Po tekočem traku

Med branjem Dionizovih ditirambov sem se spomnila, da sem sanjala črno dvigalo, midva v njem. Veliko in mrzlo kot sterilna operacijska soba, z dvema nujnima primeroma. Od zunaj sem slišala zavijanje alarma. Rdeče je seval vse do mojih senc. Vrtela so se, šmirasto kolesje. Bilo je ogledalo, zaledenelo. V njem sem razbirala obris nekoga, ki škrta z zobmi. In svoje lase za njegovim vratom. Hladilo je, ko sva se utapljala v lastnem izparevanju. Razmišljala sem, kako in kje bi se ga dotaknila. Prvič. Stal je negibno. Mrlič, ki slišno diha le v inkubatorju steklene samobitnosti. Roki sta mu viseli na ploščatih bokih. Iztegnjeni, krasni prsti. V oblaku bližine komajda vidi predse. Zaglavna plat je drug svet. Z desnico ga vetrovito prečešem, zgornjo plat dlani postavim nasproti njegovi. Vibrajoči hrbtni potnosti. Telesi se senzorično merita prek nekaj milimetrske razdalje. - REZ - Prižgo se reflektorji. Utripanje. Vdrejo zdravniki, sestre, še več pohabljencev. Vstopajo in izstopajo kot po tekočem traku. Nadstropja se preštevajo, drugo pod drugim. Spuščamo se h koncu. Ni ga več. Nekomu tretjemu diham za ovratnik. Ki me ne čuti. Z blazinico kazalca si v žepu po stegnu pišem, kar si je morda rekel, ko je izginjal. Na ustnicah mi čepi žgečkalka v travnati kombineži. Pogledam v ogledalo, zdaj čisto sama. Operacija končana. Je, česar ni. Našobim se in odfrcnem nagajivko. Zaboli, ko vidim, da je odskočila z ustnic, še preden sem premaknila prste.

Ključne besede

Po nekaj stresnih izpitnih dneh, se lažje diha. Samo še dva sta pred mano, plus jeseni neobvezna lingvistična. Zadovoljna z dosedanjim rezultatom, nisem si mislila, da mi ne bo vseeno, če dobim osmico. Nikoli nisem bila zapiflana, zdaj postajam oz. si želim največ; desetke so pač pogonsko sredstvo. Še vedno sem nesistematična in, kot je danes povedala Tόthova, neprecizna. Animal metaphysicum, kaj hočemo. Se že še privadimo izluščevanja.

Mladi mucki v naročju, prijetno sonce na razgaljeni koži, gozd. Koncentracija cvetnega prahu ni več moteča, sosedove češnje v velikosti malih paradižnikov pašejo h kavi. Mirno lahko dan, dva, berem, karkoli si zaželim (in tega ni malo), pogledam par filmov. Kopala bi se v smaragdnem jezeru. Rada bi združila potovanje s počitniškim zaslužkom, jug Francije, Istanbul, Egipt – zaradi jezika. Še nič določenega. Nick Cave ima rad Strindberga (tegale že res dolgo nisem videla, nič manj vabljivo, sploh Kyliein Aussie naglas).

Po Cornwallu bi se potikala. Z vikendaško torbo čez ramena in fotoaparatom v njej. In sovo bi udomačila, da bi zjutraj kdaj pa kdaj prifrfotala na zajtrk z roke.

Lezi, odlično

v miru gozda bi mi Cave

voljno izluščeval z roke

v R a T o r E z N o S t I

Mislim, da sem včeraj prvič resno študirala. Če se temu tako reče. Brati, podrčrtavati in si izpisovati, mestoma malo zapreti oči, da se misel na slepo uleže vate. Nimam občutka, da bi to bila kakšna tlaka, le časovna omejitev teži, nežno reže vrat z laksom, olepšanim z marjeticami. Če rečem, da bom drugič sproti vse predelala, se bom še bolj smejala, ko bo voda spet curljala v grlo. To, sproti, je dvorezno. Sproti je vse, kar ti pride naproti in tega ne gre preganjati, saj vanj (v)stopaš. Dnevne sestavljanke asociacij, vtisov, obidenih strmin, vse gre z nami. Vonj njihovih esenc se nam prikrade med stopala, nas požgečka, se nam ovije okrog gležnjev, včasih trmoglavo višje. Tako se zaposlujemo. Kar naenkrat imamo cel kup obveznosti, opravkov, rečemo kaj vse nas še čaka; najvztrajnejše, kar nam je uspelo splezati nad kolena. Tam se preriva za čimprejšni prodor v našo notranjost, kajti tudi zunanje, kar je, si želi avanture tam, kjer še ni bilo. Vsak človek je drugačna ekskurzija. Kotalenje po mojem želodcu je prav gotovo lahko bolj turbulentno od plezanja med tvojimi rebri, ali pa spusta po gubasti možganski vijugi polmrtvega nespečneža. Čisto nepredvidljivo je, kje in če se katerikoli od zunanjih izzivalcev ustali, ali pomudi le za kratek čas. Preden vstopi v naš labirint, ne ve, kateri od hodnikov mu bo v pozdrav posvetil in ga primerno ogrel, osvežil, če bo predolgo čakal pred vrati poželenja. Vedo namreč, zunanjci, da se uveljavijo v vsej svoji zmožnosti šele, ko se združijo z nami. Sami zase so le eksterni sodelavci. Begave brezciljnosti, v iskanju zavetja. Človeka potrebujejo nič manj kot človek njih.

Tako nekako je tudi s snovjo, ki jo naštudiramo. Nekaj se nam je usede tja, kjer se je zadrževana slina rezko zajedala v surovo sluznico. Kot najmehkejše vodoodporno pregrinjalo nas prekrije, tako, na kakršnem se misli rade igrajo. Druga se na hitro popelje po naših jarkih, ne da se ji sklanjati pod pregradami, skrivnostno ponikne, ali pa se stopi v krvi. Učitelj iz bojnega bojišča pravi, da moramo zadeve jemati bolj šaljivo, kot si zaslužijo; zlasti, ker smo jih dolgo jemali resneje, kot zaslužijo. Tako govorijo vrli soldati spoznanja (in marjetičasto zalaksani).

In še bistveno (še kar on): izhajati od telesa in ga uporabljati kot vodilo. Telo je veliko bogatejši fenomen, ki dovoljuje razločnejše opazovanje. Vera v telo je čvrstejša kakor vera v duha.

» ~ zelene trpke neotipljive resnice
sedijo kroginkrog mene ~ «

Dušno

Kuhamo jagodno marmelado. Našla sem kovček oblek, ki jih je nekoč petindvajsetletni stari mami poslal stric iz Amerike. Blagu ene, ki mi je še posebej všeč, se reče Cape Town (stara mama ima dober spomin). Malo jih zožimo, pa bodo nosljive. Zračna tkanina, neizbrisljiva zgodovina, ki še noče v pozabo. Zraven Brentanov Nauk o kategorijah biti. Lep dan je.

Tale na levi pa je moj pokojni ded Dušan, s kolegom Perotom, ki ga včasih srečam v gozdu; gre malo naokrog, da si oddahne pred babnicami, pravi.

Potepuškin album

Zagledala sem se. V vrhnjo. Turkizna polkna ima in lila zidovje. Pravljična je. Zadaj med rožami in grmovjem skriva mini dvojčico. Reče se ji lopa. In vodnjak, ki najbrž ne dela. S ceste se je slabo vidi, dodobra je ovita v zeleno in pisano. Ko hodim mimo, mi včasih z zavesami pomežikne. Morda kdaj povabi bližje.

Slikanico Maruška potepuška je včeraj sošolka Gea našla, založeno v delavnično-knjižnem kletnem kaosu, kjer sva med drugim iskali sestavine za kosilo. Za gostoljubje sem se ji oddolžila s kuho, brez predpasnika. Hrana za čute na verandi – sredi Ljubljane, ki spominja na oceansko idilo kakšnih kolonialnih posestev. Stilno pohištvo z belimi prevlekami, stoli iz bambusa, na stropu starinski ventilator. Ni vsaka kovačeva kobila bosa. Če očetom arhitektom lahko rečemo kovači.

In ne vem, zakaj je potepuška blond. Rada bere in smuča. Komaj čaka, da si nadene smučke in gre z njimi na Triglav. Nazaj grede se nadnjo zavali kepa plazu, a ker je iznajdljiva punčka, v žepu nosi rožasto rjuho. Zveže jo v padalo in z njim varno pristane. Ko se spusti mrak, jo v gozdu napadejo strahopetni volkovi. Pokaže jim jezik in že jo kot zajci ucvrejo proč. Maruška se v družbi živalskih prijateljev zmagoslavno nasmehne, z rjuho vpreže jelena in se še pred nočjo premražena vrne v topel domek. Domači jo pogostijo z veliko čokoladno torto, po kateri sladko zaspi in sanja o veliki pustolovščini.

+

++ (povezave so, čeprav morda na prvi pogled nevidne):

A howling wind is whistling in the night

my dog is growling in the dark

something's pulling me outside

to ride around in circles

I know that you have got the time

coz anything I want, you do

you'll take a ride through the strangers

who don't understand how to feel

in the death car, we're alive

Naj lastna meja ne ostane neprehodna

Zažge me (čas bi že bil, da neham sikati ob vsakem stiku zob z aluminijasto folijo), ko nekdo poploščuje nekaj, kar je absolutno kroglasto. Obl(-in-)a zaobsega vse, kar je, a ne dopušča, da bi jo kot tako videli, če se nagibajo k sploščevanju.

Človek z ognjenimi nohti špika, ker se mu špika, a, sem prepričana, celoto rad opazuje kot stekleno kroglo, ki preliva zemeljskost in je prosojna.

Filozofija je sorodna FILmovanju, kjer nekdo špika svoje ideje, dokler ne popokajo kot baloni. Šele uplahnele se podredijo njegovi volji, upodobijo, uglasbijo, udejanjijo. Za podobno težnjo uglaševanja gre, notranjost hoče predreti svojo mejo. Miselno, upodobitveno, kakorkoli že. Misliti svoje drugo, pravi Derrida v Timpanu. Igra prehajanj, katerim je podvržen človek, ki raje gleda kot miži. Pustiti svojemu glasu, da privre na dan. Sprehoditi se čez svoj glasovni razpon, nezaobsegljiv.

Biti kot »žuželka, katere glavna naloga je, da objeda notranjost sadnih koščic, da bi prišla do vsebine in ki, kot pravimo, včasih predre bobniče človeškega ušesa s pomočjo svojih ščipalk - pogreza se v neko podzemno kraljestvo, kot Perzefona. Nedoumljiva dežela sluha, ki jo dobro opisuje geologija, ne le zaradi hrustančne votline, ki tvori njen organ, temveč zaradi povezave, ki jo združuje z jamami, brezni, z vsemi žepi vred, ki se razpirajo v zemeljski skorji, njihova praznina pa tvori resonančne odzivnike tudi za najmanjši hrup ...." M. Leiris

b a r s k a

♂ : Gospodična, kako smo hribčkasti!
♀ : Vas vznejevoljuje, da vzponom sledijo padci?

najlastnejša noč = najslastnejša

iminentna bližina poletne noči
razpete pod srpom polmesečastega
razkoraka
sedeti na avtobusnem postajališču
točno sredi noči
ko ti širna središčnost mirno spi
na ustnicah
kot odgovori
ki nočejo z njih –
udobje ustničnih blazin
je nezapustljivo

pripelje N73
nihče ne izstopi
niti ne vstopi
sedeti naprej
poslušati srh speče noči
bolj črna je od klobuka
priletnega žida z okroglimi očali
ki tako kot jaz sedim in sem čuvarka noči
postopa po temni ulici in je svoja plesoča miš
pot mu osvetljuje odblesk zloščenih očal
korak pred njim
na črnem pločniku
- mu ni čisto nič vroče
v tej soparni noči -
se sprašujem

vstanem in si grem nasproti
jutra v Stamford Hillu so košer
tudi ko se jim noč vztrajno zajeda med lunasta bedra

Podležiščni grobovi za ščurke

Pišem, da hitreje mine jutranja uvertura v .... nekaj že. Zorganiziram se malo kasneje.

Pred desetimi leti smo šle turistke na maturanski izlet v Grčijo. Celinska tura. Spomnim se sparjenega zraka, ki nam je zgodaj zjutraj bušnil v obraz, ko so se na letališču odprla vrata letala. Stik z drugo deželo. Prvih nekaj vdihov ne pozabiš. Ganske klime npr. ne bom nikoli pozabila; manjša koncentracija kisika, brez vlage. Vonj po žgani gumi, ognjenem dimu, cvrtju, veselicah.

Torej Grčija. Avtobusna vožnja mimo atenskega predmestja. Zanikrno, razsuto, nebo spuščeno čisto nizko, skoraj na strehah blokov. Smog. Oranžnorjava panorama, purpurni silhuetni obrisi. Zelo socialističen hotel. S časopisi in vrečkami od sladkarij smo mašile straniščne školjke in odtočno tuš odprtino, zapredeno z lasmi in sramnimi dlakami prednamcev, da ne bi sob preplavila invazija ščurkov. Vseeno se je kak napol omrtvičen še naknadno zvrnil z zložljivih ležišč, podnje raje nismo gledale. Spomnim se sušenja kopalk na balkonih, oprane so bile v nekaj minutah čisto zaprašene. In souvlaki kioska vizavi našega balkona. Kako nobena ni znala brati grško. Svaril učiteljev, naj po mestu nikoli ne hodimo same, le v skupinah, saj so Grki pravi bavbavi; če nas ne bodo žive spekli na ražnju in požrli, nas ukradejo in skrijejo v kakšno podzemno jamo. Jaz vseeno sem. Kam sama zašla. V skupini mi je bilo zmeraj zadušljivo, klavstrofobično. Še vedno imam občutek, da nečesa ne doživim, če se okrog mene gnete množica ljudi z istim namenom. Nihče me ni požrl, niti ugrabil, čeprav sem morda skrivoma upala na kakšno pustolovščino. Dunjo sem zvečer prepričevala, da bi z mano ušla iz hotela. Da bi šli na nočno kopanje v kak fensi hotel, naš bazena seveda ni premogel. Ni nama uspelo. Spomnim se tudi drsečega, zlizanega skalovja pri vzponu na akropolo. Prav nič me ni zanimala, vsa ta impozantna zapuščina. Opazovala sem našega zgodovinarja, razrednika, ki nas je na poti nazaj (z ladjo) vzpodbujal, da smo mu iz dutyja nosile steklenice (ne vem več ali martinija ali ouza), pa nam v zameno ni težil, kje in do kdaj smo se potepale po palubi ... njegove porjavele pleše, kako se je bleščala pod močnim soncem. In sline, ki se mu je nabirala v kotičkih ust, ko se je dotikal kamnitih stebrov utrdbe. Vzpon in sprehod po vrhu sta bila izzivanje nesreče – v japonkah mi je z vsakim korakom spodrsnilo, zato so me lovili kot štorastega otroka na drsališču. Bežno se spomnim tudi Delfov, o katerih zdaj berem z odprtimi usti, celo sanjam o krstu pri kamnem popku, središču Zemlje. In sirtakija na grškem večeru, ime tistega mladca sem pozabila, hudičevskega rožljanja v trebuhu pa ne. Pojenjalo je šele med dolgournimi posedanji na najmirnejšem delu krova ladje, nazaj grede. Z Dunjo sva v tišini hvaležno mežikali brhki, širni modrini, ko je vsrakavala vtise, ki bi doma utegnili povzročati iztirjenja. Vračanja v enako, kot da se ni nič zgodilo. Pa delfinjih družin, ki so plavale ob težkem trupu velikanke. In tržnice korald, saj res! Cele vreče sem jih pretovorila domov. Razočaranja nad tedanjo ljubeznijo, ki je verižico (naredila sem mu jo iz atenskih korald) na svojem maturanskem v Španiji, že izbira njihove destinacije se mi je zdela blazno kičasta – čeprav mi je prinesel fotke Dalijevih stvaritev in kroglo (o kateri še zdaj ne vem, kaj naj si mislim) ... verižico zamenjal s Katjino zlato verigo. Tega mu nisem nikoli odpustila. Vrnil se je okrog vratu vklenjen s sošolkino verigo, medtem ko je ona po Kranjski Gori flankirala z atenskimi koraldami. Pa še lepa je bila za umret! Ona, ne njena verižica – nisem verjela, da ni ponaredek, kakršne na štantih prodajajo na metre.

Zanima me, kako bi Atene doživela zdaj, če bi šla tja na študijsko izmenjavo. Zaenkrat zgolj zanima.

*** Tole sem ravnokar prebrala, verjetno ima nekaj malega opraviti z zgoraj spisanim. Sloterdijk v Prihajanjih k svetu in jeziku pravi, da tisti, ki se naučijo poetično govoriti, v jezik, ki se ga priučimo z vstopom v zgodovinski govor, od začetka vnašajo svobodo dihanja. Izrekanje resnice (v aprioriju oprostitve) je povezano s pravico do zraka in širjave.

Na devetdeset

Jedrno izražanje. Kadar malo zareže. Izzivalno. Ki se šele čez čas zlije s tabo, v tišini.

Pod nosilnostjo (izražanja) držim robček, da besede ne padajo v prazno. Pripravnejši je od srebrnega pladnja. Še tople, poskakljive na blagu v pesti zmečkam, zbašem v žep. Potem jih vržem v koš za umazano perilo.

©slika

Preko črte?

Barca de pesca di Trieste, 1912, E. Schiele



Ne opozoriti na tovrstna naključna »odkritja«, bi bilo presebično. Med vadenjem, koncentracija zares na psu (snov gledam oz. berem, ne vadim – verjetno najbizarnejši način učenja logike > zato je rezultat pač tak kot je) se razveselim, če me lenobni tokovi zapeljejo malo spoti.


*Just a thought: morda bi mi pa profesor pogledal skozi prste, če iz logične terminologije spišem kakšno fletno pesmico ... kratko zgodbo, celo esej, če je treba, opozarjam pa, da po vsej verjetnosti zadeva ne bo deduktivno veljavna in da disjunktivni silogizem (DS) utegne biti emblem na kosu raztrganega jadra potopljene gusarske ladje, ex falso quodlibet (EFQ) pa bakrena, že malo zarjavela gravura na ukradeni skrinjici za nakit kakšne premožne gospe ...

Jezična aerobika

Seneni nahod je nadloga, ki si žrtve rada izbira na cvetočih travnikih. Bosonoge sprehajalce, ko se z blazinicami prstov dotikajo visoko rastočih bilk. Prav tiste, ki so zaljubljeni v barvne kreacije na zeleni podlagi. Tako se nekega lepega dne z odprtega vrneš domov, pikast po hrbtu, s srbečimi očmi, ki bi si jih najraje iztaknil. Kot solzni pipi so, iz njih lije v potokih, kot tudi iz nosa. Zaradi dražečega ščegeta v žrelu neprenehoma telovadiš z jezikom, Mobitel nima pojma, kako se ga dobro razmiga. Stegovanje ven in noter, levo in desno je kvečjemu ogrevanje. Potem se začne aeorobika od znotraj. Zavihaš ga nazaj, kolikor gre, potem s konico po žrelu pišeš (ali rišeš), kar ti pride na misel, ali pa kaj takega, kar nočeš, da kdo prebere (vidi). Zasebnost je 100% zagotovljena, saj se zapis (slika) zbriše z vsakim požirkom sline. Slabost ustvarjanja je, da ne prežene razdraženosti. Srbi, kot da bi se ti po požiralniku gnetel roj mladih kobilic, ki se učijo odrivanja z zadnjima nožicama. Sicer je pa že nedelja, jutri pa začetek novega tedna.

p R e B i T e K

R. R. Rogers, Abundance in Dissipation

z idealiziranjem potegnemo najkrajšo
ker vlečemo iz najbolj nemogočih smeri

ideali ne vzdržijo brezdanjega pronicanja
sprotne razpršljivosti dvoma
praskajoč po požiralniku

kot cvetni prah dražijo sluznico

neprivoščljivo sipanje -
niti za trenutek se nočejo

utelesiti in prevzeti pobudo

Sožitje v nesožitju

Cat catching a bird, P. Picasso


V Ljubljano pridem malo predčasno, sprehod do Leninovega parka; slišim, da je bil nekoč zloglasno zbirališče mestnih upornikov. Zakaj v našem glavnem mestu ni več spomenikov, ulic, trgov ipd. imenovanih po Slovencih, mi ni jasno. Uganko pripisujem srp-in-kladivo nostalgiji. Sedem na klopco, si zaviham krilo in se predam soncu. Odprem knjigo, v kateri trije možakarji razpravljajo o življenju in vsem, kar prinaša, odnaša ... Nedvomno bi bili pogovori pestrejši z vsaj eno žensko udeleženko. Dve bi že odtehtali testosteronski tripleks, tri pa zbanalizirale izenačitev. Ena bi bila čisto dovolj, da bi v pustoto, ki mestoma leže med moške korake, vnesla nekaj protivetra. Malo hitreje bi zadihali in izbistrili bi se jim pogledi. Ogledujem si kar impozantne zgradbe okrog parka, za mano stoji stara stanovanjska hiška, z rdečim cvetjem na okenskih policah. Hecen kraj za bivanje. Na klopci, levo od moje, spi možakar. Morda še od sinoči. Obut v blatne superge, zavit v vojaško jakno, deko in karton. Na trebuhu leži, v stisnejni pesti pod klopjo stiska šop trave. Zazdi se mi, da miže vodi sanjski dialog z Leninom. Očitno je dabata ognjevita, pest ostaja trdno stisnjena. Zmoti jo moj glas, ko govorim po telefonu. Možakar se obrne na hrbet, se odkašlja in isto pest položi na prsi. Nekaj dostojanstvenega izraža, čeprav še po obrazu ves od zasušenega blata. Nočni boj je moral biti resen. Umazanija kot da mu ne pride do živega, človek, ki je doživel hujša ponižanja od nočevanja pod milim nebom, to mu morda odgovarja.

Gledam, kako ga žarki žgečkajo okrog nosu in mu vztrajno prosevajo skozi dolge, goste trepalnice. Sunkovito se pobere, malo pogladi obleko, pograbi deko in stopi meter, dva nazaj za grmovje. Najprej me zaskrbi, da si ne bi privoščil kakšnih nespodobnosti, takole na odprtem, sredi belega dneva – kot to radi počno navidez čisti v Tivoliju, ta še odlit ne gre, samo deko gre spravit v svojo omaro, da je kdo ne izmakne. Ko stopi tja zadaj, iz grmovja v galopu skoči ogromna mačka. Divje zamijavka. Pogledam, kaj jo tare. Ne samo, da je prekinil njen spanec, kakor malo prej jaz njegovega, verižno kratenje spanja pravičnim, gospodična je breja in to zelo. V jetičnih, žareče rumenih očeh ji piše, da se čas pred porodom izteka. Vidno znervirana je. In blatna, še bolj kot možakar. Njen sicer bel kožušček s sivimi pikami je rjavkast, sprijet. Okrog oči ima na debelo strjene zaspančke. Nejevoljno se premakne, k mojim nogam. Ko sede, ji trebuh pade na zadnje tačke. Ljubeče jo ogovorim, rada bi ji očistila oči. Nepremično zre v moje, pogled tuje živali, ki se mi že od nekdaj zdi srhljiv. Nerada se spogledam s psom, ptičem ali mačko (v gozdu sem pripravljena tudi na kaj hujšega), ko ti nenadoma prekrižajo pot. Ne umakne pogleda, še mežika ne. Verjetno je lačna. V torbi imam samo vodo, jabolko in žvečilce. Ne vem, kaj bi rada. Kot da bi zahtevala pomoč. Kakšno? Ne upam je pobožati, ni prijazna, sicer pa razumem njeno stisko. Noseča samica je nevarno bitje. Ker ne prenesem njenega pogleda, si nadenem sončna očala in skušam naprej brati. Mačka se ne gane. Ustrašim se, da ne bi kar na mestu rodila. Ne vem, kako bi se odrezala kot mačja babica. Spomnim se, ko je pred več kot petnajstimi leti moja Taja povrgla sedem malih mačic, eno pojedla. Zavlekla se je pod mojo otroško posteljo, ki ni bila več v uporabi in prav na tesnem, v kotu sama opravila svojo reč. Nekaj dni je nismo našli, šele kasneje je prišla po pomoč, z mladičem v gobčku. Eden od novorejenih je bil tudi Čarli. Pomislim, da bi breja potepuhinja morda rada sedla na moje mesto. Legla, karkoli že. Iz spoštovanja ji ga odstopim. Nič. Še kar me gleda. Igra, v katero me vključi, mi je neprijetna. Obrnem ji hrbet in čez travnik odkorakam proč. Pogledam nazaj in že je ni več.

Doma na polici brezskrbno lenuhari kralj živali s človeškim vonjem in polno ritjo. Od ugodja mu iz gobčka visi rožnat jezik. Poljubim ga na čelo, on pa se mi v pozdrav z mokrim smrčkom dotakne nosu. Toliko o enakopravnosti.

Vedno nekaj novega

Spisek poletnega branja, ki ga sproti dopolnjujem, že spominja na blagajniški trak, debelo obložen kolut, ki mu ni videti ne začetka ne konca. Po nocojšnjem Dolarjevem predavanju Kamen in glas - od Hegla do Becketta, sem nanj že uvrstila Neimenljive, Sartrov Gnus si bom spet prebrala, plus Beckettove pesmi, Lajnarije, če jih kje najdem. Pritegnil je že naslov predavanja, stičišče dveh trdosti, hrapavosti, lastnih nedognanosti.

Za uvod sem v knjižnici prelistala avtorjevo Prozopopejo, ki je vredna večje pozornosti. Tesnoba začetka npr., o človeškem govoru, naselbinah v presledku predhodnega, že povedanega. O odmevu lastnega zvena, ki se odbija v kamnu. V najtrši sredini, ki se oglaša, dokler se s hladom temine stiska v razpoki. Razpoka kot zareza, akutna rana, razprta praznica. Brezimni glas, ki se lušči do nepredirnosti. Misel me napelje na kontekstualno sicer drugo polje jezika, Sloterdijkovo tetoviranje, ki je prej pričenjanje kot končavanje, razvozlavanje sedanjosti. Pravi, da vsak človek uteleša po en zlog, živ zlog na poti k besedi, ki doraste in se individualizira v lik, ki mu ni para. Recimo v lik kamna. Ti zveni prek pisave (kot medija) zaslutijo svoj zven. Zlog, ki išče svoj zven, se izpostavlja. Tudi Beckett se je, ne glede na trud, da bi bil čim manj svojstven. Še najbolj je postal prav to. Postal in ostal. Enigma prahu razdrobljenega kamna, ki odzvanja vsepovsod. Najbrutalnejša praznina, ki zaneti najintenzivnejšo razgradnjo. Obširno obravnavo iz "niča". Praznina nima konca, zato je drastično izzivalna kontinuiteta. Okusiti pičico v praznem je dosti več, kot v polnem odgrizniti piko. Manj se daješ, bolj te jemljejo. Bolj ko si želiš neslišnosti, dlje odmevaš.

Razgaljanje samega sebe, pisanje kot žrtvovanje, je po Sloterdijku zmaga nad dušenjem. Še oz. predvsem nezavedno ne more drugače, kot da se izda; le napisi se nahajajo na odmaknjenih mestih, kamor ne seže lastni pogled in otip, na slepi pegi duše, med hrbtnima lopaticama (*Grk Zorba, tam, kamor se ti najraje uležeš). Sloterdijk omeni, da so Artauda videli na pariški avtobusni postaji, ko je s svinčnikom v roki motovilil, da bi si popisal hrbet, tam zgoraj, kjer se ni dosegel. So pa drugi z njega razbirali tudi tisto, kar mu ni uspelo zapisati. Priložnost še ni zamujena; vedno nekaj novega. V Beckettovem primeru bi se postarala, še preden bi razbrala tisto znamenito počečkano obličje. Njegov obraz je papirus, daljši od mojega blagajniško-knjižnega traku, popisan s zlogi, ki jih lahko vsak dešifrira po svoje, nihče docela. Že to bi lahko bil življenjski projekt. Prebrati njegov obraz in posamezne zloge uglasbiti, ali pa jih zakopati med kamenje, da v miru odslužijo svojo tišino.

Nesmrtni Talosi

Sanjala sem, da so hkratno vsem bitjem: mačkam zapečkaricam, tulečim volkovom, debelim medvedom, starcem na klopeh ob peči, otrokom v zibelkah, delavcem v rudnikih, pilotom na 12 000 metrih nadmorske višine, ljudožercem, ki ob ognju glodajo pečena rebrca, bolnim, ki se davijo s smrtjo, zapasani s prisilnimi jopiči, pa deklicam z blond svedrčki, ki na gugalnicah migajo z nožicami brez dlačic in mežikajo soncu, ki jim zasleplja panoramo iz razglednic, ženam, ki se site zadimljenih, poflekanih predpasnikov hrepene ozirajo skozi okno, ali pa gor, k napi, ki sesa smrad človeške nenasitnosti, ter hišniki, ki po tesnih stopniščih tovorijo samo kramo, in cvetličarji, ki bi aranžmaje raje čarali nekje na plaži, ne iz porezanih, umetno gojenih krasotic, temveč iz kamenčkov, katerih kupčke, okrašene z algami in oslinjenimi peškami breskev, nihče ne kupuje, temveč jih že ponoči, ko umetniki smrče pod rjuhami in v polsnu sestavljajo ude tistih, s katerimi bi radi delili posteljo, zalije ohlajen val, ki nežno razgradi konstrukcije, da lahko zvečer, ko spet pridejo k obali, zgradijo še lepše, na terenu, ki je inspirativnejši od katerekoli tople grede, predvsem pa odprt – sanjala sem, da so vsem tem hkrati iz oči popadali zaspančki. Asfalt in pešpota ter drugo talno površino je prekrila krmežljava gomila ostankov noči, Zemljino vnetje je akutno zazijalo nebu v bran. Človeštvo je moralo ukniti obstoječa prevozna sredstva, gnusilo se mu je dotakniti tal. Letala niso mogla vzleteti sredi gnojnega pokopališča, železniške tire so pokrili dolgi, vijugasti kipniki, vaba, ki so jo s škarjastimi kljuni napadalno prebadale frfotajoče štorklje. Ljudje, živali in nepremično rastlinje so nemočno mahali z belimi zastavami, so evforično izumljali in patentirali plovila, ki so kaj hitro napolnila višavje. Ker so brez zaspančkov bolje videli, so svoja pota sekali dosti bolj precizno, komaj kak zrakoplov je čmoknil dol v močvarni prepad. Z nekom sva lebde, vsak na svojem krovu, zrla podse in študirala, kako bi se dalo spet križariti spodaj, brez da naju gomazeča materija požre. Govorila sva tudi o tem, da bi brez navidezne zamejenosti živo ne preživelo. To živo ločnic seveda ne prenese, na vse kriplje si utira poti po nevarnih navpičnicah, da bi si brezpravne teritorije napravilo za prosto-gibljeve cone, iz katerih bi potem potovali še malo dlje, v podtalje in podpodtalje. Spraševala sva se, kam nas bo vleklo, ko prekopljemo polje svojih izločkov.

Zarotniki naslade

Ko zunaj brije zima in mimo oken divjajo deževni tornadi, je Švankmajerjeva poetika žlica strjenega smrekovega medu, ki se v skodelici čaja raztaplja čisto počasi, postopoma razvija okus napitka, vse dokler prepojen jezik ne vpije zadje kaplje in zabriše lepljive sledi.

Ko razkoščičeni sadeži srečajo prilegajočo se peško

Retrospektivna projekcija dozdajšnjosti: potikanje po stranskih tunelih in rjastih garažah, pospremljeno z veliko ropota v prazno. Na lepem se pretesne cevi razdro, gledam, kako se zasvinjani kosi različnih materialov sesuvajo. Orkestralni pomp. Garažam zrastejo okna, vse se odpre, preprosto po zaslugi knjig, ki mi prihajajo v roke. Napisali so jih ljudje, ki že dobrih sto let evolucionirajo, kar me zaposluje, odkar še vedela nisem, da me. Vseskozi nisem razumela, kaj pogrešam. Abstraktnega zmaja, ki bruha bolečino, sem nosila že v otroški maternici. Donosila sem ga kot skrbna mama, četudi me je zlobno ranjeval.

Težko razložim; odkar vem zase – dokoder mi sega spomin, se bolj kot konkretnih situacij in obdobij, spomnim vzdušja, ki se mi je obešalo za vrat med prisostvovanjem (v situacijah – razdobjih), še bolj pa posledično, post factum, ko je doživetja začinilo s smradom. Nisem bila rastlina, marsikaj sem že doživela, precej več kot povprečen mladostnik, pa se vendar nikjer, nikoli nisem našla. Se počutila znotraj. Vsakič znova sem se nadejala pozitivne spremembe; najsibo med ljudmi > prijateljsko-ljubezenske vezi, v raznih vlogah, ki sem si jih dodeljevala, jim dirigirala, na potovanjih. Povsod je manjkalo bistvo; ne le (kvazi)osvojiti, ampak biti osvojen nazaj, prevzeti nase, spustiti vase. Rapidno odtujevanje v najstniško-adolescenčnih izživljanjih ~ bolj se ženeš K, bolj izstopaš IZ. Najbolj iz sebe, seveda. Nikogar nisem sprejela za svojega, motne izkušnje so le še bolj zategovale pas pelerine nepripadajočnosti. Očitno nekateri terjamo več kot četrtino življenja, hrbtno plavanje žabice, da si navsezadnje, naveličani neusklajenega miganja, privoščimo nekaj užitka v natančnejših zamahih.

Zmaja sem rodila, predrag mi je, da bi ga zavrgla. Pomanjšala sem ga, zdaj je krotka igrača, za v žep ali v puščico. Kadar ga zapostavljam, me hoče pobruhati, a mu v najboljšem primeru iz gobca uide le pljunku podobna reč. S prstom ga obrišem in ga pobožam po grbi, ko z rdečico na licih zamežika in reče: »Rad te imam.« Ve, da sem vkorakala v vzpodbudnejše, ki ne odpoveduje na vseh črtah. Ki me zna presenetiti nazaj, igrati svojo igro, ki pa je vendarle tudi moja; tega se zavem šele pozno popoldan, ko grejo misli na siesto. Ne uhaja iz vidnega spektra, širi ga. Odgrinja me od znotraj. Občutek je orgazmičen. Zaljubila sem se. Tukaj in zdaj se ji dajem. Filozofiji namreč. Kakorkoli patetično tole zveni, midve že veva. Veza, ki je noben vrag ne strga. (Če kdo že kuje zle namene, samo v vednost: v žepu imam zmajčka, ki ga še znam povečati.) Bila sem Trnuljčica, zbudil me je mehak glas, ki ve, o čem govori. Kako osvežujoče. Zbudil v svet, ki ga že toliko let ustvarjajo ti ljudje. Vsaka knjižica, ki jo odprem, vsaka potiskana stran me zagrabi močneje. Začenši z Nietzschejem, dobro, z njim že nekaj časa prijateljujeva, potem do drobne buklice Hannah Arendt, ki panoramsko seznani s filozofi eksistencializma - ti poganjano kolesje v mojem svetu. Z vsemi po vrsti se bom spoznala, jim nagajivo šepetala predideje, da mi bodo sproščeni zaupljivo razgrinjali svoje. Od Husserla, Levinasa, Kierkegaarda, Heideggra, Jaspersa, še malo naprej, do Sloterdijka. Verjetno jih je še precej vmes: med-sli, vodniki po labirintu. Karkoli njihovega preberem, mi po nekaj stavkih postane vroče do ušes. Navdušena, da so njihova življenjska poslanstva pravzaprav vrtovi moje dežele. So se ji izročili prav tako kot jaz? Ko jim nič drugega ni seglo pod kožo? Prav mogoče. Bom enkrat raziskala vzgibe.

Včlenjena v krog, kjer so besede eros, ideje vrtoglava hoja po vrvi, dognanja pa igre v nedogled, ki jih moramo ponotranjiti, do svojega jedra. Ob prebranem me ne zebe več, zunaj je znotraj. Stopinja v svet, ki komunicira v tvojem jeziku, je reči si DA, v dobrem in slabem.

Uvodni citat Sloterdijkovega prispevka Prihajati k svetu – prihajati k jeziku, je edina zapoved, po kateri se bom ravnala:

»Da bi razširil umetnost? Ne. Temveč pojdi z umetnostjo v svojo najslastnejšo ožino. In se osvobodi.« P. Celan, Meridian (filozofija je umetnost mišljenja)

Če so moje misli razkoščičeni sadeži, so zdaj na vrtu srečale svojo peško (ki se prilega vsem), pod skorjo katere utripa njihova neuničljiva bit.

preden tišina leže na hrbet noči

Po napornem dnevu, se priležejo oldies viže.

Bruce looking hot, he sure is.

Tole prvič slišim, privabil naslov ...

Lahko noč, pridne mravlje, nagajivi škržati, zmatrani polži, cvetoče češnje, tekmovalne slive in ženstvena luna, sladke sanje.