Zmeraj

Ljudje stalno sprašujejo, kdaj se je to ali ono spremenilo.
Prav zmeraj se nekaj spremeni, spreminja.
(če vsak dan opazuješ isto reč, jo vsakokrat vidiš drugače)

Moja ura je včasih aeroplan;
nanjo pozabim, pa me odpelje na drug planet.
Včasih je jedro oreha,
po njegovih vdolbinah in izboklinah
kot čez možgane spuščam
pokvarjene sanje,
da ne zamrznejo v času.
Kadar sem v filingu,
je verižica za lovljenje pogledov;
z njo si okrasim oprsje
in potresem z rameni, 
kazalec izgubi kompas,
jaz pa tudi ne vem,
kaj se sploh grem.

Celovitost, da ti kar zakuha

Čudim se tehtnosti, celovitosti kakovosti, če temu lahko tako rečem, že pokojnih jugoslovanskih piscev. Tega namreč zdaj v knjigah res več ne zaslediš. So kritični pisuni, nekateri zelo analitsko podkovani, drugi imajo krasen čut za nadrobnosti, znajo v zgodbe vnesti tisti potreben ščepec, ekstrakt talenta, ki njihovo pripovedovanje, izpovedaovanje, kakorkoli že, naredi boljše od morja šunda in brezveznarij, ki jih nima smisla brati, tako zapolnjujočega pisanja pa med sodobniki že dolgo nisem zasledila. Mislim kot pri piscih tipa Meša Selimović in Ivo Andrić. Slednji vem, da je bil politično nekoliko sporna osebnost, ampak me to, ko ga berem, ne zanima. Fascinirana sem nad močjo besedil, v katera padeš z glavo naprej in se z nogami, rokami ali ritjo ne moreš upreti, zadržati zunaj. Izkušnja takšnega branja je res impozantna. Berem Andrićevo Misel, ujeto v divjini, ki sem jo zadnjič slučajno našla med drugimi deli, po občutku se mi je zdelo, da se lahko kosa z npr. Selimovićem, ki mi je res všeč. Nisem se zmotila. 

Temu moram dodati, da ne mislim, da je celovitost kot taka tisto nujno, da nekaj pritegne. Daleč od tega. Včasih so to lahko nedovršene, fragmentarne reči, pri ljudeh in njihovem početju. Lahko je samo nekaj, kar nekdo tako ali drugače naredi, misli, reče, in sploh ni umeščeno v noben širši kontekst, pa te vseeno vrže na rit; sploh, se mi zdi, je prizadevanje, da bi nekaj bilo celovito, ponavadi neuspešno. To preprosto je ali pač ni. No, Andrićevo pisanje je in prav čutiš lahko naravni lok te celovitosti, neprisiljeno, niti vodeno izpeljan. Drugače ni znal pisati. Tu je seveda milijon nekih reči, ki jih zaznaš s hrbtnimi platmi možganov, nekje globoko v grlu, kaj vem, kje še. Mene npr. takšne knjige vzburijo, pa vsebina tega ne anticipira. 

Poleg te knjige recimo berem še Rivers of Babylon slovaškega pisatelja Petra Pišt'aneka v prevodu Andreja Rozmana Roze, tudi super zadeva, neusmiljena satira, ki te ne pusti hladnega. Zasluge za to ima nedvomno Roza, njegov jezik, ki je kot da bi ti nekdo na jezik ožemal najsočnejšo špansko pomarančo, pa bi vseeno rekla, da je Andrić, primerjava sicer ni najprimernejša - mešanje jabolk in hrušk (čeprav je ta primera pravzaprav uglašena; mislim, to sadje se čisto ok meša, ne vem, zakaj naj bi to bilo nekaj, kar ne paše skupaj), pa tudi Selimović, razred zase.

Dejstvo, da literatura živi, ali pa celo zaživi še precej potem, ko avtorjev ni več, je nekaj najlepšega. Imeti možnost druženja s tistimi, ki te zares očarajo; neprecenljivo. 

Vem sicer, da strasti do literature mnogi ne razumejo, jim je nekaj mrtvega, ampak na tiste se tu (in kjerkoli drugje) pač res ne bom ozirala. Vsak ima, in naj le ima, svoja veselja, ob katerih mu zakuha. Je pa dobro, da ti; savna efekt v teh bednih, razvlečeno zimskih dneh.

Brez spodnjega perila

Če kazalec pomočiš v gost kompot iz češpelj in hrušk, veš, kako je, ko se luna s krajci steguje v podalpska jezera, polna mleka.

23. feb.

Najbolj se ga zapomniš,
če se nategneš do konca.
Se z lasmi zavežeš med oblake,
da te vzamejo s sabo.
Od zgoraj skozi sivino vidiš 
kot da bi nosil vijolične lenonke.
Svoje kraljestvo zgladiš vse do morja,
centimeter za centimetrom se tanjšaš,
z lovkami zasedeš polja in ceste,
na obali pa te burja in morski pes,
ki stegne jezik, da bi te požrl,
odpihneta nazaj
v samo tvoj kvačkan brlog,
k igricam mehčanj in fiaskov.
Zvečer ti šus mrzlega zraka
skozi usta in nos
zbistri utvare o blagih koncih.

Lastovke v očeh

Mehak dan, kot da bi bil iz klobučevine. Brez robov, prehoden. V času kosila se ogreješ kot kamin, ogenj prasketa še v žepih zimskih jaken. V ustih kivi in zelenina, ki pod plastmi snega diha na škrge. Pisma, ki jih odneseš v poštni nabiralnik, zasajajo upanje in mogoče prinesejo veselje. Pogledaš tako, da ti skozi jasno oko vzfrfotajo lastovke, ki niso pobegnile na jug. S kljunčki zbadajo srca, da ne zaspijo.

Ko popustijo ventili ...

... se nakuhaš, iz sebe spraviš ves gnev, vodo (Igor Morski), ali karkoli že, opaziš, da se konec koncev vedno boriš le sam s sabo oz. proti sebi.

Ker tudi Bukowski ni več "vroča roba", v teh časih to skoraj nič več ni, razen nekaj tistih, ki se dobro prodajajo (bedasti erotični romani tipa Petdeset odtenkov sive - t.i. babje literature, o kakršnih gospodinje razpravljajo po številnih forumih, pa razni ideološko angažirani "vizionarji" s svojimi priročniki - teh moderni intelektualec, ki želi biti v koraku s časom, seveda ne prezre, saj bodo razrešili vse zablode umazanega sveta in bralcem ponujajo 10 korakov za očiščenje sveta, duha, telesa in mogoče še stanovanja, ipd..), ne bo hudega, če še kakšno njegovo objavim. Pravice za objavljanje njegovih del si lasti še živeča vdova Linda Lee B., ta pa na Špikalnico že ne bo zašla ...

S tole je zadel žebljico na glavico:

VAU VAU VAU

    kolega ima knjigarno.

tja grem zanj podpisovat svoje

    knjige

in vedno mi vsili kakšno knjigo,

kaj o brutalnosti

     življenja,

a te knjige napišejo

časopisni

     kolumnisti,

profesorji, rojeni bogataši

    itd.

in vsi ti ljudje poznajo približno toliko

     zares bednega življenja

kot občinski župnik;

    njihovo življenje

je približno tako pustolovsko kot

brisanje prahu s knjižničnih

     polic

in nihče od njih še nikoli ni ostal brez

    enega samega obroka.

vse te knjige so napisane dobro,

včasih pametno,

skoraj drzno,

njihovo pisanje in

   življenje

pa preveva prevladujoči občutek

lagodja.

knjige mi padejo iz

   rok.

kolega s knjigarno

se bo moral spomniti na

kak boljši način

    zahvaljevanja

za to, da mu pridem

     podpisovat svoje knjige,

ker me branje tega lepo

tiskanega

     sranja

le še bolj opomni

na to,

da tekmujem le

sam proti

    sebi.

Besede živijo po svoje

Tako kot nekateri nikoli ne ostanejo brez besed, se drugim kdaj, po možnosti takrat, ko naj bi ravno bili najbolj artikulirani in pred drugimi povedali kaj pametnega, zgodi, da začnemo govoriti, nikakor s torej, in se vmes zavemo, da to, kar nam prihaja iz ust, nikakor ni tisto, kar naj bi povedali. Besede so samosvoje, bolj ko jih imaš rad, več svobode si jemljejo. Življenja. Svoje recimo večkrat zalotim, kako uidejo v gozd, vsaka na svoje drevo, po vejah se obešajo kot novoletni okraski, se zvirajo, preoblačijo kot da so v gledališkem kostumskem fundusu. Delajo prevale, si kažejo fige, skačejo ena do druge, potem spet vsaka po svoje, nobenega reda. Na žvižg, če jih pokličem, se ne odzivajo. Včasih sem se jezila nanje, kadar so počele takšne vragolije. Ko nikakor nisem našla prave, ker je ta imela svojo zabavo kdo ve kje, na katerem drevesu, v katerem potočku; nekatere med njimi so obsedene z vodo in so ji stalno na sledi. Kje med potjo najdejo odluščen del drevesnega debla ali kaj podobnega, zadevo uporabijo za čoln in se vse vesele spuščajo po deročih ovinkih. Če v kakšnem potočku vidite plavajoče reči, kako drvijo čez drn in strn, na njih, morda v nevidni obliki - čeprav jim včasih uspe prevzeti tudi podobo česa drugega, najbrž po turško sedi katera od mojih besed, ki rade uhajajo in se zabavajo po svoje. 

Ko se vrnejo, so polne vtisov, še bolj neposlušne in jih ne morem ustaviti. Ja, tako je s temi mičnimi gospodičnami. Nikoli ne bi pristale na poroko ali na povodec.

Ču-ču ...

Ljudem, ki nikoli ne ostanejo brez besed, ne gre zaupati. Na milijone situacij je, ko res ne veš, kaj bi rekel. Nenaravno je, ko takrat kdo začne s torej, čemur potem sledi premočrten monolog (vsaka beseda natančno na svojem mestu), ki bi s tira vrgel še lokomotivo.

Na vrat na nos

Veliko datumov je, ki so v nekem obdobju zate blazno pomembni, potem pa nanje pozabiš. Ignoriraš njihov obstoj, ne orientiraš se več po slikah, ki jih predstavljajo - če zamižiš, je vsak pomemben datum slika zase. Veš zanje, kakor tudi vidiš ulične stevilke, preden zvečer ob določenem času ugasnejo in jih ne vidiš več, kar te niti malo ne vznemiri. Elektrika v njihovih slokih telesih - kandelabrih, zaspi kot vsako noč zaspi morje tvojih misli, če nebo nad njimi ni zvednato. Pogosto je oblačno.

Moram si začeti zapisovati stavke, ki jih preberem in mi s svojo koreografijo pod kožo prižgejo luč. So nek svetlobni ples, usklajeno gibanje svetlobe. V blokec, na katerem, prvič vidim, zadaj piše Hawaii. Sem mislila, da je design cvetličen, a so na njem očitno havajske palme; razpon abstrakcije. Kadar je glava prazna, bi bilo bolje prebrati vse te krasne misli piscev, pesnikov, filozofov, vremenoslovcev, popotnikov duha itd., kot si takrat na vrat na nos izmišljati neke lastne s-miselne koreografije, izvajati salto mortale izpraznjenosti, pri čemer si lahko zlomiš vrat. In če te vsi ti mojstri  lahko navdihnejo kot kandelabri, ki svetijo, navdihujejo šoferje in pešce, da najdejo pot; v temi bi se brez luči izgubljali, ne glede na datum.

Roman Rdeče, Uwe Timm ga je napisal, je svetilka, ki jo bom za nocoj počasi upihnila. Zanima me, če bo svetila tudi v temi.

"Ljubezen je živčna zadeva, zato kajenje, pitje, smejanje, hihitanje, cmokanje, drgnenje, in nič drugačno ni fukanje. Tu je želja, pozabiti na vse, predvsem samega sebe, in v tem trenutku, ta eksplozija, to izrinjanje-iz-telesa, ta uiti-iz-telesa, prepotenost, zasoplost, zahlipanost, brezčasnost, kot v umiranju."

Klee

Ludvik

Že dlje časa srečujem gospoda že zelo v letih, ki se tudi rad sprehaja; pogosto hodiva po istih poteh. Vedno ima s sabo, ob sebi, vsaj na videz star dežnik, dvomin, da ne že strgan in da se sploh še da odpreti. Mislim, da ga ima namesto psa. Da se z njim ne počuti osamljenega. Nekaj mi pravi, da je gospod izvrsten sogovornik, da je doživel veliko zanimivega. Zgovoren obraz ima, poln črt, valov in odstavkov. Skoraj prepričana sem, da jima z dežnikom nikoli ni dolgčas, da se z njim lahko marsikaj pogovori, tudi v tišini. Poleg tega mu je v oporo, gospod težko hodi in svojo duhovitost deli le z njim. Ko ga naslednjič srečam, ga bom vprašala, kako mu je ime. Mogoče je Ludvik, ali pa imena sploh nima. Nedvomno sta dober par. In gospod je z njim videti vesel, kar težko rečeš za ljudi, ki se sprehajajo v paru.

Sanjarije

Gledala sem oddajo o Neaplju, Capriju, obali Amalfi in se spomnila svojih sanj, ki se sicer bolj navezujejo na grške otoke, čeprav se tudi Italije ne bi branila. Živeti na lepem otoku, čim bližje morju, se ukvarjati s pridelavo sadja, zelenjave, kar ob čudoviti klimi ni težko, pa vinarjenje. Majhen čoln, ribe, malo pisanja, veliko plavanja ... Svoj čas so bila to sanjarjenja v dvoje, zame popolnoma uresničljiva, ampak tako je s sanjami. Smiselne so samo sanjajočemu. Če jih kdo (ki za to že ima svoje razloge) hoče podžgati, nima težkega dela. Malo popiha, z nekaj domišljije dobijo krila. Čeprav so le sanje in najbrž vedno bodo, spočijejo oči in poženejo kri po žilah, še vedno. To pa je tudi nekaj.

Sanjarije so tiste, ki te namesto budilke počakajo na nočni omarici, ko se zbudiš, in te pospremijo skozi dan. Brez njih bi bil vsakdan pust.

Saturnalije in Buk

Hecno, da ob Bukowskem pomislim na prihod pomladi. Na sonce, toplo kamenje, na korake vseh nas, ki so takrat dosti lažji, valujoči. Ko vse že stremi k morju in z obrazi odsevamo nebo ... Njegovih pesmi zdaj najbrž ne bi več vzela s police, pri pestri izbiri poezije, te pesmi urejam slučajno, ker je škoda, da na police sploh nikoli niso prišle, čeprav sem jih prvič v slovenščino preoblekla že pred mnogimi leti. V svoji preprostosti nesporno odkrivajo svoje biserčke. In lepo tečejo; kar ni čudno, glede na količino tekočine, ki jo je vase pridno zlival.

Hank Chinaski ali pa Buk, kot so ga klicali, me spomni na saturnalije. Na Rimljane, ki so se veselili vsega rodovitnega.

V TRANZITU

francoski carinik je imel gladke črne

brke in obraz slonokoščene barve z mozolji

namesto oči.

zaudarjal je po parfumu in njegova uniforma

je bila zmečkana, njegovi škornji pa so bili

novi in spolirani: luči nad nami

so se odbijale od njih in

mi povzročale vrtoglavico.

bil je brezčuten, poln

nenavadno hladnokrvnega besa.

zunaj je bilo samo 15 stopinj,

ampak v tisti zgradbi

s premočnim ogrevanjem in vročimi

lučmi,

jih je bilo vsaj

110.

vročina

je carinike spravljala

ob pamet.

kapljice potu so mu polzele po nosu

in kapljale z njega.

videti je bil nevaren.

»POTNI LIST!« je zarjovel.

predal sem mu svojega in se mu ljubeznivo nasmehnil.

frcnil je fotografijo.

»STE TO VI?«

»da, gospod.«

»IZGLEDATE MLAJŠI, KOT NA TEJ
FOTOGRAFIJI!«

»ko sem se fotografiral, sem bil

bolan ...«

»BOLAN? KAJ PA VAM JE BILO?«

»gripa ...«

»GRIPA?«

nisem odgovoril.

odprl je moj kovček in

začel iz njega zlagati

vsebino.

vse je razmetal, potem se

je umiril.

»KAJ SO TI
PAPIRJI?«

»slike ...«

»ČIGAVE?«

»jaz sem jih naslikal.«

srepo me je pogledal, zatrepetali so mu

brki.

potem,

»V REDU. LAHKO GRESTE
SKOZI!«

najprej sem pospravil svoje

stvari.

naslednja v vrsti je bila poltena

mlada dama.

carinik je zagrabil njen

potni list, ga pogledal in se ji

nasmehnil.

zbral sem svoje stvari

in že odhajal,

ko sem ga slišal:

»rekel je, da je slikar!«

potem sem izginil ven in

kmalu sem bil zunaj zgradbe,

nazaj na 15

stopinjah

in tako fino in očarljivo je bilo

zunaj, prav

poživljajoče.

Ljubezen iz klobuka

V deželi, kjer se cedita med in mleko, se za zavesami vršijo čudne reči. Nekateri jim pravijo ljubezen. Ta vzklije predvsem pod klobukom. Tisto, kar iz njega izvlečeš, je večna uganka. Včasih malo bode. Vsekakor je smiselno imeti okoli vratu privezan klobuk, da čudne reči lahko vanj pospraviš, ga malo zavrtiš, s prstom pomešaš in počakaš, da se notrina preljubčka, spraska ali karkoli že, da kasneje iz njega spet lahko izvlečeš mačka v žaklju.

Mačice

Zadnjič sem z grmiča odtrgala tanke vejice mačic. Socvetje je bilo še v popkih, zaprtih kepicah. Sem mislila, da na toplem zacvetijo kot ženske.

Vešča

Če bi se danes namaškarala, bi bila vešča, nočni metulj. Tako masko bi imela in frizuro, pa dolgo rdečo, čisto lahko obleko. Bolj čarovniško; vešča ima lahko več obrazov, odvisno s katere strani jo pogledaš. 

Obleci si noč

Noč je črna, posuta z zelenimi pticami in ogrnjena v čipko. Če v najkrajšem mesecu na obešalniku zagledaš smešno poceni prosojno bluzo, ki s posebnim občutkom odraža noč, jo moraš imeti. Za tiste noči, ki šele bodo zasvetile in na koži pustile svoje odtise.

Antoine de Saint-Exupery je nekje 1931. napisal kratek roman Nočni let. O svojem lastnem življenju, tudi koncu - nekje nad Korziko je po vzletu z brzinskim lovcem izginil z neba, najbrž je strmoglavil. Letenje je bilo njegova velika strast, ljudje pa smo izročeni tako nebu kot zemlji.

"Ustavil se je pred oprtim oknom in se zazrl v noč. Objemala je Buenos Aires, obenem pa je s svojimi širokimi krili pokrivala tudi vso Ameriko. Ni se čudil temu občutku veličine: nebo od Santiaga do Čila je bilo tuje nebo, toda poštno letalo, ki je bilo na poti iz Čila v Santiago, je od enega do drugega konca proge risalo en sam sklenjen lok življenja."

Tako noč je najbolje kar obleči.

Pičice in odprte knjige

Danes sem se zbudila z nepojasnljivo nostalgijo po Londonu, ki me že dolgo časa ne muči več. Ko se po več letih od nekod vrneš, se nekaj časa boriš z mlini na veter, si brez obstanka, četudi ne pogrešaš nič določljivega, votle ljubezni ne štejejo, se ti zdi, da si se zataknil nekam vmes in tega ne znaš sprejeti, niti razplesti, se osvoboditi spon. Spomnim se, kako sem še nekaj let morala ves čas divjati naokrog, malo tja in še drugam, samo, da mi ni bilo treba biti tu. Potem so se vrelci v krvi počasi pomirili, se ustalili. Morala sem se zamotiti, teater je takrat zapolnil vrzel, kasneje faks. Potem te kdaj predrami občutek, da si po vsem, kar se je zgodilo - po knjigah, ki si jih prelistal, pravzaprav spet na začetku. Pretekle poti sicer  ne bi prehodil še enkrat, vsaj iste ne, so pa jutra, sploh kakšna nedeljska, ko se spomniš drobcev, ki takrat sploh niso bili ključni, pa ti vseeno ponagajajo. Npr. sprehodov po Waterlow parku v Highgateu, kamor sem pol leta hodila zjutraj in popoldan, potem ko sem v šolo pospremila Georgio in Tamsin, in preden sem ju šla iskat, z njunim kužkom Bigglesom, tečnim resastim jazbečarjem, ki je pred to isto šolo nekega lepega dne kar pošteno ugriznil neko malčico; ko sem šla ponju na dvorišče, sem ga morala privezat ob ograjo, tam pa je rad izvajal razne salte in dal duška svoji popadljivosti. "Biggie loves his walks in the park," je rekla njuna mama. Park, takoj ob šoli, je v bistvu zelo lep, čeprav si takrat nikoli nisem vzela časa, da bi v njem uživala, tja prišla s kakšno knjigo, recimo. Vedno sem za seboj vlačila tistega zoprnega cucka z rdečim plaščem.

Sprašujem se, če ti res vsaka knjiga, ki jo odpreš, nekaj pusti. So vse izkušnje tvorne? Ko zdaj gledam nazaj, se mi namreč veliko teh, čeprav nekatere so v meni pustile svojstven pečat, tega ne morem zanikati, prikazuje le v podobi drobnih bledih pičic na razrprtem platnu, ki sem ga razpela čez leta svoje adolescence. Vsaka od njih je dogodek, obris nečesa, kar nima več svojega življenja, še barve ne. Nekatere včasih zazvenijo, mimogrede, medtem ko npr. zlagam oprano perilo, pri kosilu z vilico iz posode nabadam solato. Zazvenijo čisto narahlo, da nekaj časa sploh ne vem, kam naj jih umestim, potem se spomnim zgodbe pičice na platnu, ali vsaj njenega odmeva. Ponavadi zelo hitro izzvenijo. Zdi se mi, da je najočitnejša razlika med tem, kar smo pri 20-ih, pa potem vsakih 10 nadaljnjih let, v neposrednosti. Pri 20-ih se samemu sebi zdiš kot alarm, ki reže oblake, se zasaja globoko v središče vsega. Ki te jemlje, daje. Potem, ko čez čas na tisti "alarm" pogledaš z drugega zornega kota, vidiš le veliko hrupa za prazen nič. "Globoka zasajanja" so bila v resnici smešna špikanja, samo na površju. Še vedno si lahko neposreden, k rečem pristopaš brez zadržkov, se pa zavedaš, da se v vmesjih skriva veliko odgovorov, dobrodošlih napotkov. Drugače rečeno, v vmesjih se spletajo melodije vseh tistih bledih pičic. Če bi jim prisluhnili, ko so se dogajale, ne bi bile le odprte knjige, katerih vsebina se briše s časom, temveč bi nas tudi česa naučile ...

ravnotežje in kultura

na sosedovem balkonu
plapola državna zastava.
kultura si s krilc
briše prah - danes bi rada bila čebela
ali kačji pastir, potem bo zaradi zdrah
spet slon s trdo kožo,
nepremakljiv.
na zastave naj prišijejo slona.
lepo bi odražal
stanje duha današnjih državniških
kadavrov.

Prosto po Bretonu

Kadar si obdan s pesmimi, ne rabiš nosit spodnje majice, te ne zebe. Okoli popka ti spletejo venček, ki je tudi radiator. Če jih v mislih nosiš s seboj, so tudi žabe odveč, na rokavice se je pa le dobro spomnit, sploh zjutraj, ko sicer že sije sonce, zrak se pa še ni odmrznil.

Malo Bretona.

"Reka zvezd
ki odnašaš ločila v moji pesmi in pesmih mojih
                                                                    prijateljev
ne smemo pozabiti da sem vso to svobodo in tebe
                                               povlekel pri žrebu na slamico"

"... ravno sem hotel zapreti oči
ko sta lesena trama ki sta se zlomila na lepem padla
neslišno
kot cvetna lista velikanske šmarnice
s cvetke tolikšne da bi zaobjela vso noč
bil sem kjer me vidiš
v vonju ki se je na vso moč širil
in še preden so se kot sleherni dan povrnila v nestalno
                                                                           življenje
sem še lahko položil usta
na tvoja steklena stegna"
 
Poti do lahkosti bivanja, ki ni nujno neznosna, je več. Po slamici, na slamico, po vnetem grlu, skozi zbujene oči, včasih pa sama pride kar skozi dimnik: seveda le, če je dobro predihan in je skozenj odšlo že veliko sanj.

Tkanine

Snežinke kot kosmi vate postrani padajo s sivega morja nad nami. Me prav zanima, če se še kdo zna vljubljati v prste (kot dojenček, ki dobiva zobe). Mislim, da se to lahko počne samo pozimi, ko imaš mrzle. Včasih je fino dolgo spati, da je kava, ko se zbudiš, že skoraj kosilo, tebi pa še od včeraj skozi ušesa, oči in usta v glavo mezijo prevetreni verzi:

vem, da sem te zdaj zbudil, vso preplašeno,

da mi divjaš v gozdu,

povita v razkožju.

žrebci v jutru oživijo na pašo,

ko zmamiš usta,

da zazelenijo.

Brca v rit

V loncu sem pobarvala roza
poletno oblekco,
da bo črna kot sveže natisnjen tekst.
Pisani baloni plapolajo s stropa,
glasba vrši skozi odprto nebo.
Naslajam se ob branju obrazov,
ki so vsi lepi, ker sijejo
kot razigrano sonce.
Danes se mi je pustilo ujeti v dlan,
z lahkoto zatira diktatorje
in trga
potoke neizživetih traparij.

Pirueta

Če v ponedeljek kot nabrit labod,
naveličan plavanja po Bledu,
poletiš proti belemu Storžiču,
okoli gležnjev do petka
ne bo svinčenih oteži.
Med letom proti jasnemu nebu,
si natreniraš krhke peruti,
valujoče misli se utrdijo,
nisi več neviden kot prozorn čoln.
Otroci ti z zelenih travnikov mahajo v pozdrav,
ti pa samo zanje v zraku narediš
pirueto.

Dekle s kačjim pastirjem in školjkami, iz katerih buči morje

Muzej Cluny v Parizu je bil ravno zaprt, ko naj bi ga šla raziskat, si ogledat Damo s samorogom. Tapiserija mi pravzaprav nikoli ni bila tako zelo všeč, da bi jo morala videti v živo, nasičena se mi zdi, nekako prilaščajoča. Nič vetra ni v njej, vode.  Včeraj sem prebrala, da naj bi ljudje, preden smo svoje mesto dobili na kopnem, več tisoč let živeli pod vodo, malo bolj šaljiv darvinizem per se, ostanek tega naj bi bile vse naše telesne tekočine. Voda, v kateri se v maternici kopajo še nerojena bitja.

Obstaja sicer veliko zanimivih interpretacij tapiserije, predstavljala naj bi šest človeških čutov, ljubezen, nedolžnost itd. Če bi mi jo kdo že podaril (ta kos ene najbolj cenjenih srednjeveških umetnin, potem bi bila itak nesramno bogata), bi jo obesila v kako veliko, prazno sobo, če bi jo imela. Tak kos zavzame celoten prostor. Takrat je bilo vroče, julij ni najprimernejši za raziskovanje metropol. Raje sem opazovala ljudi v bližnjem kafiču in poslušala nekoga, ki je nad njim v srednjeveški zgradbi, polni zgodb, igral nek inštrument, mogoče je bila flavta. Mislim, da je bilo med tednom, ulični vrvež v polnem razcvetu. Študentarija se je valila proti Sorboni, ki je v neposredni bližini, jaz pa sem pod kožo plesala, čeprav najbrž nihče ni opazil.

Pariz imam raje kot London, vsakih nekaj let se je prav fino za par dni predat vsemu, kar nudi. Kljub vsemu pa bi npr. na steno raje od Dame s samorogom obesila tole Zombovo:

Dovolim

Z mehkega naročja lahko pobereš
divje rdeče bike,
so čisto majhni, že utrujeni bojevitih
noči.
Bolj prijazne živali bom naselila
vase. 
Ne bomo si jemale prostora,
v steklenih vrčih bomo hranile
svetlobo.

Teden preglednosti

Že nekaj dni omenjam oči, pa naj nadaljujem še danes, za konec tedna, da lahko potem neham in se preusmerim na pametnejše re-či, brez o-jev. Mislim, da so res ogledalo človeka in ravnokar me je kar zvilo, ko sem videla fotko nekoga, ki ga dobro poznam, ker gleda zares bistveno drugače kot prej. Gubice gor al dol, vsi se staramo, ko pa nekomu v očeh vidiš, da je izgubljen, da tava, je pa to zaskrbljujoč indikator njegovega stanja. Tudi tega, kako se ima (sam s sabo). V očeh resnično vse piše. V šifriranem jeziku ali pa nejeziku, znakovnem mediju, ki prenaša subverzivnejše informacije. So ljudje, ki ti v oči ne upajo pogledati, takim ne bi nikoli zaupala. Ta jezik, brezbeseden, je namreč zelo poveden. Svojevrsten kompas, po katerem se lahko zelo dobro orientiraš. Včasih je sicer težko sprejeti, kar ti kaže, lažje je vse skupaj prezreti in se posvetiti drugim rečem. Pa tudi tisti, ki ti nehote sporoča, kar vidiš, ponavadi noče biti konfrontiran. Kar sam v sebi lahko tlačiš, drugemu ne skriješ. Kakorkoli že, rada gledam ljudem v oči in upam, da bodo pogledi s pomladjo bolj čisti, jasnejši, manj žalostni ... Ko v oči posije sonce, se oblaki lažje razkadijo.