V pavzi med učenjem se rada pasem po fashion straneh, čevlji in modni dodatki me sproščajo, Calzedonia ima eno najlepših ponudb kopalk in ženskih drobnarij. Zelo vabljivo.

In ultimativnih 5 (se spreminjajo) za podlago pri raztezanju, ko boli hrbet in v glavi zavre:

~ I've got you under my skin, N. Cherry
~ Gimme, J. Scott
~ Bonita Applebum, A tribe Called Quest
~ Music, L. James
~ Represent Cuba, Orishas feat. H. Headley

Paše tudi sadje, čokolada in ananasov sok.

Njenih pet minut

Opazim jo, ko aristokratsko privzdignjena malo ošabno sedi na klopci avtobusne postaje. Odeta v pastelno starinsko krilo z volančki, črne dokolenke s pisanimi našitimi vzorci, obuta v različna, pošvedrana čevlja. Na prsih stiska damsko torbico, glavo ji krasi razkošen klobuk iz petdesetih. Ko jo drugič pogledam, sedi na široko, s komolci naslonjena na kolena in me srepo opazuje. Ustavi mimoidočo trafikantko.
»No, kolk misliš, da sem stara? Kaj misliš? Me prav zanima,« je zvedava.
Ženska je z eno nogo že naprej, a gospa ne neha.
»No, kaj bi rekla? Lahko poveš po pravici.«
»Hmm, 50?« nesigurno in neangažirano vpraša.
Gospa se naglas zareži:»Ahaha, ne ne, to pa ne. Sem vedela. 53 jih že imam. Ahaha ... 50, kjeee pa, kjeee pa. Tri-in-petdeset,« pojasni.
Ženska pokima in se kot miška previdno skuša izvleči iz gospejine pasti.
»No, kolko pa tehtam? A, kaj misliš? Sem shujšala, o ja, kar ugani. No?«
Tega si ne upa ugibati. Skomigne z rameni.
Gospa se še bolj reži in se zadere vzdolž postaje:»11 kilogramov sem shujšala. Prej sem jih imela 126. Se opazi, a ne, vem, ooo ja,« od zadovoljstva se ji tresejo podbradki.
Ženska se tokrat izmuzne, gospejino naslednje vprašanje izzveni brez odgovora. Spet jo pogledam, zre vame. Po obrazu ima velike, temne madeže, morda opekline. Okrog vratu nekajkrat ovite porumenele koralde.
Vstane in se ustavi tik pred mano.
»Zakaj pa maš tole kiklo, spodaj pa še hlače?« jo zanima.
»Všeč mi je tako,« odgovorim.
»Meni pa ni. Čisto nič. Take cunje jaz ne bi nikoli oblekla,« negodovaje odkimava in odkrunca proč.
»Ne ne, to pa ne,« si prigovarja in me še zadnjič premeri od nog do glave. Izgine za vogalom.

Čez čas pomislim, da na prav tisto klopco verjetno prihaja vsak dan ob isti uri, pripravljena na veliki izlet. Urejena, kot se spodobi, čaka svojo kočijo, pa se vedno kaj pripeti na cesti. Ampak jutri gotovo pride ponjo.

CIKCAK

Avtobus, poln angleških turistov. Čebljava, sofisticirana angleščina. Različne generacije kramljajo o Sloveniji, jo primerjajo s Hrvaško in Italijo. Dobrovoljni so, navajeni dežja. Usedem se k moškemu srednjih let. Svetlopolt blondinec z očali. V kratkih hlačah je, ne edini. Lepa, močna stegna, poraščena z mehkimi dlakami lisičje barve. Ko z desnim očesom malo poškilim, opazim porcelanaste dlani in negovane nohte. Obleke mu dišijo po oceansko svežem mehčalcu. Čutim, da škiliva oba. V naročju imam torbo. On s prsti bobna po ploskem trebuhu. Ne udeležuje se vsesplošne debate, ki se razleze vzdolž avtobusa. Pred nama so srednja vrata, nad njimi ugasnjen televizor. V sivem ekranu si ga dodobra ogledam. Všeč mi je. Namuznem se svojemu nepredvidljivemu apetitu. Ni ga kemika, ki bi ga znal formulirati. Čakam, da kaj reče, zdi se, da prva vljudnostna fraza pripada njemu. Z veseljem bi bila njegova vodnica. Rahlo miga s stegni, z levico si popravi rob kratkih hlač in mimogrede oplazi moje stegno. S svojimi, sproščeno razkrečenimi, zavzema dobršen del moje polovice. Na jeziku ima, da bi se opravičil, a ga z nasmehom prehitim. Že v redu. Lahko še enkrat. Z očmi potuhnjeno cikcakam med kocinami njegovih beder. Bombažne hlače so videti tako mehke, v njih je dovolj prostora za kakšno dlan. Celo vabijo, da bi se tam pogrela (domišljava dozdevanja). Poškilim malo višje. Izvede še en ročni manever, tokrat si popravi kar spodnjice, recimo, če ne kaj drugega. To moški naredijo zelo verzirano, dovoljeno jim je. Kdor ga ima, naj z njim lepo ravna. Če bi si jaz, kar tako za hec, sede pod krilom npr. premaknila rob spodnjic, bi bila najmanj nespodobna iskalka pozornosti. Ali če bi si z dlanjo popravila modrc, ali vsebino v njem, kar je verjetno storil sam, tam spodaj; moški to ves čas počnejo, kadarkoli in kjerkoli. Molčiva. Vstanem. Čas za izstop. Prerivam se med stoječimi, mu pred vrati poklonim droben nasmešek, odprem dežnik in zaplujem v dopoldansko svežino.

trma je moderna

včasih si ga tako želim
da se bojim
uresničitve
deklici nagajivo sonce zastira
pogled v daljavo
z desnico si čez oči naredi senčnik
ne odneha prihajati
k robu prepada
zaljubljena v morsko obzorje
tako gibljivo
koprneča sla
trdoživa kljubuje
vsak dan si našemljena
obuje novo obliko
v bipolarnem duhu
vodnjaške globočine

nespremenljivo oz. * NEPOVRNLJIVO

Sinočnji Irreversible.

»Čas uniči vse«.

Da misliti. Zares šokira.

Zelo učinkovito poigravanje s časom, ki ob koncu brutalne zgodbe gledalca, z nekaj svetlobe in miru, skorajda odreši, četudi se mu tesnoba zagloda v kosti. Kako zelo mogoča situacija, vsak večer se dogaja, nekje zelo blizu nas, nekje, kjer smo se že neštetokrat zadrževali, šli mimo. Kolikokrat že sem odkod šla sama domov, celo štopala sredi noči (ravno prav razjarjena, sita vsega, ali pa ravnodušna; pred leti sem se ponoči včasih delala, da šepam, ali kaj podobnega, da ne bi vzbujala pozornosti ob cesti v času, ko dejansko v noč privrejo podgane, sluzarji in razni idioti). Mračna mestna podzemlja, ki gnijejo ob vsaki pori, so srhljivo dejstvo, ki nas podnevi ne zanima, ne moti.

Zelo izvirna, predirljiva režija, ki zareže v gledalčevo grlo, prepričljiva igra; zelo moteče učinkuje, marsikdo verjetno prve pol ure preneha gledati. Hektična muzika, vrtoglavo migajoči kadri, hrup, totalen kaos. In človek potisnjen na vrat bolečinskega kraterja. Človek, kot tak, kot zemljevid razgrnjen pred očmi gledalca, z vsemi nebulozami, močjo / nemočjo, žilavostjo, hrabrost ob bok krhkosti, in čas, ki mefistovsko odloča.

vintage

Med raziskovanjem zaprašene kleti, jih najdem. Starejši od 10 let, blizu 15, mislim celo, da niso moji; v takratnem obdobju sva si jih s kolegico Tino zelo menjali. Obe sva jih imeli celo vrsto; roza, nizke, visoke, potiskane z obrazi, z indijanskim vzorcem ... Legendarni so, prav res. Že zelo dolgo jih nisem obula, zdaj so mogoče že izvensezonska roba, ampak na kakšno krilo bi čisto šli, tudi bodo. Znucani kot so, nosijo poseben pečat, ne samo Martens as such, ampak tudi dolgo, pestro življenjsko zgodbo. Patinirani so. Manj paziš nanje, bolj jim obrabljenost pristoji (kar me spomni na nekatere moške; bolj ko se razkrajajo, bolj magnetni so).

Zdaj bom pa izumila še kakšno kreacijo, ki ne bo za v koš.

Feelin' punky!

banalije

Slikam rožice, ki lepo cvetijo in se barvajo.

Sede na balkonu migljam z nožnimi prsti, ki so kot majhne ribice, ko se ujamejo na trnek.

Rada sem bosa.

Sopara se je razkadila.

Sobote so včasih tako tihe, mir zmoti že vsak mušji mimolet.

Že ves teden kiham zaradi cvetnega prahu, nisem vedela, da sem alergična.

In res moram čimprej na temeljito masažo hrbta, sicer se bom podolgem zlomila.

Katera je najbolj učinkovita (med pestro paleto najrazličnejših), če se kdo spozna?

To pa je tudi vse, kar imam povedati.

Gypsy

Henri Rousseau

Nocoj gredo tisti s tankočutnim ušesom, vsaj enim od obeh, na koncert Fanfare Ciocârlia z Esmo Redžepovo, ki bi se ga z veseljem udeležila, a imam obveznosti. Jo pa zdaj poslušam, trga drobovje. Bruhajoča strast.

Kako bi plesaaala!

plus

Še preden se česarkoli lotim.

njena tesnobna nevroza
kot hlapljive kaplje rose
na hropečih prsnih bradavicah
ženske ŽENSKE
ki dremlje na težki bolečini
sesa njene strupe
jih pretaka v misli
da mukoma otrdijo
se kot gobavi tramovi
prevalijo na papir
da bi tam bledele
a nikoli umrle

Srečanje s pisanjem Sylvie Plath je bilo zame svojevrstno razdevičenje.

Imenitne volje sem, zato moram povedati vsem, ki bi jih utegnilo (ne)zanimati.

Dež in hlad mi danes pašeta bolj, kot bi mi pasalo karibsko sonce, morje in rum-kokos koktejli. Po vaji v provincialnem kulturnem domu, kjer je tako mraz, da vse škriplje + v najbljižjem kafiču strežejo zdrisato kavo, sem se sprehodila skozi mesto, četudi do kolen namočena od lužic, nekaj mokrote mi ne pride do živega, vsa zadovoljna, mrmraje si Rokov komad iz predstave, zavijem v Tomas Šport, kjer mi prijazen možakar razloži, da se da bolj neobičajne Allstarke naročiti po internetu, plačaš 2000 SIT več in to je to. Potem še v Limoni na parfumski petting (Oliver, spet me boš zasačil na svojem). Nov orientalski Armani Code je zanimiv, tako embalaža (prvi stik je pomemben, bo že držalo), kot tudi vonj. Všeč mi je tudi Obsession Night. Oliver, strastni ljubitelj in poznavalec parfumov, Chanel je njegovo drugo ime, pravi, da so Armanijevi parfumi zanič, sicer prijetno dišijo, a se prehitro RAZdišijo. Hja.

Naprej me pot vodi v optiko Monokel na okulistični pregled, moj prvi, rabim specialistični izvid, da nisem slepa - bizarne zahteve višje inštance. Zelo šarmanten starejši gospod, oftalmolog, s katerim sva takoj našla skupen gledališki jezik, in mi je prijazno svetoval, naj ostanem kar oblečena, ker se sicer kaniva ne samo na blizu gledati, pravi, da vidim dovolj dobro, da bi pilotirala potniško letalo, nimam dioptrije; nič ne bi imela proti očalom, prodajajo namreč zelo zelo lepa, bi jih imela celo brez dioptrije, kot modni dodatek, tako so očarljiva; zeleni okvirji, vijolični, rdeče-oranžni, zelo prikupne ovalne oblike, mačje ... Skratka, globoko mi je pogledal v oči, ki so neoporečne. Oprtala sem se še v knjižnici, zdaj se bom učila, zvečer gledala preljubo Sylvio.

Včeraj sem že vsa matasta ponoči buljila Blue, zelo všeč, še ena Oliverjeva, hitro se me da napeljati k tovrstnim skušnjavam, da pa bo barven overdose konkretnejši, me k ogledu vabi še drugi Blue ... in še marsikaj. Aja, pa Čudoviti klon sem tudi dobila, časa zanj sicer nimam, a to še ni resnejša ovira :) ~ če koga zanima, bojda dobra, slovenska trdoerotična proza.

broken corridors

it's that colossal supposition
if not a worn out delusion
that everybody meets that somebody
who drives them mad
sad obtrusively desired
their viceroyal supplement
a third hand
and a telescope to rest
their eyes
after brooding in deep shit
for too long
two ends must hit their beginning
alpha and omega
I choose them
from time to time
I choose something about them
and wait and wait for them
to unwrap in front of me
by being what I need them to be
- they never are
but likelihood remains
there's always one more person
walking the same pavements
as I am
unknowingly plotting
to bluff my eye

S soklepetavcem sva sinoči obirala starejšo muziko, v zobeh se nama je zataknila Neneh Cherry, katere se še dobro spomnim, njenih vročih hlačk, lepotnega znamenja na obrazu, zelo hot glasu in seveda komadov 7 seconds, Manchild, Woman in I've got you under my skin, ki si ga že ves dan prepevam. Presenetilo me je, da je sporočilo besedila tragična zgodba o zasvojenosti, takrat mu sploh nisem prisluhnila. Melodika njenega mogočnega, žilavega vokala mi je vedno šla v ušesa, nase je opozarjala tudi z atraktivno prezenco. Navdušila me je s svojimi senzualno-sporočilnimi nastopi, nikoli apatična, temveč kritična, ozaveščena svetovljanka.

Posodobljeno

Zupančičev Hamlet sinoči, v napol prazni dvorani. Za klasično Shakespearjevo tragedijo solidno učvrščena, vznemirljiva predstava, kateri več kot dobrodošlo prisostvujejo Faričevi plesalci z udarno koreografijo in kostumi, ki se lepo, nevsiljivo integrirajo v igro in skupaj z igralci zamaknjeno uprizarjajo stilizirano plesno-verzno poetiko. Kostumi nasploh, so decentno drugačni, spoštljivo zmerni in funkcionalni, kot tudi scenska rešitev: masivna diagonalna miza = hkrati catwalk pista / plesna platforma / obrežje za utapljanje / pokopališče / bojišče in dvorne sobane za spletkarjenje. Atraktivno je tudi akrobatsko smrtonosno sabljanje, vsa stilizacija mi je zanimiva; jesti, brez da zaužiješ, piti, brez da izpiješ, ljubiti se, brez da se spojiš ...

Želim si več plesno-dramskih uprizoritev, ki s pravo mero treniranega giba definitivno popestrijo besedno odrsko vojskovanje, ki je pogosto, žal, samo to; toga suhota.

*hvala Gabru za prijazen sprehod za odrom

geneza

kot kožna bradavica si
iz katere se špičasto vzpenja
črna ščetina
z vročo solzo okrog pasu

teptam to
razpolovljeno drevo življenja
ki me kazi
opominja
da ne boš usahnil
dokler ti ne izpijem oči

če bodo mirne in globoke
kot odprto morje
ki ribam mrmra
pravljice za lahko noč

boš za vedno odmrl

sestavljanke

Jutro. Vaja 1. Žabe. Lenobno, nezbrano.

Popoldne. Kosilo. Odlična rižota, skuhana v teranu, z radičem in pinjolami, vsaj tako je pisalo na meniju, servirana brez pinjol, žal . Lunast kozarec Chardonnaya s fanto. Osvežujoče in omamno.
Vaja 2. Napeto, nepopolno.

Večer. Predstava. E. Jelinek. Dinamično. Whisky iz plastične avtomat kava šalice. Dež. Crknjena.

Noč. Oblačne sanje (si želim).

3some

Brskam po založenem predalu. Ključi od stanovanja nekega poltujca.

Kingsbury. Moj rdeč kovček je lahko tudi klopca. Čakam ga. Črn BMW, se mi zdi, je mogoče temno moder, ali zelen?! Hm ... Pred postajo ustavi srebrn BMW. Sončna očala. Temna, skoraj obrita glava. Lepo raščena ramena. Rebrast t-shirt, kavbojke. Pomaham. Pomaha nazaj. Mimo mene stopi v trgovino. Kaj pa mu je?! Čakam, vre mi iz ušes. Predrznost pa taka! Za hrbtom mi pihne v levo vrelišče.
»Ummm,« gledam ga, »pardon, zamenjala sem te za nekoga.«
»Mhm, poznam to,« smeh. »Lahko te pa kam zapeljem, rabiš prevoz?«
»Ne, hvala. Nekoga čakam. Res.«
Skomigne z rameni. Gre v avto, še enkrat vpraša, če bom ok. Pokimam, odpelje, ko na istem mestu ustavi še črni panter; tako sem poimenovala tisti avto s podolgovatimi, mačjimi očmi / lučmi. Širok Johnov nasmeh. Bel t-shirt, kavbojke, brez očal. Ob njem sedi še nekdo. Zmeda.
Stopi proti meni.
»Hej,« objem. »Si dolgo čakala? Se opravičujem, z Jamesom pleskava stanovanje in sva ravno nekaj zašuštrala. Pridi,«
vzame moj kovček in ga položi v prtljažnik. James spretno skoči na zadnji sedež kabrioleta in naju gleda, ko si izmenjava nežen poljub, rahlo se z lici dotakneva kože.
»Kar nekaj časa je minilo,« reče John, s katerim sva vse skupaj preživela slabih deset dni, po obrokih.
Seznani me z najboljšim prijateljem, ki je, vsaj po videzu, dosti bolj moj tip moškega, kot John, kar vsi trije začutimo kot jesenski piš za tilnikom. V Johnovem sveže pleskanem stanovanju naju James vljudno pusti sama.
»Se še kaj vidimo, upam,« namigne, srkne slovensko viljamovko, ki sem jo prinesla z Brnika, darilce v zadnjem trenutku, in izgine skozi vrata.

Zadnji večer, ko z Johnom sediva v mehiški restavraciji in srkava odličen koktejl, med nama tečno nelagodje, zamudila sva tudi kino predstavo, okrog naju razigrana druščina praznuje roj. dan, midva pa se poslavljava, nič kaj preveč razočarana, me kot strela z jasnega vpraša, če sem se med bivanjem pri njem kdaj sestala z Jamesom. Ponorčujem se iz njegove nevere v prijatelja in zanikam, ker na to nisem niti pomislila. Vrta naprej. Naročiva še nekaj koktejlov, hrana nama ne tekne.

Odpeljeva se še v nek lokalni pub na kozarček vina, kjer mi groteskno nalita priletna Angležinja, ki igra biljard s svojim tipom in mamo, vsaj trikrat razloži, da sem podobna Michelle iz takratnega Big Brotherja. John dreza naprej in sprašuje, če bi rada, da se nama James pridruži. Pred nosom mi moli njegovo številko, zato rečem, naj ga pač pokliče.
»Res?« je začuden, ker sva se po njegovem brez dvoma srečala, medtem ko je on na borzi vneto množil denarce. Že opazno opita, se pošaliva, da se bi lahko pozabavali v troje. Telefon že zvoni.

»Ej J., pridi k meni, Tia pravi, da bi rada v troje. Ja, res. Ona je za,« zveni precej resno, zato mu vzamem telefon in rečem, da upam, da mu ne verjame, da pa vseeno lahko pride na kozarček. Njegov glas je odločen, možat, smeji se, češ da bi lahko vedela, da se hecata. Preveč prepričjivi nismo, nihče od nas.

John že dvojno vidi, zato je skrajni čas, da se odpeljeva in da ne sede več za volan. Odpreva buteljko, se sezujeva, snamem si uhane in zapestnice. Muzika. Kmalu zacinglja zvonec.

James je veder, navija, da bi šli nekam plesat, jaz zelo za, čeprav sem imela zgodaj zjutraj polet domov, John pa službo in ni pri volji, nima pa nič proti, če greva sama. Ahm, najbrž ja. Prvi znaki nejevolje, za srečanje je, kajpak, forsiral sam. Sedim na mehki preprogi, čebljamo, z Jamesom se zapleteva v debato in nekaj nedorečenega lebdi po dnevni sobi, prebarvani s toplimi opečnatimi barvami. Zanima ga, o čem pišem. John se fantovsko prikrajšan odstrani v delovno sobo, najbrž za vrati vleče na ušesa. James prisede k meni, pogovarjava se zelo na blizu, njegova sapa mi ježi kožo. Čutim, da se kurje obnašam, a se zabavava, glasna sva, zelo sproščena. Johna niti malo ne pogrešava. Odločiva se, da plesat le ne greva, bilo je med tednom, kar daleč od centra, kjer je nek njegov varovanec vrtel klubsko muziko. Pozno je že. John viha nos, ni mu prav, da se James kar ne poslovi. Nekaj še motovilimo o začetnem nespodobnem povabilu na threesome, jasno je, da ne bo nič. Zapirajo se mi oči, John že nervozno priganja, da bi šel spat. James le odide.

V njegovi bajni postelji me zmanjkuje, ko spet načne že prežvečeno.
»Tole je bilo nesramno, veš,« se pritožuje.
»Kaj le?« zamomljam.
»Kot da me ne bi bilo zraven, ok, njega razumem, od tebe pa tega nisem pričakoval,« se kuja.
»Nesmisel. Smešni ste s tem. Bolj bi se moral zanesti na prijatelja, celo najboljšega, kot name. Konec koncev se komaj poznava. Sploh pa ga je zanimalo, kaj počnem.«
»Koga ne bi? Saj je zanimivo.«
»Tebi že ni,« pičim.
»Au. Tole je zabolelo.«
»Ne pretiravaj. Gola resnica. Ves čas nakladaš o svojih poslovnih podvigih, moje strasti te ne zanimajo, ne razumeš me, nič skupnega nimava.«
»Ni res.«
»No prav, če vztrajaš. Ne da se mi prepirati, zaspana sem. Čez dve uri se morava zbuditi. Lahko noč,« in mu obrnem hrbet.
Ima še monolog o zvestobi, o tem, da me je, čudno, a vendarle, nekako vzljubil in da me nikakor ne bi mogel deliti, da me je s tistim predlogom zgolj skušal, jaz pa sem, prasica, pokazala svoje resnične barve, saj dobro ve, da sem si to zares želela oz. bi najraje videla, da bi me pustil samo z njim. Nemiren je in se, dokler ga ne objamem, ne neha obračati semintja. Brezvezen, površen seks ga zadovolji. Odlično. Ko me zmanjka, se v polsnu naglas navihano zasmejim.
»Kaj je?« negotovo vpraša, kot da bi slutil, da v sanjah ležim z Jamesom.
»Še kar ti ne verjamem,« vztraja in končno še sam zaspi.

Ključev od njegovega stanovanju mu pa še kar nisem vrnila.

Gemma is my girl, tho' we've never met (sem že pisala o njej). Vedno znova jo poslušam, še raje berem ~ cuz she moves me, she moves the throbbing little monster (ki mu rečemo srce) just under my rustling low neckline so it dances wildly. She moves me cuz she fakes it not, ker ujame misel, brez da bi jo povozil čas, jo zapiše, še vročo in krvavo, in pogosto mi je sorodna, bodisi misel, pesem, namig. Tole o umetnosti je kot kalorična kaplja whiskya, vnetljiv alkoholni hlap, ki bi omamil tudi ledenodobnega mamuta.

Much love, Goldy.

Do listen, pa preberite tudi kaj. She truly roxxx.

Lirsko-epsko.

Čudovit večer je. Santana in Black magic woman. Kepica čokoladnega sladoleda s čilijem na Čopovi po zaključku Kvarteta, ki me prijetno zaziblje v razmišljanje o nevarnih razmerjih. N. Matjašec in R. Polič sta bila nocoj kar prepričljiva, njuna različnost, v mnogo pogledih, je zanimiva. In vedno bolj me intrigira kostumografsko ime Belinda Škarica; tako primerno. Imam gledališko-gledališki teden. Če bo le zneslo, si grem ogledat še Fragile in Hamleta.

Izbrana večerna temperatura, ne pretoplo ne prehladno, rahel veter, nežni zvoki uličnih pevcev in turisti, zvedavo zadovoljni, naredijo iz Ljubljane očarljivo prestolnico.

Z do tal dolgim rdečim krilom sem naredila tudi dobro delo; pometačem, če so, sem znatno skrajšala jutranje pometanje Čopove in Miklošičeve. Prah s pločnikov mi je lepo obarval stopala, vse tja do gležnjev sem vzorčarsta, čisti so samo prsti, ki so jih pokrivale balerinke.

Pršut, pršut

Spet sabotiram dolžnosti in obveznosti. Tarča: filmi, kajpak?!

Na kratko. Pršut, pršut je še vedno absolutno empirična, če ne kultna mojstrovina. Gledala sem ga po kar nekaj letih, niti malo razočarana, navdušena, še bolj. Pujski, papige, joški, norosti, kurbarija, pogubna ljubezen, paradoksalnost. Seksi je. Z eno besedo, M E S E N. Bigas Luna zna. To se pred kamerami zelo redko skuha, tak prvinsko-fukiš filmski napoj. Mogoče bi uspel, če bi kar nekje z ulice pobasal dva mimoidoča, ki bi se totalno privlačila, se ne poznala in še nikoli stala pred kamerami. Ja, kaj takega bi mogoče še znalo začiniti postane mastne brozge, s kakršnimi nas ves čas futrajo; to namreč ni ne kemija (mislim na tone zašpehanih filmov, ki nam jih predvajajo), osnovnošolski poskusi le-te kvečjemu, kaj šele magija. Bardem je, brrr ... um ... »pofukaj me sredi Čopove na tleh, če se ti da«, Cruzova je bomba, diši po pršutu, česnu, čebuli in omletah.

Skratka, film je vreden vsake zaslužene pezete.

In hvala »jamarskemu-podzemnemu-potapljaču«, da me je spomnil nanj ;).

* dodatek: + seveda jajca in biki oz. bikovska jajca, svobodna intrepretacija je najslajša legitimnost

z v e č e r

na kolesu brez luči
divjam skozi razblinjene večere
veter mi zleze pod
gornji del oblačil
za hrbtom napihuje
velike zračne balone
na naježeno kožo
vtiskava brezbarvne kroge
nočni hlad grizljaje

opominja
v temi kalne žarometne zvezde
staccato hupanje
sključena ženska
utrujena stopa
čez most
kot svinčena ptica
s tremi polivinilastimi vrečkami
škrtajoče prestave
nalamljajo gluho tišino
pri stari gostilni
se renčeč pes
zaganja v mrak

Flashdance

Med oblačenjem sem v kopalnici hočeš nočeš poslušala sosedovo muziko. Zastareli komadi, podobni tistim, s katerimi v obmorskih letoviščih diskoteke zvečer blažijo opečeno kožo najstnikom. Sosed barva ograjo, si na stopnišče prinese cd player, zaviha si kratke rokave, da razkazuje mišice amaterskega košarkarja in uživa. Med obupnimi komadi zaslišim She's a Maniac iz Flashdancea, ki me dokončno zbudi. Ta komad je super! Še vedno. Zelo poslušljiv, vedno me spravi na noge, če ne celo v evforijo. Takoj si ga bom zloadala.

In Jennifer Beals je noro seksi v njem.

In seveda še What a feeling.

"What a feeling (I am music now), bein's believin' (I am rhythm now)Pictures come alive, you can dance right through your life

What a feeling (I can really have it all)What a feeling (Pictures come alive when I call)

I can have it all (I can really have it all)Have it all (Pictures come alive when I call)

(call, call, call, call, what a feeling) I can have it all

(Bein's believin') bein's believin'(Take your passion, make it happen) make it happen(What a feeling) what a feeling... "

Preko sobloganista, ki pravi, da so angeli nebeška tajna policija (loved that), sem izvedela za meni neznano režijsko ime, ki zveni obetajoče, komaj čakam, da si ogledam filmčke.

Za silo potešila lakoto s solatno rižoto, pečene ribe na ljubljanski tržnici so mi nemarno vzbudile tek.

Another shopping spree. Sariko me je oblekel s kraguljčkastim modrčkom, krilom in rutko za belly dance, za zraven sem morala kupiti veselo zapestnico (na fotki), za darilo dobila cekarček, še enega kupila, malho (fotka) pravzaprav, ki sem jo že dolgo nazaj opazila v izložbi nazaj grede iz teatra, nanjo že skoraj pozabila, dokler si nisva danes slučajno padli v objem. Morali sva se imeti. Čakala me je.

Z Jano, ki se je preselila na rob Slovenije, S Primorska, sva se podali na izlet. Ona nekaj opravkov na Alu-ju, kjer sva upali, da srečava enega seksi prfoksa, no luck, skupaj po trgovinah, na kavo, sendvič in sladoled. Mestni asfalt se že žge, sopara se vali med pisanimi gnečami. Mislim, da sem videla tudi Njega, nahitro, odsekan pogled skozi odprto avtomobilsko okno, očala, skuštran kot vedno. Nisem niti docela dojela, lahko da je bil kdo drug, ne bi bilo čudno. Se zgodi, da se kdo mimogrede zrine na njegovo mesto, trenutek nepozornosti in že poljubljaš nekoga tretjega.

V koloni domov sva fantazirali, kako bi se kopali v osvežujočem morju, ali pa vsaj poležavali v kakšnem jacuzziju, na dosegu mrzla limonada.

In novega dopisovalca imam, ki je izvrsten vrtnar ;) in ni spal z V. Milek. Slava mu!

Zdaj bom malo pocingljala, potem pa k knjigam, se mi niti malo ne da.

+ The cutest trgovinica.

Cavea dolgo nisem marala samo zato, ker ga je moja adolescentna družba navijala podolgem in počez, nonstop, kjerkoli in res vsi, s tem, da sta ga uvedla dva ljubitelja in poznavalca, ostali so se mu pač prostodušno izročili, pobešali glave v stilu »travmiram, torej sem ... tako sva si sorodna« in napačno momljali njegove refrene. Zdaj mu prisluhnem brez predsodkov, distanca dela čudeže!

Loverman ob nescafe zajtrku.

PUNK

Ponedeljek.
Prerivanja.
Zatohlo.
Špura.
Kaj?
On ima špuro.
Kaj??
Ja.
Spogled.
Kar pojavi se.
Tukaj sem.
Punk.
Visoko pobrita glava.
Tankočutna simetrija.
Bodičasta žarnica.
Kje?
Na tvojem vratu.
Sveti?
Ultravijolično.
Pobalinski nasmeh.
Držim se za trebuh.
Boli?
Mhm, menstruiram.
Mehak poljub na ramo.
Mimobežna tujca.
Greva nekam?
Pejva.
Kitasta roka.
Vonj po pralnem prašku.
Si že kdaj udaril žensko?
Odločno zanika.
Z nosom ga požgečkam po vratu.
E-e-e-j!
Uleževa se v travo.
Nebo se zliva v špičaste gore.
Pobožam črno irokezo.
Nabrušena kot kosa.
Glavo grškega profila položi na moj trebuh.
Posluša pretok krvi.
Diši, reče.
Kaj?
Kri.
Kako?
Po žganem sladkorju.
Kot da sem spet stara šestnajst let.
Moja frizura je časovni stroj, se zareži.
Nad obrazoma jima brenči len keber.

*fotka naključno sposojena pri nekem gospodu

Obdobja polna pisalne nuje / obdobja brez želje, kaj šele potrebe po le-tem.

Ležerno, kvaziučenjaško. Posedanja. Muzika. Gozd. Zrak. Okusna ciabatta z olivami.

Gledam skozi okno, nocoj diši po večernih valovih. To je vse, kar imam povedati.

č r t i c e

-Leela James 's Don't speak
-pistacija+lešnik sladoledna fuzija
-tudi po kolenih bi oddrsala ponj
-glavobolno pms-ična
-spet!
-krilati feromoni
-inštrukcije
-napeta
-morsko
-srečanje na mostu
-kodri
-prepoznavna hoja
-ljubezniv nasmeh
-in tvoja silhueta, reče
-utrip trepalnic
-zastor
-odpelji
-pasja
-marjetice Vesni v lase
-nevrotični cirkus
-ne, nikar se ne boj
-drugače se zasukaj na petah in zbriši
-z zeleno lakirani nohti
-cvetke pod popkom
-žejna
-zasopla
-fotografija streh – memoriraj
-en face
-neznanci z metulji za ušesi
-smeh
-arabsko zagorela polt
-ljubosumje za t-shirtom
-alge in bagri
-s salonarji v gozd, da te 3 ure nihče ne najde
-come again, she says
-watch out watch out, look out look out
-Doo Wop
...

tole je ena najzanimivejših obal, do katerih sem kdajkoli prisurfala

globoko občudovanje, Alessandro Bavari

Nana na obisku

K sosedom je nek fant na obisk pripeljal tole lepo damo z imenom Nana. Je očarljiva, prijazna, krotka, mislim, da sem se zaljubila v nemške doge. Nekoč bi zelo rada imela velikega, močnega, ljubečega psa, ki bi mi stal ob strani in me spremljal na sprohode. Vem, da takale mrcina zahteva veliko prostora, četudi njen gospodar pravi, da je nezahtevna hišna ljubljenka, ki spi z njim v postelji, časa, pozornosti, aktivnosti. Tudi poje celega hudiča. Je pa zanesljiva, zelo miroljubna - pametna vzgoja in predana. Tehta najbrž več, kot jaz.
S takim psom mi ne bilo treba s seboj nositi niti solzilca.

Jetnica

Ne morem zaspati.

Tarnam. Zmrdujem se nad vrsto moških, na katere padam, a dobro vem, da me drugačni ne premaknejo za ped. Totalno sem razklana, protislovna. Sama sebi neznanka, pogosto na težki verigi in z okovi na nogah, da si ne uidem. Po eni strani samotarka, nedružabna, nestrpna, raziskovalka, kadar mi pa zapaše oz. sem v elementu, nemalokrat, pa matica žurerskih ekspedicij, ekspresionistka brez para, vžigalična glavica. Ženska ekstremov. Furija / samotarska volkulja. Vmesnih postaj je malo, v sredini nervozno migotam kot meduza, ujeta pod debelo skorjo zamrznjene luže. Premočrtnost me žalosti.

Moški, se pravi zlobni egocentriki, svojeglavci, izzivalci, neozdravljivi ženskarji, med njimi se najde tudi kak pravi okrutnež; ki izžarevajo samozadostnost, čeprav kot podivjani biki napadajo nežnejšo polovico ter si lastijo cele trope, ena, dve, deset ni dovolj, žena-mati-samica samo toplo gnezdece, kjer se zgonjeni pocrkljajo in okrevajo za nadaljna osvajanja. Samopotrditve so njihov vsakdanji kruh.

Narcisoidni kot so, pošlatajo vsako še tako bodečo bilko. Z drznostjo jih tudi prepričajo, da se zmehčajo. Igrice kmalu postanejo nečloveške, a so močno adiktivne ...

Brez objekta poželenja se počutim suhoparno. Suša. Dva sicer hranim v impregnirani srčni shrambi; eden že skoraj mumificiran, vnetišče mojih strasti, ki je prejkone prav tak, čez kakršne se zmrdujem. Z žerjavičnim pogledom, samico ob domačem kaminu, mladiči, strahovi in vsem tem, drugi pa najbrž tudi, s tem da, mislim vsaj, obljubljen le še ni, verjetno pa še bolj strupen.

No, pa sem spet tam, kjer si popikan v vseh letnih časih, ne samo med sezono komarjev, klopov in podobnih zajedavcev.