Zabava

Ne tako dolgo nazaj, sem v e-poštni nabiralnik prejela fotografijo z nekaj mladci, ki sede za mizo debatirajo, pijejo pomarančni sok, na glavah nosijo papirnate klobučke – morda malo pretiravam (slike ne hranim), obraze pa jim prekriva neko tiho strahozadovoljstvo, v smislu: »Nam je fino, a pazimo, da nas ne gledajo.« Fantini v letih, ko jim začno poganjati brki, mozoljasti nerodno mutirajo, oblečeni v rjave brezrokavnike, z debelimi stekli na prevelikih očalih posvoje preganjajo dolgčas. Mislim, da je bila naslovljena z »Zabava«, brez dvoma mišljeno cinično, alias: "Poglej si te Kekce." Pošiljatelj niti konceptualno niti vizualno se sodi v »kekčevsko« kategorijo, a je tudi izvzet iz večine, trume tistih, ki za vsako ceno želijo ugajati, biti del populacije, ki se etiketira z »-mi smo kul, mi rulamo-« ipd. Pravzaprav niso fantini na sliki nič manj »alter« kot individualisti brez mozoljev in hecnega glasu, z malo več življenjskimi izkušnjami. Bržkone so s svojimi posebnostmi izjemno kreativni, morda jim le do javnega preboja ni, ustvarjajo inkognito, za lastni užitek. Na drugi strani »kraljujejo« ostali, sami zase edini, ki so »IN« – biti »IN«, mišljeno kot antipod biti »ALTER«; se pravi neki samooklicani »frajerji«, ki, če malo posplošim, po nekaj pijačah, džointih ali čemerkoli že, komajda najdejo domov in se drugi dan bolj malo spomnijo. Tako imenovani frajerji in frajle so ponavadi atraktivnega videza, trendovsko oblečeni, magnet nasprotnemu spolu .... kaj še ... Svojo negotovost, vsesplošno vsebinsko zev, zakrinkajo preprosto tako, da se zaprejo v krog so-ne-mislečih; njihova izrazna sredstva so disharmonična, plitka. Komunicirajo zelo površno oz. površinsko, kar odtujenosti pač pritiče.

Ko sem pogledala fante na fotografiji, mi niso bili smešni. Pomislila sem, da bi vsaj dva med njimi utegnila biti prijetno norčava, večina njih pa je verjetno »doma« v kakšni posebnosti, in se interesno (morda bolj introvertirano) ukvarja s čim, le na prvi pogled "geekovskim". Imajo nekaj, kar jih obseda, čemur se predajajo z vsem svojim bitjem, česar ne bi mogli reči za frajerje in frajle, ki so »IN«; razen tedenskih odklapljanj s poceni vinom iz samopostrežne, takoj ko izzveni zvonec zadnje petkove ure v šoli, če si petkov že predhodno ne rezervirajo za »zabavo« v bližnjem parku. Poslušam najstnika, ki na avtobusu sedita za mano.
Mlečnozobi frajer: »Ej, tko komi čakam, da se ga nažgem dans. Do konca, majkemi. Doma odložim torbo, fotru pičim desetko, pa gasa.«
Nališpana frajla: »Eeej ... kok sem ti fovš. Jaz bi tud, pa mam arest. Prejšn teden sem domu pršla vsa pokozlana, pa je mat čist ven padla. Zdej sem kao na off. Sam, veš ... mejbi je pa pozabla. Tko bi se ga nažgala, aaa ...«
MF: »Ej, sožalje, stara moja. Sej boš drug teden not prnesla. Dans bom pa jaz še zate pil, pa je vse rešen. Prejšn teden sem pol litra štoka sam spil, ej, stara, sploh ne vem, a sem s tabo bluzil, a z uno ...«
NF: »Ne vem, stari. Sem bla čist avt. Ja, ej, drž pesti, da je stara pozabla, drugač bom crknla doma.«
Takšne in podobne debate v petkih vodijo mladi, stari tam okrog 16 let, in tudi včasih ni bilo dosti drugače. Skratka, zelo kul, zelo IN itd.

Nerodne situacije se vzpostavijo, ko se kje znajdem med »geeki«, četudi sem jim naklonjena in bi z njimi rada navezala pristen stik. Fascinirajo me človeške posebnosti – odstopanja, skrivnostnosti. Skoraj ustrašijo se, ko stopiš mednje, čisto prijazen. Nezaupljivi, sramežljivi. Kakor da bi bili v skrbeh, da bi se njihov svet pomešal z zunanjim.

Poleti, ko se je na teraso kampa v našem primorju že spuščal mrak, sem se spomnila te fotke. Sedela sem za mizo, s pošiljateljem. Preden je stopil po pijačo, me je vprašal, kaj bi. Nisem vedela, pa sem mu prepustila izbiro: »Preseneti me.« V prijetnem vetrcu so se mi sušili mokri lasje, dišalo je po lenobnem poletju; komajda sva do večera našla par metrov plaže, kjer se nama v gneči, tipa sardele-v-konzervi, ni upiralo malo zaplavati. Taista terasa (in parkirišče in obala, če temu sploh lahko tako rečem) je sicer zloglasno prizorišče after-partyev (teh, ki so IN, seve). Takrat je bil ponedeljek. Zatišje. Med čakanjem na presenečenje (vrnil se je z bambusom zame in pivom zase), pri šanku se je moral pisno včlaniti v neko društvo mladih, da je sploh lahko naročil –> treba je pri-padati, da lahko nekaj spiješ, sem slone, z roba terase s fotoaparatom lovila kičastokrasne odtenke morskega sončnega zahoda. Spodaj, pod hribčkom, je bil na plaži nek kraval. Pogledam, kaj se dogaja, in opazim nekega poba s faksa, ki od pasu navzdol gol ščije po pomolu in se pogovarja sam s sabo. Mimo hodijo pari, mlade družine, turisti morda, in se zgražajo, a ne prenaglas, saj nikoli ne veš, s čim ti takle »frajer« in njegova klapa odgovorijo. Spotikal se je ob prazne steklenice vina, ki so ležale po tleh, ves popljuvan lovil ravnotežje in z urinom okrog sebe skušal označiti čim širši teritorij. Enkrat sva si na hodniku slučajno sedela nasproti, in mi je pred profesorjevim kabinetom razlagal, da nima pojma o pojmu in se na izpit ni niti prijavil – a morda vseeno pride skozi, kakor da bi pričakoval sočutje, pritrditev njegovemu smislu za humor, recimo – seveda naj bi bila brezbrižnost blazno kul ... Imelo me je, da bi stopila dol po stopnicah, ga parkrat namočila v morje, oblekla in peljala spat, namesto mame, ki doma sosedi razbremenjena pripoveduje, kako je sine šel malo na morje. Stisnilo me je, ko sem v njegovi družbi videla še dekle – tudi s faksa, ki je imelo v mislih nekaj podobnega. Skrušena ga je podpirala in ga lovila naokrog. Ob takih prizorih, ki se jih spomnim iz davno minulih poletij, okrog 12 let nazaj, ko sem večkrat predčasno sama odšla domov, se mi inscenacija s protagonisti fotke »Zabava« zdi čisto olajšanje. Fantje verjetno odigrajo partijo šaha, se domislijo kakšne besedne igre, potem pa nazaj, vsak k svojim stvarem. V tem ni prav nič sramotnega, niti kekčevskega; če seveda s Kekcem označujemo nerodne provincialce. Mladost, s papirnatimi klobučki na glavah in pomarančnim sokom v rokah, jim kvečjemu prizanese z marsičem, kar se kasneje očem zagotovo ne izogne.

P.S. - - - Sem nahitro še malo pobrskala.

»Geek« po Merriam-Webster slovarju pomeni:

1. karnevalskega performerja, divjaka, ki odgrizne glavo kokoši, netopirju ali kači
2. nepriljubljenega intelektualca
3. entuziasta oz. eksperta za tehnološko področje – odtod verjetno slabšalnica »računalniški geek«

Nadalje beseda »geek« označuje nekoga z nenavadno oz. čudaško osebnostjo (z drugimi besedami »ekscentrika«); nekoga, ki se raje koncentrira kot konformira / ki ga usmerjajo spretnosti in domišljija – in ne gon po »mainstreamovskem« družbenem sprejetju; pogosto so nagnjeni k »neofiliji«, gojenju zanimanja za novosti, neobičajne hobije ...

Kaj koga »naspidira« - ali je možno hiteti počasi?

Mene prav gotovo razkošje zapisanega, ko se obdam z ravno iz knjižnice prinešenimi knjigami, pogosto takimi, ki so na policah zapostavljene. Nekatere še nikoli izposojene. Prevzame me navdušenje, že pred potopom vanje, furijasto govorim – tudi o čem drugem, da me nihče ne dohaja. Ko ležem mednje in se postopoma, sublimno vzpostavi komunikacija, utihnem. Sporazumevanje v tišini. Arabski sukūn (سكوز). Tišina. Označena z °, kot npr. temperaturne ali kotne stopinje, sicer pogosto rabljena slovnična zapora. Ponavadi ne znam nič povedati o tistem, kar se me najbolj dotakne. Preteči mora nekaj časa, da se ovohana obzorja poležejo, medsebojno uskladijo, zlijejo kot barve mavrice, nato sledi drugi val, prestavitev v najvišjo prestavo in s polno paro dalje, s smeri, ki jo predhodno namigne zapisano. Tako se rojevajo novopisni svetovi.

fotka

Črn bombaž na stopalih pregoreva,
opirajoč se roba vročega radiatorja.
Poezija kakor mokre dlani objema prsi,
ko se za zastrtim oknom mrači.
Tême omahne na oblazinjeni naslanjač,
z radirko svinčnika prepolovim mirujoči obraz.
Po nevidni meji se sprehajajo
nedolžno izkazani pokloni.

EPP: Medena

Večerna čarodejstva; za dame, ki se zjutraj želijo zbuditi z najmehkejšo kožo ~ in zaspati pocrkljane. Taa-raa! Kot dragocenost se je spomnim iz ranega otroštva, ko jo je mama, v lepi keramični embalaži, kupovala v Trstu. Prav mikala me je, na polici, s sličico čebele. Nedolgo nazaj sem jo odkrila na policah čisto običajnih drogerij, v manj privlačni tubi, sicer pa nespremenjeno. Ne vem, kam je poniknila za toliko let, dvomim, da bi jo prezrla. Ko jo zvečer vtrem v očiščeno kožo na obrazu in vratu, si dišim prav tako, kot mi je nekoč mama; kakor imam v spominu njene nežnosti za lahko noč. Čaroben vonj, ki uspava. Nobenega obiska pri kozmetičarki, dragih masaž ipd. zvijač, Cera di Cupra da koži vse, kar potrebuje po dnevnih izsušitvah, utrujenosti ... Za zjutraj je premastna, bi (se) svetila kot luna, za zvečer pa ni boljšega. In smešno poceni je, mimogrede.

Dali, The Ship

UTOPIST

s školjko v žepu
namesto denarnice
ves razpet
po asfaltnih ponjavah
išče življenje

rad bi ga ujel
in spravil pod povšter

? who put a spell on whom ?

La Promenade, Chagall


V naelektrenem brezčasju (za domačo uporabo ga imenujemo vse-prej-kot-to), ki se vleče med prsti kot hubbabubba žvečilni, me zasuvajo razni Casino Royale mejli ipd. šara. Med čiščenjem nakita od vsepovsod / najljubša sta mi dva kosa; ogrlica iz Santiaga, mislim da, ki mi jo je podarila garderoberka z vilinskimi lasmi, in zapestnica iz londonsko-pakistanske srebrarne, dar Humninih staršev / poslušam Nino Simone. Zanimivo ... reči, ki so mi posebno pri srcu, komaj kdaj nosim. Na sebi vsaj, s seboj dosti pogosteje. Sonce vabi v naravo.

špičke

zagledana v dežne kaplje - med spuščanjem v lužo /// tik pred razlitjem se razpotegnejo v špičke, pravokotno nad gladino, prebodejo jo prav bravurozno /// kot neustrašni skakalci (na glavo) pri poletih z visokih mostov

simultane vaje prostega padanja

Z namišljenimi konjički na povodcih

Slovenci in zakompleksanost z majhnostjo. Majhnost kot taka je ljubka, domačna, sploh naša, tako razgibana. Že res, da skromna kvadratura ljudem, ki se gibljejo po čedalje bolj skrčenih koordinatah, semtertja pristriže kakšno perut, pomotoma zraslo na hrbtnih lopaticah, in da včasih kar med seboj opravijo z visokoletečimi faloti (poskrbijo pač, da ne bi prenizko padli / v hriboviti deželici so tla oblečena z mehkobo zelenja, zato bržkone komu ni pogodu, da bi si drugi krivili hrbtenico pri nagibanju čez npr. visoke, nestabilne ameriške mostove – ko bi pri nas vendar lahko počivali izravnani, na zelenem podalpskem nedrju, z deteljicami med zobmi, v družbi strogih orlov in meketajočih čredic na dnevni pašnji). Zanimivo je, da je le malokdo že prečesal podolgem in počez to našo majhnost. Ob tem se vedno znova zabavamo, ko planiramo potovanja v Maroko, Indijo, na Kubo, pa nam v deželi majhnih priložnosti nekako ne znese zbrati dovolj sredstev za pobeg v večje, da se nam ne zmeša od turobne utesnjenosti. Hudomušno se zbadamo: »Si v Prekmurju že bil kdaj?« Smeh, in sarkastična tišina; češ, le kaj bi tam lahko počel, nekdo z razgledom. Zanima me, kaj si beduini mislijo o nas, žejnih drugačnega. ~ ~ ~ Če temu rečem uvod v (to ali no), kaj hitro razberem, da nima dosti veze s prvotnim namenom zapisa samega. Morda je to lahko pojasnilo takšnih in drugačnih pokrajinskih ujetosti: začneš, okužen z majhnostjo, končaš pri fantaziranju o puščavski odmaknjenosti. Vmes se odpoveš izletu v Prekmurje, ker je preblizu in ... nič novega. Vraščeno nezadovoljstvo ti, mimogrede, postane najkrotkejša domača žival, ki jo pridno hraniš, dokler skupaj z njo ne eksplodiraš daleč naokrog, vse do tja, kamor ti nikoli ni uspelo priti. Takrat končno si, pristal še drugje, škoda le, da se ti s koncem ne ponudi novi začetek.

Nekaterim se za časa življenja vendarle posreči, potovati vsepovsod. Med svetovljane sodijo tudi pisatelji. James Tate v nekem intervjuju pravi, da začenja (ko piše) s prazno mislijo. Loti se česarkoli, najpogosteje zajema v domišljiji, ki jo začini z vsem, kar se zdi uporabno. Tako testo nabreka, in ko misliš, da pišeš o nečem, se spomniš npr. na nekaj iz otroštva, saj prav to še manjka zmesi, da lepo naraste (malo parafraziram). Napotka (jedcem, ali popotnikom – če smo še pri Slovencih), kako priti do domišljije, ne pozna, meni, da je prav tako nemogoče izrekljiv, kot pojasniti, zakaj ima kdo smisel za humor, nekdo drug pa ne. Pravi, da so priprave na pisanje poezije dolge ure samotnega sanjarjenja (tudi zato ima, predvidevam, veliko Slovencev ambicije v pesniški obrti). No, pa tudi o tem nisem nameravala pisati.

Vesela sem, ko po mejlu prejmem vabilo na predavanje ali simpozij, v tem primeru iz literarnih vrst, od mladega gospoda, ki mi je svoj čas podelil nekaj nasvetov o pisanju. Zalegli najbrž niso preveč, bi morala njega vprašati (če še kdaj pokuka sem – in če se tu sploh grem »resno« pisanje; verjamem, da so vaje potrebne, če nič drugega, nabiranje kilometrine daje občutek, da se nekam premikaš); takrat mi je svetoval, naj vztrajam pri prozi, da je za poezijo še vedno dovolj časa. Naj se znebim raznih uteži iz preteklosti, naj ne bom površna, niti prehitra. Da je treba bralcu postreči z detajli, mu pred očmi prirediti čimbolj plastično predstavo (spet parafraziram). Naj ga ne vlečem semintja, da si ničesar ne more ogledati, kot bi si želel. Prav plodno to mentorstvo morda ni bilo, a se večkrat spomnim nanj. Lansko jesen sem se skoraj zaletela vanj pred faksom, ko je parkiral svoj zmahani dvokolesnik. Zdaj je že skoraj zaresni profesor, asistent, ki postaja profesor, jaz pa ne ravno njegova slušateljica, čeprav sem s književnostjo nekako zaročena. Sem si rekla, da ga grem kdaj poslušat, zanima me, kako se znajde v predavalnici, a mi lani ni uspelo. Malo me žre, ker je enkrat, že dolgo nazaj, napisal, da je tole moje bloganje precej na prvo žogo; skozi srepe oči literarnega kritika. Ničesar, kar je na prvo žogo, ne maram, čeprav sem državljanka majhnega naroda, ki rad brca prvi. Če ga letos kdaj ujamem v kakšni predavalnici, mi morda pove kaj več o tem.

Medtem ko napredujemo, in hkrati kajpak skrbimo za svoje namišljene ljubljenčke, se nam poti križajo na nešteto načinov, kot da bi bivali na šahovnici, po kateri nas kot lesene figurice naključno premikajo otroški prsti.

fotka

Ifi - kaj?

Nekaj berem. Pod prevodom je podpisana določena Ifigenija. Ob tem pač ne morem biti tiho. Kako lahko svojega otroka imenuješ Ifigenija? Kriminalno do konca. Približno tako obskurno - je to - kot da bi zdajle, prav zdajle, nepočesana, v gnilih pajkicah z velikim madežem na levem zadnjičnem krajcu, in še bolj zateženem T-shirtu, zaprano roza barve, ki včasih še za spat ni bil dober, ponosno vstala, si obula natikače za na vrt in ožuljena kot sem, skoraj namrtvo – ne pretiravam, odpeškala do najbližje primestne gostilne, pustimo jo neimenovano (tudi to ime ni preveč laskavo), sedla za največjo mizo in naročila dvojno porcijo vampov z njoki in ribezovo pito za desert. »Še kaj?« bi zabevskala vsega sita, še resno šokirana ne, natakarica. »Ummm ... Ja. Pol litra vode z ledom, prosim.« Ko bi že odkorakala proti kuhinji, bi povzdignila glas: »Gospa!« Obrnila bi se, s pajčevinasto razpredenim žvečilnim gumijem v odprtih ustih. »Z dvema rezinama limone, če lahko,« bi dodala, čisto nalašč.

Samo to sem hotela povedati. Da se ne izmuznem skozi dan brez spotike.

P.S. * Prevod pa ni slab. Sploh ne.
** Da ne izzvenim prenabuhlo; prav taka sem maloprej šla na pošto, a ne peš in še počesana.
*** Polimenovana prevaja takele in podobne očarljivosti. Pravzaprav ji zavidam, zato sem bila zlobna. To je vse. Hvala za razumevanje.

Čutila na pašo

Nabiram ideje ... za nekoč (daaaaaaaaaaaleč v prihodnosti), ko bom opremljala svoje gnezdece. Bivališče bi nam moralo biti vznemirljivo. Se z nami vred spreminjati. Biti v koraku z našim počutjem, posameznimi življenjskimi fazami. Nimam pojma, kdaj se prebijem do tja, a se »dogodka« izredno veselim. Zazdaj le pasem čutila.

Zlato-črna = Vmesna

Hja, se mi je zdelo, da sem že imela opravka z nočnimi postanki. Zdaj vem, zakaj sem že od nekdaj vmesna. Rojena sem bila ob 01:25; preverjeno na rojstnem listu. Od začetka lovim sence svetlikajočih se nočnih odtenkov. Če se kdaj preimenujem, bom Vmesna (zveni človeško, ne? --- ob mnogih Vesnah bi Vmesna, med drugim, povezovala še ostala imena z letnimi časi, naravo). Med prvo in drugo ponoči, je menil Nietzsche, nam ura izgine iz glave. Takrat se konča čas. In izbere neminljivo blago, ki se smuka med mislimi. Še kaj?

P.S. Takole »vmesen«, se naučiš vrteti kolo v obe smeri, kar se mi sploh ne zdi slabo.

There is an end, The Greenhornes, s priključenimi zvočniki.

Ride on

Za tiste, ki jih zdeluje rjasto sonce (če ne sonce, pa zračna cirkulacija, pretesna oddaljenost, novi čevlji, ki brutalno ožulijo pete, da komaj kam prideš ...). Pa Pavletu iz klasične filologije, ki mu morda še nihče ni posvetil pesmi. Tako prijaznih kalibrov ne delajo več. Če bi tole bral, bi se nasmehnil. V tistem zaprtem prostorju, sem enkrat pomislila, se utegne še zbrisati, a Pavle je neizbrisljiv. Zanj in za lepolasko.

Sleepover pri Virginii

Prebujanje iz sanj je včasih tako prijetno. Ko si malo še tam, znotraj milnega mehurčka, tretjina pa te vstopa že na tla, ko počasi odkriješ toplo posteljo, dvigneš roleto, si pomaneš oči, odstraniš lase z obraza in jih zavihaš za ušesa. Slišim znan glas, ki se heca: »Vstani, muca copatarica, ura je osem, zunaj sije sonce, pa mraz je.« Zagodrnjam, da sem še v Cornwallu. Ne vem, kaj je tam iskal Lorca, a na dvorišču vile, v kateri sem prenočevala, je kot nad polkrožnim vhodom v cirkus s kovinskimi črkami pisalo Dom Bernarde Alba. Prepričana sem, da je bilo v Cornwallu.

Zvečer sem prišla tja, v spremstvu nekega otroka in njegove mame (v resnici mame ene od mojih prijateljic, pa se ne spomnim katere); v hiši je sicer živela zmešana ženska, ki jo poznam iz druge zgodbe. Otrok, ki me je spremljal, je na dvorišču, zvečer v pesku našel čevelj z visoko peto in se odločil, da ga nese noter, za darilo.

Po stopnišču smo stopili do vrat vile, presenečeni, da morje pljuska kar čeznje, ledeno mrzlo. Del hiše je namreč do oken segal v morje, ki je krasno bučalo. Zmešana ženska, lahko bi bila Virginia Woolf, se je ravno odpravljala na "večerni kozarček", odkoder je potem ni bilo vsaj štire ure, svojo punčko pa je puščala kar samo doma, spečo v kuhinji. Ker smo bile na srečo tam še me tri, kot da bi prišle na »sleepover« obisk, se je vesela zvijala pod deko kot mlad maček. Mama, s katero smo skupaj prišle, si je obula pancerje in šla na dvorišče malo »sprobat sneg«. Zima torej. Ostala sem v kuhinji z dneva otrokoma in težko čakala, da zaspita. Takrat bi splezala na podstrešje in od tam vso noč poslušala morje. Potem pa: »Vstani, muca copatarica, ura je osem, zunaj sije sonce, pa mraz je.«

fotka

Rachel

Ena in edina Rachel Brice. Njena kontrolirana tehnika me osupne vedno, ko jo gledam. Trebušne mišice jo ubogajo kot da bi jih vodila z daljinskim upravljalnikom. Za moj okus – kar se tiče estetike orientalskega plesa, ki ga Rachel kombinira s še drugimi, ima malenkost premalo izrazite boke; z nekaj primesmi mehkosti, oblogic, bi se lepše upogibala (pa morda malo manj okrasja – tribal bi lahko pomenilo prvinsko ~ njen kostum je vse prej kot to, ampak prezrimo pikolovskosti). Uživajte v posnetku (ki ni slow-motion).

Uveljavljanje tišine

Malo preden sem šla na morje, sem gledala večerni tv program, pogovor s člani družine Čačinovič Vogrinčič; gospa Gabi mi je že od nekdaj simpatična, s tistim značilnim, zasanjanim, a vedrim pogledom, kakor medena lunica je, ali pa užitna goba – frizura in oblika obraza, pa še po zemlji vedno – kadar jo kje opazim – hodi v lušnih čeveljcih. Skratka, zdeli so se mi sproščeni, vsi po vrsti, voditeljico so pogosto preglasili z internimi fintami, v oči pa mi je padel predvsem Matej. Odmevne projekte poznam, nisem pa vedela, kdo njegova oseba je.

V glavnem, omenil je, da mu je blizu Bachelardova knjiga Poetika prostora, ki sem si jo potem za hec izposodila v knjižnici in jo vzela s seboj na morje. Ob petih drugih, kar je bila že prav surova redukcija, a drugače bi pač odpotovala lahko res le s knjigami. V njej sem našla nekaj zelo sugestivnih napotkov, odstavkov, ki z mokasto liričnostjo spodnašajo tla, v starih, dalmatinskih mestnih jedrih že tako bolj vegasta, in lahko rečem, da je primerno »pomorsko« čtivo. Mestoma votlo, luknjasto prepustno, kakor ogromno cedivo za testenine, a fino. Ko sem z njo v naročju sedela na kamnitih stopničkah, ki vodijo kar na neko privat dvorišče z ljubko mini plažico iz drobnih kamenčkov (na njej počiva tudi nekaj že utrujenih čolničev) – mimogrede, domačini nimajo nič proti, če jo z njimi uporabljaš, res ne. Sem srečala kar nekaj stricev, vsi radi pokramljajo, všeč jim je, da pridemo k njim, pozimi so še predolgo sami, tako pusto je. Torej, sedim tam na stopnicah, jem grozdje, hkrati berem in opazujem dvorjenje galebov, ko se mi pridruži trojica angleških turistov. »Would you care for a little swim?« vpraša eden druga dva. Ženska se mu pridruži, tretji bo raje malo posedel. Vidim, da od zadaj špega, kaj piše na moji knjigi. Ker je mehke vezave, kakršna je večina knjig v angleških knjigarnah, verjetno misli, da sem njihova. Pride celo bližje, skoraj zraven sede, in se dela, da gleda svoja kompanjona v vodi, v resnici pa se razmišlja, kaj bi rekel, da bi navezal debato. Nalašč obrnem platnice tako, da vidi naslov in avtorja, kar ga malo zmede. Neke čudne besede, ki vsekakor niso angleške. Zavzdihne in gre nazaj v drugo vrsto.

Do konca je še nisem prebrala, vanjo pokukam le sempatja, za kratek čas, fragment za fragmentom, ko si zaželim potopa v poetsko ambientalnost. Na Mateja sem se spomnila, s knjigo v torbi, tudi v mračni, s polkni zatesnejni izbi Ivove hiše (Ivo je domačin, ki domuje tik ob viški rivi, izgubljen v prostornosti; otroci so se odselili v Ameriko, živi s psom Flekijem in z nekaj mački. Dogradil jo je sam, mu je zmanjkalo denarja, zato mu veliko pomeni in bi rad oddajal dva apartmaja. Vprašal me je, katera je najboljša slovenska agencija, kamor bo poslal fotke in mi gostoljubno razkazal neko vodno konstrukcijo v pritlični kamniti konobi, ki naj bi bila glavni atribut ponube. Skupaj je zbil vodni mlinček, v ozadju so skale, prižgejo se tudi lučke - pod vodo, da vse skupaj izgleda kot kakšne dalmatinske jaslice, na katere je zelo ponosen; še mačkom, ki sedejo na rob tega čuda, ko se zasveti, se oči bliskajo kot kakšnim nočnim tolovajem. Ko postreže s prošekom, smeje pravi, da zaradi njih noter ne spusti še rib, in malo potarna, kako si želi, da bi z njim živela kakšna »takale« ... – mislim, da nisem krivična, če mu prisodim čez šestdeset, sicer dobro ohranjenih, vitalnih let ... Ja no, takole je, na morju ...) Slikala zadeve nisem, ker je bila svetloba prav pajčevinasta, očitno je, da je njegova sezona še »v pripravi«.

»Nič bolj ne priklicuje občutka neskončnih prostorij kot tišina. Vstopil sem v ta prostorja. Zvoki barvajo širjavo in ji dajejo neke vrste zvočno telo. Njihova odsotnost pa jo pušča povsem čisto, in obččutek velikega, globokega, neomejenega je tisti, ki nas zajame v tišini. Ta občutek me je preplavil in nekaj minut sem bil potopljen v to veličino nočnega miru.

Uveljavila se je kot kakšno bitje.«

"Spoznaj, kateri ritem človeka drži v njegovih sponah"

Ob spokojno spečem otroku (na kogar pazim z budnim očesom), zvitem pod odejo, rahlo sklonjenega vratu – kot cvet zvončka, ko ga zebe, pustim nekim nemojim mislim, da se spojijo z ritmom dihanja. Z vdihi in izdihi povsem ubrano tečejo po travnatem popoldnevu.

»Tišino lahko tukaj verjetno razumemo kot analogijo noči in teme v okrožju videnja. Obedve ne dopuščata nič določenega, v lastnih mejah sklenjenega, nič, kar bi stopilo v prikazovanje in bi se pokazalo. In kljub temu nista zgolj nič. Nasprotno, v njima lahko tako oko kot uho tistega, ki napeto, sproščeno sluti, zazna zbrano moč nekega porajanja, ki se pripravlja. Noč in tišina se sicer umakneta, toda vselej tako, da si čut daljne slutnje v obeh hkrati upa domnevati neko nenavadno nosečnost.«

Pod blokom cvrči osnovnošolski smeh. Cvrčanje malčkov, ki se vračajo iz popoldanskih krožkov. Kot posamezni šopki cvetače na vročem olju so. Skakljajo drug ob drugem, se odrivajo, pa spet tiščijo skupaj, kakor da bi njihova telesca pripadala eni sami, veliki glavi. Glavi iz malih glavic, ki z asfaltne ponve zre v kujavo nebo. Krošnje nadzirajočih dreves jim pihajo za ovratnik, kakor pahljače.

*fotka sposojena na www.geocities.jp/saveeastturk ..
.

-- ni ni --

slika: Sarah Hobbes, untitled

ko komaj občutno prevroča voda
teče po -
in teče
z milno peno zapacana britvica
odreže

še zadnjo dlačico

- - - - - - - - -

s še bolj gole
groba brisača
popivna
kapljični kožni zemljevid
oskubljena
se navznoter vpraša:
»pa zdaj?«

Voynichev manuskript

Pred kratkim me je kolega napotil k najskrivnostnejšem, še nedešifriranem tekstu, s katerim se je bolj ali manj neuspešno ukvarjalo že ničkoliko kriptologov, zgodovinarjev, jezikoslovcev in raznih mistikov. Tako avtor kot pisava sama ostajata neznana, medtem ko je vsebina do neke mere razvidna iz konteksta, slikovito dopolnjena z ilustracijami iz zeliščnega, astronomskega, biološkega, kozmološkega, farmacevtskega in gospodinskega področja (tako menijo); verjetno je neke vrste arhaični učbenik življenjskih modrosti. Vizualno malo spominja na arabščino, še prej, pravijo strokovnjaki, na kodirano hebrejščino, a pisan iz leve v desno. Teorij o nastanku in avtorstvu je malo morje, nobena dovolj pregledna, niti nepreklicna. Kakorkoli že, videti je nekako čarovniško. Morda se le najde kdo, ki bi utegnil razvozlati veliko uganko, če je sploh mogoče, a potem zadeva ne bi bila več tako posebna. Ko so človeku odvzeti sveder, klini in kladivo, ter je postavljen nazaj na trdna tla, se kaj hitro začne vrteti v krogu. Le redki med tem načrtujejo izstop ~ bolj v notranjost, proti središču.

Zbujevalci

Eno večjih zadovoljstev pri branju mi predstavlja najdevanje oz. po-nov-no srečevanje z mislimi, ki so me nekoč že obletavale, soustvarjale neko situacijsko vzdušje, epizodo, ki se na ta način, s podoživljanjem, ohranjuje in izjasnjuje. Med besednimi prenašalci, jim bom rekla kar zbujevalci, so najbolj dobrodošli pisci z nekaj samoironije. Tak je bil tudi Kierkegaard, s katerim se že v drugo smejim.

V uvodni besedi, napisani pod zgovornim, hudomušnim psevdonimom J. Climacus ~ z močno predzgodbo, prirejeno avtorjevim interesom, čisto na začetku preberemo Shakespearov dramski citat: »Raje dobro obešen, kot slabo poročen.« Ob tem sem se morala naglas zasmejati, povezava, dve celo. Pravzaprav je prav to, ti med seboj povezljivi členi, zame »highlight« študijskega procesa, učenja, dokopavanja do (nečesa, kar si nekoč že odvrgel, ker nisi vedel, kaj z dotičnim početi); izkušnje, ter drugačen, bolj fokusiran, čeravno že rahlo zastrupljen pogled na vse, kar je bilo, je in bo, prepletajoče, vračajoče se in izmuzljvo, prinašajo p-osebno za-dovolj-stvo --- če rečem gotovost, se mi trd-itev prehitro maščuje. Je že tako, da ničesar ne gre jemati pretrdno, tako sprotne ločitve niso preboleče. Če trd(n)o jemlješ enako prosto-voljno kot mehko, oboje prijetno boža. Sploh, če upoštevaš živost, spreminjajočnost materije; se pravi, da mehko kaj hitro postane trd(n)o in obratno.

Takole pravi naš Climacus: »Le svoje življenje imam in tega pri priči zastavim, brž ko se prikaže kakšna težava. Tedaj je ples lahak; kajti misel na smrt je iskra plesalka, moja plesalka, vsak človek mi je preneroden; in zato prosim, per deos obsecro: nikar se ne priklanjajte pred mano, jaz ne plešem.«

Ob tem zaškrta le še preteg hrbtenice. Cerkveni zvonovi so danes malo podaljšali termin.

fotka

Trinajsta luna

Občudovati zamaknjenega zvokovneža, transcendentalnega mediatorja. Človeka, ki se izraža s pljuči in prsti, pri čemer je vse na svojem mestu, še občudovalec sam, če vstopi v igro. Nadizkustvena slast. Biti prah na tleh, ki se jih nihče več ne dotika. Nit predirljivega zvoka, neprebavljena koščica daljnega, namišljenega potovanja. Fiksna točka slike, predstave, občutja, ki drsi med netvojem in tabo. Nabrekli jezik v ustih, ki noče mirovati. Mravljinci in trenutek, ki že uhaja, pa ga vseeno stisneš za rep.

*: »Excuse me, I'd like to thank you for this extraordinary evening. Watching you play ... it moved me deeply. It was like being somewhere beneath this itinerant ultrasound, being its pervaded body.«

**: »It doesn't have to stop yet,« pravi človek brez glasbila. Počiva v rdeče oblazinjenem kovčku.

Sanjavo uhajajoči pogled, hipno tehtanje.

**: »The evening.«

Namigovanja. Obteževanje repa, da bi počasneje zamahnil svoj adijo, ko so zadnje tace že drugje.

*: »It already has, for me. The curtain's down,« reče dekle, pomaha, z nasmeškom zasuče hrbet in odide v temo.