjam čez ograjo.
Veter mi pihlja skozi obleko.
»Nagibam se,« rečem.
»Kam?«
»Čez.«
»Pazi, da ne talebneš,« reče,
ko mi gre s toplimi prsti
po hrbtu.
…
»Boš požirek?« ponudi iz sobe.
»Bom … kasneje.«
Z lasmi in rokami si plapolam skoraj po stopalih.
Čutim, kako mi teža vsega, kar nikoli ne bo
iz podkožja
zaplava proti zvoniku katedrale.
»Zdaj lahko karkoli, sem čisto lahka,« rečem.
Nasmehne se.
»Zrak je,« dodam, »bolj čist,
če se nagibaš čez.«

Che sera sera

Ker sem zadnjič pisala o pismih ... Mary and Max je prav posebna risanka, fatalna kot je le lahko. O moči besed, ki zaživijo sploh za tiste ljudi, ki se težje znajdejo v svetu, ki zanje nima posluha. Krasna je ...

M. Leunig: More to Life

Med oblaki

Naše poti, življenjska obdobja, če hočete, bi se dalo razbrati po čevljih, ki jih nosimo v času, ko smo / bivamo s polnimi pljuči, ali pa samo napol - bolj nismo kot smo. Sama najlažje ocenim, kdaj nisem bila (pri sebi vsaj), prav po čevljih, ki sem jih nosila; v ropotarnici mi leži kar nekaj tistih, ki so že na daleč znamenje skrenitev s poti - evtanazirala sem jih (for good!) ... Dejansko čevlji veliko povedo o človeku, ki jih nosi.

Čevlji so lahko okovi. Ali pa vrvena lestev med tektonskimi premiki, ki jih doživljamo v svojem svetu. Vsak od nas je svoj svet s pokrajino, ki jo je že prehodil. Vse na nek način nosimo s seboj. Ljudi, ki so nas zaznamovali, zgodbe, ki so nas premaknile, kraje, ki so nam razprli horizonte. Ko nekoga dobro poznaš, lahko zanj bolje izbereš čevlje kot bi si jih sam. Prav čevlji povedo, kje se v življenju nahajamo, kam gremo. Kaj puščamo za seboj. Odnašamo. Dokler ne veš, v kakšnih čevljih bi stopal po svetu, si izgubljen. Ko ljudem sežeš v roko in poveš svoje ime, poglej še čevlje, ki jih nosijo; če hočeš o njih izvedeti malo več. Stisk roke, dotik kože, vonj, pogled, ja, tudi vse to je povedno. Če in ko nas človek zanima ...

Čevlje je seveda fino tudi sezuti. Navsezadnje je najlepše hoditi bos po drobnih okroglih kamenčkih ob morju. In po sveži travi, ko se je še drži jutranja rosa. Ali pa kar med oblaki, ko te sploh ne zanima, kakšna so tla spodaj.

Moj dežnik je lahko balon

Zdi se mi, da se ljudje še najbolj razlikujemo glede na eno samo navidez bežno dejstvo: živimo po navdihu, ali pa ne oz. potrebujemo biti inspirirani, da smo ali pa mislimo, da so to le prazne marnje, ki umrejo, še preden bi lahko zaživele.

Ne bi se nekega dne rada zbudila in se zdrznila ob refleksiji, da je moje življenje popolnoma brez inspiracije. To nam piše nekje pod kožo, je neka podkožna tetovaža. Je, ali pa je ni.

O tem se mi sicer ne zdi vredno kaj dosti razpravljati. Navdih je možno najti v čemerkoli, kadarkoli.

Razglednice in znamke

Že nekaj dni se mi v mislih sprehaja verz: "Pogumen kot poštna znamka je šel po svoji poti." Tak miren, močan stavek. Super se mi zdi, da te nekdo primerja s pogumom poštne znamke. Te čedalje manj hodijo po svojih poteh, še ko gredo, so njihove poti uradne, ponavadi sporočajo, koliko je kdo komu dolžan, zapovedujejo, kdaj naj se prejemnik nekje zglasi, včasih tudi čemu. Ni več pravih pisem, tistih, ki jih čakaš s srcem v grlu. Pa tistih, ki jih v mislih pišeš ob morju, ko se pelješ kam z biciklom, na letalu. Vse to se, če sploh, zlije skozi prste in tipke, večinoma niti na papir ne preide. Arhiv vsega vznemirljivega postaja popolnoma računalniški, vse je na trdih diskih, ključkih, ekranizirano. Nič več se ne moreš dotikati pisav, ki jih ljudje mukoma s šibo, ki priganja duha, vodijo na pašo. Zdaj so strogo digitalizirane.

Skozi okno gledam dim iz sosedovega dimnika, ko se počasi, vijugasto vije v nebo. Tudi tega kmalu ne bo več. Vse bo izgorevalo le še navznoter.

Pred časom sem v službi, ko naj bi počela nekaj, kar me res ni zanimalo, raje prevajala pesmi. Spomnim se Babačićeve o nabiralniku, razglednicah in ljudeh, ki včasih nebeškosti kondenziranih čustev ne znamo niti več oprati, ko odmrejo, ne vemo niti, da si z njimi zamašimo vene (tega ne pravi); znova in znova. Ni nam dovolj le tistih nekaj besed, ki bi jih lahko napisali na rezglednico brez naslova. Taka ne potrebuje znamke, morda pa je kljub temu pogumna in gre prav tako po svoji poti. Radi se gremo poštarje, pravi E. B. Četudi ne vemo, kaj nam to sploh prinese.

R. O.

V njegovih čevljih

Ob 04:22 je noč rahla in nevtralna,
mandljasta kot mačje oko, 
ki miži, njegova velika zenica 
pa se kot pokvarjen London eye
vrti v prazno.
V temni predsobi drugega mesta
se moška čevlja
šepetaje pomenkujeta o pomembnih rečeh.
Kadar sneg nepričakovano poprši nočna tla,
gresta na sprehod.
Če bi ju srečala,
bi enega obula in ga vzela s seboj
v posteljo.
Zanima me, kakšen občutek je
biti v njegovih čevljih.

14. 444

je število vseh ogledov (morda tudi branj - nikoli se ne ve) mojega bloga, piše v statistiki. Teh zadev načeloma ne maram, statistike mislim, blogger pa stalno nadgrajuje profile spletnikov, tako da zdaj, ko ga kot avtorica pogledam, kaj spremenim npr., vidim še to. Cifra je kar lepa, numerologija me pa tudi ne zanima. 

Hotela sem še nekaj dodat k naključjem. Ko tok steče oz. se ga zaveš, se očitno kar ukorenini, zagrabi in se lahko samemu sebi nasmejiš, kakšna presenečenja si pripravljaš. Namreč, po mojem je to bistveno odvisno od dovzetnosti, od tega, kako in koliko si pri sebi, da opažaš mikrodetajle okoli sebe, ki navidezno nimajo nobene veze, če pa jih znaš razbrati, vidiš, da pravzaprav skoraj nič ni kar tako, za mimogrede. Skratka, ko sem zadnjič omenjala knjige: ena, s katero imaš sam opravka, ki govori o naključjih in nenadoma še druge, ki se naključno vežejo s to; naključja v naključjih, te reči so ponavadi najzanimivejše. Zgodbe v zgodbah, prepletanja. Tistega dne, ko sem o tem pisala, sem gledala Memento, o tipu s kratkoročnim spominom - kar je prav nenavadna hiba, ki človeka lahko privede na rob blaznosti, paranoje in mimostreli so edine stalnice, ki ga ne izneverjajo. Sicer je film poln lapsusov, marsikaj v njem mi ni všeč, ni dobro premišljen, se vidi, da je režiser Nolan pač naključni ustvarjalec, ki posname film kot in ker se mu zazdi. Ideja sama, kratkoročen spomin in kako ti kot problem razbije vse, kar naj bi bilo na svojem mestu (tudi je, za večino ljudi), je pa dobra. O njej še nisem razmišljala na ta način. In danes, ko prevajam še čisto zadnjo zgodbo v sklopu te že prilično razvlečene murakamijade, ima prav ta, sem vmes že pozabila, opraviti z izgubo spomina, ne ravno kratkoročnega, ampak neke specifike. Ženska se ne more spomniti svojega imena, kadar jo kdo po njem vpraša nepričakovano. Vse ostalo štima, ve, kdo je, kje živi, pozna telefonske svojih bližnjih, poslovnih strank itd., samo ime ji uide, da mora brskati po torbici, da najde npr. vozniško dovoljenje, kjer prebere, kako ji je ime. Odkar pozablja na svoje ime, vsaj enkrat na teden, dobi občutek, da je ni več, da je le še  ženska brez imena. Življenje brez imena je zanjo kot sanje, iz katerih se nikoli ne zbudiš. Da bi si olajšala to čudno sanjavo stanje, si je na zapestnico dala vgravirati svoje ime, za primer, da slučajno s seboj nima torbice, z zapestnico pa se je sama sebi zdela kot mačka ali pes. Njen mož stiske ne bi razumel, zanj bi bila pozaba imena dejstvo, da se ne počuti doma v zakonu, da je nesrečna - obseden z logičnimi razlagami (včasih jih pač ni; z neskončnim teoretiziranjem tudi ne prideš daleč). Ta zgodba, v zgodbi, kot vse njegove, ima opravka tudi z ljubosumjem; kot vsaka zgodba, in a way. Včeraj sem po dolgem času gledala danski film Open hearts z Madsom Mikkelsenom iz sklopa Dogme 95, kjer mi je tokrat pozornost vzbudilo ženino ljubosumje zaradi njegove afere z mlado žensko, katere zaročenec po grdi nesreči konča kot tetraplegik; občutek ogroženosti v družinskme brlogu, zaradi česar je v petih min. izgubila dostojanstvo, ki si ga človek pridobiva (in izgublja - kolikokrat si se prisiljen odpovedati sebi) vse življenje. Prav zanimivo, kako nekaj tako dolgotrajnega mine v trenu pravzaprav. Z lahkoto, again; če si to pripravljen, sposoben prepoznat. Poznam primere, kjer je zgodba obratna, ne priznajo, da so zavozili do absurda in dlje in vztrajajo na napačnem bregu, čeprav s tem z vsakim dihom škodujejo sebi in vsem vpletenim. To težko razumem, ampak takšno je življenje. Nikoli ni enostranskih zagotovil, vsaka zgodba ima vsaj dve plati ... 

In vsak mesec je vsaj teden, ko smo ženske adijo, kar moški gotovo niti slučajno ne razumejo. Mene pms-ji včasih tako sesujejo, da komaj vem, kaj delam. In dostikrat pridejo nepričakovano, uničijo načrte. Ampak to so le majhne reči, nepomembni delčki življenjskih sestavljank.

Če bi danes zase izbirala ime, bi bila Olja.

k Boschevi sliki Hell, bi najbrž še najbolj pasal Sartrov citat iz Zaprtih vrat: "Pekel so ljudje okoli nas," mučenje en drugega v neskončnost ....

Naključni bogovi

 Kadar res »padeš« v kakšno reč, npr. film, muziko, knjigo, se prav lahko zgodi, da tudi ona pade vate, da vmes steče neka recipročna vez; eno se prenaša na drugo in ne veš več, kdo je pritisnil na sprožilec in koga je zadelo. Še včeraj sem prevajala zgodbo o naključjih, o naključnem popotniku. Zanimajo ga samo mali »čudni« pripetljaji, ki nam ne spremenijo življenja, temveč samo za trenutek zamajejo siceršnji tok vsakdana. Razmišljala sem o njegovih, med drugim opiše enega o materinem znamenju na ženskem desnem ušesu, ki je sprožil niz nadaljnjih naključij. Gay, uglaševalec klavirjev, v torek zjutraj v neki knjigarni, bogu za hrbtom, spozna drobno žensko, ki so ji v zrelih letih pognale obline, mamo dveh otrok, razmeroma "srečno" poročeno, ki pri mizi poleg njegove ob kavi bere Dickensonov roman Pusta hiša. Naključje – da bereta isto knjigo, ki ni najbolj aktualna, niti poznana, ju spoprijatelji, kosilo vodi k drugemu, vožnja in postanek v parku, ko mu ona pove, da si z njim želi nekam, kjer je lepo in mirno, čeprav tega še nikoli ni naredila. Pove ji, da je gay, ne zanika njene privlačnosti, ampak ni eden tistih, ki seksualno lahko funkcionirajo na obeh frontah, kar jo povsem potre. Vmes je namreč šla že na kratko dieto, si kupila italijansko spodnje perilo, ne seksi, ampak zelo lepo, poleg tega mora pa še na drugi pregled zaradi morebitnega raka na prsih, ker so ji na prvem odkrili neko sumljivo senco. Ko jo tolaži, da bo vse v redu, jo boža po laseh in opazi njeno desno ušesno mečico, kjer ima majhno materino znamenje, identično kot njegova starejša sestra, s katero ni govoril že več kot 10 let. Ko je njegova spolna usmeritev prišla na dan, je bila zaradi tega skorajda prekinjena njena zaroka, njen bodoči mož jo je vzel kot nalezljivo bolezen, zato sta se popolnoma odtujila, po tem srečanju z bralko pa je sestro poklical, se z njo dobil, en dan preden je šla na operacijo desne dojke, zaradi raka. Prestala jo je dobro, kemoterapija ji ni pobrala las …  Sam bi sicer raje kot v naključja verjel npr. v boga jazza (nekaj naključij je v zvezi z jazzom), pravi, naključja nas namreč obkrožajo vsepovsod, mi pa jim včasih ne posvečamo nobene pozornosti.

Vmes sem brala Šiškinovo Učno uro kaligrafije, kjer avtor na prvi strani prve zgodbe  Plašč s pasom omeni policijsko fotografijo mrtvega Roberta Walserja (zima, sledi človeka v globokem snegu, ki je padel vznak z iztegnjenimi rokami; najdejo ga otroci na božičnem sprehodu). Zgodba je zanimiva, prežeta z močnim nabojem časa, ki ga ni več, a nas včasih spremlja vse življenje; ponavadi v obliki spomina. Danes mi mami med peko štrudlja da v roke knjigo Roberta Walserja z naslovom Ropar. Debelo jo pogledam. Pravi, da je moja in da je bila med kuharskimi knjigami. Nimam pojma, kaj je tam počela in še enkrat sem morala preverit, če je ime isto kot v Plašču s pasom. Je. Moje malo naključje ali pa je vmes posegel bog jezika. Me prav zanima, kakšna naključja mi še pripravlja.

Štafeta mladosti

 Rafal Olbinski

Knjigo, ki jo zadnje čase večkrat vzamem v roke, mi je pred leti iz antikvariata prinesel nekdo, ki je rekel, da zato, ker jo je, ko je bil še mlad, sam zelo rad bral. Všeč so mi bile platnice Noči bliskov, nadrealisti pač. Zdaj mi je bližje. Mislim, da sam ni nikoli hotel ne biti mlad, ko je na lepem ugotovil, da ga čas premaguje in mi predal štafeto. S tem z mano na nek način tekmuje, da vidi, do kdaj jo bom uspela zadržati. S staranjem sicer nimam težav. Izkušnje nas klesajo, ne napeta koža, sploh pa je igrivost človeka še najbolj zasidrana v očeh. Enkrat na faksu smo pri nemški klasični poslušali, da so za Hegla roke tiste, ki nekako ohranijo večno mladost. Mogoče njihovo gibanje, prsti, ampak meni se zdi, da človeku v očeh prej vidiš leta, kot v rokah. Vidiš starce s popolnoma mladostnim pogledom in mladce s starikavim. Mrtvim. Ko sem vprašala, ali niso oči zrcalo duha, so se mi cinično nasmejali, češ kakšne da stresam. Priznam, s Heglom se res raje ne prepiram, ne vzdržim tempa njegove pojasnjevalne nepopustljivosti.

V tej knjigi so pesmi, kakršne je on pisal meni. Seveda jih ni kopiral, niti oponašal, me pa, enako kot njegove, tudi te skoraj vse nagovarjajo. Ni namreč vsaka pesem napisana za vsakogar. Mogoče so v ozadju še kakšni drugi skrivni motivi, prav lahko bi bili. 

Tale npr.:

 "Zmerom samo ti

Zmerom samo ti čeprav so zvezde čeprav
      je samota
Čeprav dobiva drevje ko pada noč zverižene oblike
Zmerom boš samo ti hodila po svoji poti
      ki je zmerom moja pot
Greš zmerom dlje in zmerom večja postaja
      tvoja senca
Zmerom boš samo ti ob zori pozdravljala morje
      ko se bom truden od blodenj vračal iz temnih
      gozdov iz grmovja kopriv in stopal proti
      penečim se valovom
Zmerom boš samo ti polagala roke na moje oči
      moje čelo
Zmerom samo ti zanikam laž in nezvestobo
Zasidrana ladja vrv lahko presekaš
Zmerom samo ti
Orel v kletko ujet grize in grize bakrene drogove
        z zelenim volkom prekrite
Čudovit pobeg!
Zdaj je nedelja in k nedelji sodi petje slavca
         v mehkem zelenem gozdu in dolgčas deklet pred
         kletko s kanarčkom in sonce ki po zapuščeni
         cesti počasi prestavlja svojo robno progo po
         vročem pločniku
Po drugih cestah bova šla ..." Robert Desnos

Ta "zmerom" je sicer patetičen (ja, tudi patos imamo radi), nikakor ne more slediti toku spremembe in že, ko mu uide, ko odplava po svoje nazaj k svojemu, kar mu je najbolj poznano, bi najraje kar naprej vztrajal pri dokazovanju večnosti. Večno ni čisto nič. Niti mladost niti starost. Mogoče le pogled, njegov lesk, usmerjen navznoter, ki greje srce, kadar ga zebe ...
 

Renesančno valovanje

Ko se v rumenkastem jutru, za soboto kar zgodnjem, tak mi je všeč - rumen in zgoden, zbudiš z mislijo na sonce danes nekje v grških Sporadih, ko stare ženice s črnimi rutami na glavi kot že desetletja prej na lokalno tržnico nesejo prodat v predpasnik zavite jesenske plodove, v katerih se še blešči poletno sonce. Sladkost tamkajšnjega vina te opijani že če ga samo vonjaš. Ribiški čolniči so leno zasidrani v še bolj lenih pristaniščih, galebi v nizkem letu preletavajo obalne mizice z lesenimi stoli, kjer možje igrajo šah. Tam se ti vedno odpre. Globoko vdihneš zrak in se ustrašiš, da ti pljuča ne bi tako nabreknila, da bi dobila krila, ti predrla kožo pod prsmi in skupaj z galebi poletela na jutranjo malico k morju. Zasidrana tišina čolnov je identična tvoji, ki jo kdo sprejema kot prijaznost. Mogoče to tudi je, sploh ob morju, ko se ti barva valov zlije z barvo oči, v samo valovanje. Grške otoke imam rada zato, ker si tam v gibu valovanja. Pa tudi, če te kdo priganja, da popij še en kozarec krasnega vina; ne razume, da si lahko pijan tudi od vonjav. 

Iščem koledar, ker si moram k decembru zapisati nekaj datumov za drugo leto, da nanje ne pozabim. Ko kupim novega, jih kot pridna sejalka svežega leta zasejem v novo zemljico - nov koledar, čeprav jo takrat ponavadi prekriva sneg. Najdem list že malo porumenelega papirja, ki sem ga nekoč iztrgala iz knjige, ne vem več, zakaj. Na njem je pesem. Lepa pesem. Še preden prevedem še zadnjo stran neke zgodbe in grem na sonce v zeleno (kot grške tetke z rutami na glavi, bom tam mačkam, ki na travniku lovijo miške, poskusila prodat kakšno lepo besedo), preberem pesem. Madrigal je renesančna posvetna pesem. Renesansa je, se mi zdi, tudi danes.

"Poslednji madrigal

Gospa dovolite
Naj vas pohvali
Beseda odkrita
Lepi ste postali
In to ne malo
In to ne za šalo
Ampak zares
      Za zjokati se

S pahljačo rokujete
Res zanimivo
In pomenkujete
Se očarljivo
Pa še vaši beli zobje
Pa vaši ljubki lasje
Vse skupaj je res
         Za zjokati se"  (Louis Aragon jo ne napisal, prevedla pa Maja Žaucer)

The Sense of Sight, Annie Swynnerton

M. V.

Verjamem, da je tako. Danes že, mogoče bom jutri in pojutrišnjem tudi.

"V prvi črki je kot v embriu skrito vse bodoče življenje prav do konca - duh, ritem, pritisk, oblika."  Mihail Šiškin v zgodbi Učna ura kaligrafije

Nič drugega ni, razen sprememb vsega tega.

Med drugim sem se zapisala na nedavnem kolažu.

Skoraj brez besed

Ko v mislih jezik pokrije jezik, se nebo spusti nižje in ti leže na ramena.
Tam se potem začnejo nočne pripovedi.

Preobrazbe prinašajo zvezdnato nebo

Berem v neki knjigi, da niti v popolnem niti v nepopolnem ni mogoče dolgo vztrajati, ker obojemu nujno sledijo preobrazbe - ena za drugo; ta misel se navezuje na besedno izražanje, mislim pa, da velja tudi za vse drugo. Pravzaprav smo vedno vsaj z eno nogo že stran, drugje, popolnosti po mojem ni, so le približki, ki se še preden se jih navadimo, spremenijo v svoja nasprotja. In potem nepričakovano pride še vsa tista čudna muzika, ki te preplavi. In pogled, o katerem razmišljaš tako vztrajno, da se zdi, da te ne more presenetiti, a te mora. Vedno mora biti drugačen, kot hočeš, da bi bil. Zvezde vedno zažarijo takrat, ko bo jutro še lepše od večera.

In ne nazadnje se v sanjah zbujaš blizu obale, morje komajda slišno buči. Otroci se s kanglicami in lopatkami igrajo v mivki in iz nje zidajo gradove, tebi pa vedno spolzi med prsti, če bi jo rad shranil, da je preobrazbe ne bi dosegle. In ja, v naših vežah vedno diši po jabolkih.

 

Charles Blackman

Morske deklice s telički

D. Halpern: Mermaid

Ljubkovalna imena in podobne krilatice so običajno zanimive samo neposredno vpletenim. Ko imaš nekoga rad, so njegove zamisli seveda krasne, izvirne in se ob njih zabavaš do onemoglosti, še najbolj, kadar drugi sploh ne vedo, zakaj gre. Fino je, ko se med dvema spletejo ravni pomena, razumljive samo njima, ko se potapljata v dvojinskih nadsvetovih, kamor drugi nimajo vstopa. Ko si znotraj namišljenih meja zgradita svoj dom, pa čeprav le metafizičen. 

Na teličke še nisem pozabila. To je bila najbrž najbolj domiselna krilatica, kar so mi jih kdajkoli nadeli. Ko je prvič nekaj rekel o mojih teličkih, sem ga gledala kot telička v nova vrata. Telički? Mhm. Ker naj bi besede določale bistvo stvari, so pomenske. Platon v dialogu Kratil pravi, da »imenodajalci« besede prikazujejo s pravzorci. Tisti, ki presojajo njihovo pravilnost, so dialektiki. Etimološke razčlembe so lahko duhovite in nemalokrat prav igrive. Žensko (»thêly«), pravi Platon, naj bi poimenovali po dojki »thēlē«, ker se dojka kakor da razcveta (»tethēlénai«), kot roža, ko jo zalivamo z vodo. Tako imamo ženske hote ali nehote vsaka svoje teličke.  Pred tem si nisem bila na jasnem, kaj je mislil s posvetilom v eni od knjig. Pisalo je: »resnično cvetoče.« Če se rad igraš s pomeni, to lahko pomeni marsikaj, všeč mi je bilo že to, da so mi bile iztočnice za besedne blodnjake sploh ponujene. V bistvu prvič in nikoli več. Kot da bi bilo vsem vse povsem samoumevno in je besedna kreativnost čisti dinozaver; pa ni tako. Kasneje sem tudi Kratila izbrala za eno od seminarskih nalog, kjer me je prav imelo, da bi sošolce vprašala, če kdo ve, kaj so telički. Med predstavitvijo sem se nasmihala sama zase, ker je hecno nekaj pripovedovati, kadar govoriš še o predzgodbi, ki jo drugi ne poznajo. Kratil Sokratu pove, da je ustvarjanje »nazivov« umetnost in ne misli, da so besede tudi napačne, neresnične. Sokrat pa, da se pri besedah lahko tudi motimo, ker so zgolj posnetki – kot slike, ki so zlahka nenatančne. Besede so po njegovem slike predmeta. Si dojke predstavljamo kot teličke? Z nekaj domišljije prav lahko. Mogoče tudi kot krave, slone, miške ali čebele, odvisno od dometa naše fantazije. Platon pri tem zagotovo ni bil prikrajšan. 

Kratil in Sokrat se potem le sporazumeta, da so besede »izrazi stvari«, razumejo pa jih tisti, ki jih uporabljajo. Imenodajalci smo navsezadnje mi sami. Sejalci besed, sem napisala, in kar zasejemo, tudi žanjemo. Če smo pri tem ustvarjalni, je letina toliko boljša, če ne, se proizvedeno izgubi že v prevodu in za seboj ne pusti ničesar. Ob tem se zamislim in mi je vse bolj jasno, zakaj se nam določene reči trdno vsidrajo v spomin in nočejo stran.