Koraldina
Zjutraj, še preden se karkoli začne, mi je ljubo napisati par besed, četudi še v polsnu. V filmu Čaj v Sahari Debra Winger vzkipi, češ da je poslušanje sanj drugih ljudi nezanimivo. Mogoče. Nekateri jih pač radi delimo.

V sanjah sva se poljubljala. Nekje je pristopil k meni in mi šepnil v uho, da je vesel. Da se odlično počuti. Razposajenost mu je pihala skozi žepe in rokave. Nezaupljivo sem ga gledala. Njegova v bodečo žico ovita polsporočila, mešane informacije, ki so lahko namig, vaba, strup ali pa čisto nič, me kot meduze ožigajo okrog vratu. Sleci še eno plast, sem si mislila. In še tretjo, četrto, potem ti bom verjela. Če bo dovolj krvava. Slekel ni več nobene. Zakaj misli, da je njegov tlesk spevnejši od govorice večine ljudi? Da je njegov pogled ostrejši od tigrovih zob? Njegov mezinec v zraku osuplivejši od na srebrnem krožniku servirane glave Janeza Krstnika? Udobno se namesti na klop za mizo in me gleda. Čaka. Draži v smislu: »Odločitev je tvoja«.
*Lahko prideš k meni, vesel te bom, pravzaprav sem že, kot sem rekel. Hja, kaj bi se zasuvali z velikimi besedami, če so drobtine ravno prav hrustljave?! Lahko me tudi samo gledaš nazaj, lahko se gledava v nedogled. Lahko odideš, se ne obrneš in greš plesat. Mogoče te bom spremljal z očmi. *

Ti njegovi kvazipogoji me hrastasto srbijo na lasišču, sproti jih spraskam. Pogovarja se z ljudmi za mizo in me opazuje. Stojim nekaj metrov proč, v senci in si trgam misli. Levo nogo ima stegnjeno pod mizo, desno spodvito pod klop. Neslišno in nevidno se v temi odplazim tja. Negotov bojni pohod. Negotovost impulzov, ki se pri meni vendarle sprožajo. Ovijem se mu okrog noge. Čutim kako vztrepeta. Kot dolga ogrlica iz korald se mu ovijem okrog stegen in ga potegnem k sebi, da se z glavo komajda ogne robu klopi. Prisesam se mu na zgornjo ustnico, odzove se kot izsušena rastlina. Pijeva se in gladiva, stiskava in sopeva v tesnem podmiznem šotoru. Glave se sklanjajo k nama, lomijo se vratovi. Človeški firbec pristane tudi na bolečino. Ne spomnim se, kam sva se odvalila potem. Poljubljanje je bilo morsko. Riba - (raca) - rak ...

»I can resist everything except temptation.« O. Wilde

Za zaveso sneži z dežjem pod kotom 60°. Mokre snežinke spominjajo na pretakanje mivke v stekleni peščeni uri. Planetarne meglice mi rojijo po glavi (= razredčen plin, 10/24 redkejši od Zemljinega ozračja, premer tipične meglice je približno eno svetlobno leto). Izvenzemeljske dimenzije me zanimajo. Zaradi kozmične nedostopnosti najbrž. Lahko zrem in mežikam tja nekam v višave, lahko se spogledujem s skrivnostnimi luknjami visoko na nebu, v mislih lahko barvam različne plasti vsemirja, lahko po svoje naseljujem planete, jih opremljam in jim vlivam poljubno vsebino, ker se med mano in tistim tam, tako zelo zelo daleč proč, razkoreninja razdalja ničkolikih svetlobnih minut, let ...

Rada bi imela peščeno uro, da bi opazovala gibanje časa. Gomazeči drobci, ki odtekajo v solzasto stekleno maternico, se tam zgostijo, pogrejejo, potem jih spet osvobodiš, da počasi na glavo padajo skozi svoje vidno polje. Potovanja. Nezasičena praznina, ki se sproti filtrira, akumulira. Jutranji razmisleki. V ušesnem bobniču tišinski valovi skladajo neko statično trajanje.

Odžejalo bi me nekajurno očesno-ušesno sledenje strmega padca šumečih slapov.

Svilnata

Prvič sem sama barvala svilo. Barvni prašek, moj = odtenek bordeaux, posuješ v 5-litrski lonec, dodaš 15 žlic soli in kuhaš dobrih 30 min. Paziš, da barvna voda ne zavre. Z veliko kuhalnico strastno mešaš, da voda kaplja po stenah, obleki in kajpak niti prsti ne ostanejo brez vzorcev. Barvanje svile je preprosto in učinkovito. Blago se enakomerno blešči, brez madežev, bojda je tudi obstojno. Zadovoljna. Tančico sem hotela.

Režirala bi nevihto. Z naravo bi se spopadla, ljudje me danes ne zanimajo. Stopila bi na špičasti vrh najvišje gore in jim, tistim zgoraj, kazala fige in jezik, dokler ne bi silovito usekali vame. Pod nebo bi razprostrla velike pobarvane kose svile, ki bi med nalivom in bliski valovito poplesavali in se lesketali v tisočerih niansah. Odprtih ust bi žlampala vodo, pustila, da me mrzlota prepiha in mi raztrga kožo, nato bi naredila špago, z enim stopalom bi se držala gorate špice, z drugim bi se ujela v svilo in zaplavala v vsej barvitosti med nebom in gorami. Vonjam, kako bi mi od užitka pokale kosti in moje lasje bi se spojile z neskončnostjo.

60 : 40

Sanjala sem, da sem pred provokativno ocenjevalno komisijo morala odigrati 60 % kokoš in 40 % žensko. K navodilom so spadali še naslednji podatki:
kot 60 % kokoš in 40 % ženska zapuščaš svojega partnerja, starca brez zob in pijanca, na koncu 10 minutnega nastopa pričakujemo katarzični twist.

Predvidevam, da je purja plat zadeve rahlo povezana z ogledom Une vraie jeune fille, sicer že nekaj časa nazaj; prizorček, ko dekle po vseh štirih kokodaka po tleh z v rit zataknjenim peresom, me lovi. V glavnem, izziv se mi je sprva zdel težak, kaj hitro pa sem se vživela in začela vaditi neko plesno-kurjo koreografijo. Govorila nisem kaj dosti, privoščila sem si samo nekaj besnega čivkanja o stari pijanduri z mehkim ***** , veliko prhutanja, pritlehnosti in seveda pero, tam, kamor spada. Repje igre. Odzivnost ocenjevalcev je bila mešana. Nekateri navdušeni, drugi manj. Ko sem se izčivkala in sploh, je sledil twist:
»Ampak jaz ga imam rada,« sem dahnila kot milo pišče, ko naj bi odletela iz kurnika.

Opombe: za pripravo sem imela na voljo 20 min., med tem časom sem sladokusno uživala, spomnim se občutkov, od vizionarstva mi je jemalo sapo in niti malo treme nisem imela + med pripovedovalci današnjih sanj, v realnem, sem zmagala, čeprav Vesna sanja erotične sanje, v katerih so udeleženi njeni soigralci oz. sodelavci, v režiserjeve sanje pa se je tokrat naselila Bojana Kunst, ki je sploh ne pozna ...

VRELEC

nasip hranljive toplote
skoraj otipljiva čutnost
pod dojenčkasto modrim nebom
z oblački spokoja potuje
v peški vre
mehurčki se vijejo v stekleničnem
podolju
med tipkanjem izgovarja
lepe besede
trapino žrelo se peni
pomlad bo izbruhnila
paradižnikasta barvila
dišalo bo od rdečeglavosti
se že širokousti
na temenu

Light

Zbudila sem se s škržati v trebuhu. Lahkotna, krilata. Vse bi. Plavala. Plesala. Učila se. Pisala. Gledala. Občudovala. Dotikala. Božala. Stapljala.

Jukebox mi spretno izbira Barry White's Lets Get it on (I'll have to get it on, sick of being hard, adversative and soaking wet, moulding like soft wax), Caetano Veloso's Todo Errado (ne razumem ničesar, a verjamem prepričljivim glasbenim poslikavam) in Joaquin Rodrigo's Allegro con spirito. Asociira s prebujanjem pomladnih trobentic in toreadorskimi izzivanji, vmes pa črnolasi plesalec s stopalom gladi mlado damo po ledjih, ko zleknjena na žametni zofi pogleduje skozi zapacano okno. Z brbotajočim duhom, ki se pripravlja na osvoboditev.

Majave statve

Če nahitro zaprem oči, zaplavam v temi. Gostejša je od molka, s katerim sem bila zveličana v prečudnih sanjah. Mešanje prijateljstva, neuresničljivosti in prenašanje kantic z robidami kot krvno maščevanje. Abstraktne sestavljanke, s katerimi se kratkočasim med preobrazbami. Fotografiram svoje mrežaste žabe, uhan, zataknjen v uho, ki se zavesasto spušča ob vratu in oguljene mize v kulturnih domovih. Živalskih figuric, ki so trdno vtkane vame, se ne znebim. Znotraj rajajo svoje slutenjske perverzije.

Dvokaličnost

Kradljivka iznajdljivka se z golima ritnicama pritisne ob njegov hrbet, ko sključen, sede za mizo, brez apetita požira večerjo. Sproti na njem izumlja skupni ritem večera. Purpurno-ciklamne barve je, prepreden z zlatimi nitmi in kompleksnimi ornamenti. Hlebčno mu na kožo odtiskuje svoj dan in namesto tamburina, po ustnem nebu zvočno tleska z jezikom, da ne bi ves čas čvekala tjavdan in da hranjenje ne bi bilo zgolj kalorijsko vzdrževanje, temveč senzualna komunikacija sobitja.

Prebujanja v turobne dneve kot je današnji, so sizifovska. Kamen za kamnom. Naporno.
Razmišljam o zvestobi, lenobi, apatiji, kreativnosti, mišmaš vetrnjaštvu. O izmikanju, namigovanjih, nestvarnosti. O suspenzu in trdih gradacijah, s katerimi si žugamo pred nosovi. Ničesar ne vem; lahko mi pa kdo kaj razodene, če se mu da. Karkoli. Kak znak potrebujem od zgoraj, spodaj, zadaj mogoče.

????????????????????????????????????????????????????????????

Pikčarji

Danes čutim potrebo, da bi napisala kaj blazno celovitega. Zapakiranega, ovitega, prevezanega, z jedrom in peško, pa me, zaenkrat še, preveč zebe v stopala. Podhlajena.

Dve figuri iz mesa, krvi, kosti, kože, las, odprtinic in rahlih izboklinic, se pravi človeka, stojita na odru. On nosi kavbojke. Ona gole noge. Kurja polt njenih stegen odžebruje molitev večnega hlada. Skoznjo žari prvinsko vzburjenje. Prepričljiva je. Njeno telo drgeta, globoka luknja v trebuhu jo kot britev reže z vseh strani. Oglato koleno se prebližuje njenim stegnom. Nekam sili. Pod močnim reflektorjem ju vleče skupaj. Njene ustnice lovijo ravnotežje. Poželenje jo razjeda in krči v svilnato gubo. Nohte si zasaja v stisnjeno dlan. Nekaj se bo zgodilo. Bradato-zrahljani impulzi se spopadejo, kavbojke zgorijo, noge otoplijo in dvoje utripov se zlomi v prah. Kri zavre, kosti zaplešejo ples brušenja, lasje nabreknejo, odprtinice ponudijo udobno zavetje izboklinicam. Ljudstvo pikčarjev. Pika.

Medusa

I sometimes think I am a down-to-earth
kinda chick
with my feet just a little
up in the air.
Then I read a poem of my friend's friend.
She writes about her childhood fears,
grinding desire,
her man's dirty underwear
and a car she drives.
Then, after reading it,
I realise I am a mid-ocean Medusa
(how red-haired Georgia called her baby pink snake)
floating in the water.
Every now and then I am
brought ashore
but land transport tires me
to death.
Then I skim through La Redoute catalogue:
colours, patterns, lips, legs and hips.
Watching through the window
I am estimating conditions for
some uphill recreation
while I am picking my toenails
eating creamy yogurt
and waiting
for husky waving
to rock my tentacles
so I can stretch as a light
aqueous creature.

Luping nazori

Že celo večnost nergam s tem psm-jem, uboga revica, pod pritiskom, šele zdaj pa bo priteklo. Zdaj zdaj. V glavi mi klokota, komaj jo nosim na vratu. Dosti bolje je, nekakšna rezbremenitev, če si jo, sede, položim na stegna in se zvita skrijem pod mizo. Zatišje. Na jok mi gre, ko berem Beauvoir's Najlepša leta. Zavidam jima, njuni intelektualno-čutno razbohoteni mladosti. Jaz bi tudi bila Sartrova ljubezen. Ga bom s telepatijo med mrtvimi in živimi, najbrž je mogoča, poskušala prepričati za kakšen date na črno. Pod zemljo. Mogoče mi razodene kaj lepega; če bi vsaj za nekaj minut ujela zanos, ki ga čutim skozi Simonenino pripovedovanje, bi lažje spala.

Zdajle bi se vozila nad tlemi z malim rdečemodrim avionom brez strehe in z velikim propelerjem, s čelado na glavi in s smučarskimi očali, da bi mi prepihalo pljuča, lase in možgane. Če bi zraven še kaj izbruhala, pa tudi ne bi bilo slabo.

Sinoči sem skoraj do pol treh gledala The Portrait of a Lady; mačehe so bile Pansyine najljubše rože.

Mr. Associative

The first pair of balls
whose owner understands
my vaginal spitting.
When I spit lust
he licks it calmly
or spreads it in between
his chest.
He even knows how to digest
it as a fluffy dessert.
He designedly queues
when I am biting,
won't water me
when my flower gets dry.
I am a timeless Thirst
so I can as well
grow a little patience
down my valley of wilderness.
He reads me in the dark
without codes
as if I am as flat
as a freshly cut down
football field
and his name associates
with heart.
His, inside my palms,
beats louder,
harder and it won't catch
a cold that easily.
I am the mistress
of its outfalls.
Bring it to my
fiery kingdom,
l o v e,
when you decide
it's time
for plantation.

Dan prežet z energijo, tisočimi opravki. Vse sem izpeljala. Zadovoljna in utrujena.

Danes sem tarča za moške (pa se nisem počutila niti dobro, kaj šele privlačno). Ko sem na štantu sredi Čopove opazila zanimive koralde, me prodajalec takoj zaplete v pogovor.

~ne zamerite moji slabi hrvaščini, se trudim vsaj loviti avtentičnost~

»Ove bi izgledale baš divno na tebi,« reče, ko se dotaknem prvih.
»Ne maram roza barve,« se nasmehnem.
»Zaista? Kontrastna je sa bojama tvoje kose, haljine ...«
Šnofam dalje, čakam, da mi kaj pade v oči.
»A koju boju voliš ti? Ne, čekaj, pogledaj me, da vidim tvoje oči.«
Pogledam.
»Iiisuse, šta si sad uradila ...« odkimava z glavo in mi kar čez šal veže nekaj vijolično-zelenega, moje barve, temu ne bi mogla oporekati.
»Koliko pa stanejo?«
»Nema veze, dušo. Kako se zoveš?«
Povem.
Gleda in obrača me kot nov plašč.
»Ti plješeš,« prepričan pristavi.
»Umjetnica si.«
»Plešem že, umetnica pa še bom, če še nisem. V duši pa ---«
Prekine me:»Koje plesove?«
»Trebušni ples, všeč so mi tudi --- «
»Jaoo mene. Gledaj, dušo. Tamo (pokaže na drugo stran ulice) imam svoj kufer (v njem ga čaka marionetna lutka), nas dvoje čemo radit zajedno, a? Ti češ pljesat, ja ču ti svirat (ima tudi violino).«
Zasmejem se. Mudi se mi naprej. Izmuznem se, da mogoče nazaj grede pridem po koralde.
»Tvoje su, čekat ču te,« pokloni mi res lep nasmeh, simpatičen striček, ki takole dvori vsaj trem puncam dnevno, se mu vidi v očeh. Namesto korald sem v Hobby & Art-u kupila mačeham podobne cvetove, ki jih bom nanizala na laks, pa bo. Unikat.

Potem se zmedeno spogledujem med poslušanjem nečesa pomembnega, govorca oba po moško odkrivata mojo prezenco; imuna, jasno, nisem. Kasneje mi nek starejši artist v Exitu, ko sem iskala novi piercing uhan, uslužen in osladen streže s predolgimi pogledi, medtem ko ga je žrtev čakala na tattoo stolu, in še eden, iz enake struje, pri Johnu. Hecno je, kako hitro se začuti moško naklonjenost. Oči pridobijo drugačen sij, nekateri moški se ojunačijo, nekateri splašijo. Izvem tudi, da se luknjica nad ustnico (dokler ni že zelo utrjena, vsaj pol leta) zaraste v parih urah, obnovljiva sluznica pač, če si brez uhana, kar sem jaz danes bila, saj me je moj utišal in se si ga odstranila. V Kranju sem šla potožit svojemu mojstru, ki mi je ponovno dal medicinskega, dokler se iritirana sluznica ne umiri, kupila sem si pa še takega (je bil ravno trgovski potnik tam in glej glej, naklonjen in prijazen :->), ki sem ga že ves čas želela, za nižjo ceno, ker mi je gospodič pozabil povedati, da se luknjica brez štilčka zaraste. Ha.

In v knjižnico po nekaj šolskih bukel in Simone de Beauvoir Najlepša leta I in II ... V čajnici sem izbrala čoko-mentolov Rooitea, nekaj drobnarij v drogeriji, aja!, v Ljubljani sem si kupila karirasto krilo z volančki, zelo cute in črne combat hlače z bleščicami.

Medtem se mi je doma zlodal A Bout de Souffle, tako da bom večer preživela ob gledanju filma s super čajčkom v roki. Mmm ...

P.S. Pozabila na Erika Satie-a!

essential

the way his brows shrink ... like slimy, muddy worms ... the colour of his eyes ... darker than his tar lungs ... inviting ... as a river going ferocious ... tempest ... Saharian sand in the air ... his eyes ... stuffy ardour ... oozy puddle ... can't see his own reflection in it ... just my primrose trembling ... crude rainshower ... slippery surface ... gliding into moisture ... dyke ... sultry eyes ... futile ... perpetual ...

and my tumid throat ... always needy ... fishing for water ... air ... crispness ...

qualm

Če se enkrat v življenju zazreš v oči Brandovega kova (v srednjih letih), se do konca svojih noči lahko samo še premetavaš, si grizeš ustnice in gniješ od zavisti, ker ne vrtajo skozte ...

# Filmi

In the Realm of the Senses in UneVraie Jeune Fille.

Oba po svoje zanimiva, res, da sem si vmes pilila tudi nohte. Prvi šokira s koncem, drugi ... estetski kadri.

Gledala bom še Medeo , 2046 , A bout de souffle, Mirando in The last tango in Paris.

Zdaj pa na zrak, manjka svežine.

Sinoči mi je Kat poslala beautiful El Tango de Roxanne iz Moulin Rougea, poslušam.

Dr. F I G in jaz

L. 1990, se pravi stara 10 let (pred seboj imam porumenel dopis), je moj likovni izdelek na temo »železnice«, na razpis mladinskega natečaja ob dnevu železničarjev nas je vzpodbudila učiteljica likovne vzgoje, žirija izbrala za tretjo nagrado. Prejeli so 8 600 spisov in čez 14 200 risb in drugih likovnih del, piše. Dobila sem knjigo Janeza Mušiča Zgodbe o Prešernu in po šolskem zvočniku so objavili moje ime. Spomnim se, da sem narisala vlak, nič posebnega, mislim da z barvicami, ker mi akvareli zaradi nepotrpežljivosti niso in niso šli. Skica je bila vedno v redu, potem sem eksplozivno hitro dobila vizijo barvne kompozicije, ki sem jo hotela uresničiti takoj, brez da bi čakala, da se barve posušijo. Vmes me je veselje minilo, končal je lahko kdo drug. Ali se mi je vse razlilo, spacalo ali pa so izdelki ostali nedokončani.

Prav to me je doletelo, ko sem opravljala preizkus ročnih spretnosti za sprejem na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Križanke so me očarale, vsa tista razmajana stopnišča, arkade in hodniki, pa dvorišče, park, vse. Počutila sem se kot grajska spletična. Spomnim se, da nam je nekdo prebral pesem, nekaj o svobodi, kar naj bi kandidati izrazili z akvareli. Odličila sem se za kontra asociacijo, klišejsko: ptica, prevelik fazan, v utesnjujoči kletki. Skica uspela, barve pa ... Vse se je razlivalo, teklo po mizi. Trikrat sem začela znova, čas se je iztekal, oddala sem zgubani zmazek in kaj hitro obupala nad sprehajanjem po tisti čudoviti zgradbi v nadaljnjih štirih letih. Modno oblikovanje je bil moj fokus. Zdaj bi prej izbrala vse ostalo; grafično, industrijsko, fotografijo. Ko sem se v mislih že poslovila od ideje, mi je taista učiteljica, ki je verjela vame (z železničarsko nagrado sem jo pridobila pod svoje okrilje), predala dopis iz šole, kjer je pisalo, da je moj rezultat zaradi akvarela za sprejem na meji med DA in NE, ampak ker talent je očiten, bi mi radi ponudili priložnost. Malo sem še razmišljala, omahovala, hkrati so me zanimali tuji jeziki, čimveč le-teh, in s težkim srcem šla drugam.

Kot punčka sem veliko nastopala. Svojim igračam sem prirejala nastope, pevsko-afnaške, kolebnica kot mikrofon. Baje so me doma imeli poln kufer. In še zelo majhna, ko sem dobila prve smučke, preveč podmazane, sem osvojila 2. mesto na smučarskem tekmovanju na bližnjem hribčku. Vozili naj bi slalom. Vratic cel kup, jaz pa, okrogla bombica, sem se z vso brzino spustila kar naravnost, v počep in piči smuk. Blazno fino se mi je zdelo, ker je tako letelo, adrenalin. Spodaj so me morali ujeti, drugače bi zgrmela v graben. Zvozila nisem niti enih vratc, vsak zavoj bi me upočasnil, zanimala pa me je brzina in ne upoštevanje pravil. Žirija je odločila, da sem bila kljub diskvalifikaciji zares hitra, svojevrsten dosežek, in mi podelila srebrno medaljo za pogum. Kariero smučarke sem potem kmalu obesila na klin. Ne maram mraza in kar naprej bi smukaško izzivala strmine. Na večjih smučiščih, med ljudmi, je kamikaštvo postalo prenevaren hazard. Toliko o mojih otroških trofejah.

Sinoči sem oprezujočih čutil na TV spremljala J.-P. Sartra in njegovo Simone deBeauvoir. Oba zanimiva, med njima čudovita harmonija, podobnosti znotraj nasprotij. Ko berem o njima, ne morem mimo njune ustvarjalno-intimne kolaboracije, eden v drugem / drug z drugim. Nekaj takega si želim zase, ali pa bom umrla kot bevskajoča samica na vseh štirih. Saj nisem prezahtevna ;-) ?!

In Sartrov dekadentni vijolični naslonjač, v katerem si je med snemanjem grel tazadnjo!

The Sheltering Sky, B. Bertolucci.

Left me speechless, needlelike.

uGaNkA

Ne vem, kaj se danes tukaj dogaja. Posti izginjajo, komentarji tudi.

Ne dam se.

Moja ušesa prenašajo samo še rahlo žvenkljanje by Erik Satie.
Ob prvi priliki si bom kupila kak njegov CD, saj je poslušanje zloadane muzike, kot tudi gledanje snetih filmov, da e-knjig niti ne omenjam, nepopolna izkušnja, sicer razprta na dlani, a spominja na požrtnost, ki me ne zadovolji.

Polkonj.

P.S. Napisano že tretjič. Upam, da tokrat ne izgine v nič.

Nekaj v zvezi z grapefruit ljubeznijo mi skače po glavi; še neumeščena silnica. In čakanje kot brezokusni zajtrk, večerja, široka trakulja. Več kot eno leto že živim v krču, se pravi v pričakovanju, neznosnem hlepenju po človeku, ki govori moj jezik, tak, kakršnega sama nanovo odkrivam. Veliko drznih horizontov se mi je medtem odprlo, ugotovila sem tudi, s čim se v življenju hočem ukvarjati. V čem se vidim, kar mi še nikoli ni uspelo. No, enodnevnic je bila že cela garda; od novinarstva, oblikovanja, kulturologije, komunikologije, celo politologija je bila v igri (?), potem popotništvo, ples vedno, svoj čas tudi prostovoljno razdajanje, lingvistika – vse mogoče, francoščina, prim. književnost, slovenistika, angleščina, španščina ... Še najbližje sem si bila v Londonu s performing arts - theatre studies, kjer bi zaradi nekompatibilnosti našega šolstva morala začeti iz nule, morda bi res morala, ne vem če je prav, da sem spet tukaj ... Ta krč – on, pa je rdeča nit nove ere, znotraj katere se po svoje kar znajdem ~ v tavanju skozi gosto temo, všeč mi je, da se slepa vsak hip lahko dotaknem koščičastih drobcev, ki se vraščajo vame. Grozno neproduktivna sem, krč mi onemogoča naravni razvoj, ideje uhajajo naprej, volja oz. angažiranost ostaja v njegovih krempljih. Zanima me, zelo me zanima, kaj bi se spremenilo, če se mi prepusti. Enkrat se mora. Če je v njem človeška kri, ga bo pošastna sinergija slejkoprej sesula.

Slemensko se stikava sredi nasada oblinastih grapefruitov.

Zelo čudno je pogrešati neznanca. Fantazijsko kreaturo, ki živi z mano in je torej del mene, kot pisani uhani ali z rožami pošita zelena majica, ki sem jo danes nosila, kot špikanje v trebuhu pred menstruacijo, glavobol, ki spremlja pripravo na vse te mini iniciacijske procese, ki se bohotijo v ženskem telesu. Kot zanimanje do tega ali onega, ko me silovito vsrkava skozi svoje vene. Kot mačja hoja, ko hočem vzbujati pozornost. Kot nežnost, ki me prežame, ko iz Londona dobim fotografije malega angelskega bitja, ki se je brez zob smejalo na vse pretege in z nogicami brcalo v zrak.

Mogoče ne mara marcipana, gozdnega zraka, ali vonja po dežju. Mogoče ne vodi maratonskih pogovorov ob obali. Mogoče ga ne zanima, kako se z medom riše po stenah, ob kateri uri so zveri najbolj krotke, kdaj kresničke najvestneje razsvetljujejo temo in zakaj se simpatije med ženskami stalno vnemajo in krhajo. Mogoče se mu hobotnice gnusijo. Mogoče bi me znal naučiti sorazmernega dihanja in gledati pod vodo; zdaj vedno mižim. Mogoče me ne bi motilo trilijon njegovih kapric, založenih papirjev, ali stalno izgubljanje ključev. Mogoče bi ga vsak dan poljubljala kot žabo z najbolj vabljivimi ustnicami, ki se iz princa spreminja v gremlina, iz gremlina v strašilo in se nato razlije v grenko solzo, da jo poližem s tal. Mogoče bi mu spraskala hrbet do kosti, mu z rdečo volno zašila kožo in bi pod obleko za vedno ostal karirast, drugače bi cunjasto razpadel in bi z njim lahko napolnila lutko iz blaga. Mogoče bi ob orgazmu ejakuliral skozi vratno odprtino kot izdihavajoči kit. Mogoče bi mi kot pikapolonica izpolnjeval skrite želje in nato odletel nazaj v nebo, kamor spada. Mogoče bi si dala nakvačkati krila, da bi lahko kdaj odletela k njemu na obisk.
Mogoče sem po dveh kozarčkih rdečega vina še bolj razgrajena in je najbolje, da se potunkam v vročo kopel.

BREZ ZAVESE

zevajoča praznota
leze skozi stopalni akumulator
mravljinci plezajo
po nogah
nekje se zlomijo
objeti : streti
poljubiti : pogubiti
osvoboditi : zamoriti
razbijaški žvenket
pms-ične ženske
ki žveči travo
molze samo sebe
in pleše krastačje kólo
po svojih črevih
polži s slino
rišejo dolge
gladke ceste
brez ovir
a danes je
že podrsavajoč
korak naprej
napor
mrežast orakelj
pod povštrom
me bo razvozlal

Hibiskus čaj me greje.

Namesto vročih objemov, ki jih ni, sem si zjutraj kupila tri pare vročih spodnjic; ne sicer teh, jih že imam, ampak:

~ bele z rdečeroza obrobo in velikim plastificiranom srčkom spredaj, ženske boxerice, boa ava, piše
~ popisane z vijolačrnimi črkami na beli podlagi, boa olimpa
in
~ črne mikrofibra, ki me tiščijo, zato jih bom zamenjala

Ko sem otožna, kupujem spodnje perilo.